Jedro

Ker v konkretnem primeru tožena stranka niti po ponovnem pozivu sodišču ni poslala vseh spisov, ki se nanašajo na sporno zadevo, in sicer slovenskih prevodov listin v predloženem upravnem spisu, ki so sestavljene v tujem jeziku in označene z zaznamki tožene stranke "priloga" 1-11, sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti v smeri tožbenih navedb.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1129/2017/10 (1312-03 z dne 2. 10. 2018 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za notranje zadeve stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, roj. ... 1991 v kraju Kars, državljana Republike Turčije, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema tožnikove navedbe, ki jih je podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu in na osebnem razgovoru. Glede na navedbe tožnika, da je že od gimnazijskih let pripadnik Gülenovega gibanja in da si je v okviru navedenega gibanja pridobil tudi univerzitetno izobrazbo v kraju ... v Gruziji, za tem pa še zaposlitev na B., in sicer kot pomočnik vodje univerzitetnega študentskega doma na B.. Kmalu po poskusu državnega udara je zapustil Turčijo in v mesecu avgustu odšel v Gruzijo. Tam se je zaposlil v zasebni šoli A., ki prav tako pripada Gülenovemu gibanju, saj tudi tam živi velika turška skupnost. Tam so bili prisotni tudi turški obveščevalci, ki so zbirali informacije o v Gruziji živečih Turkih poleg tega pa so izvajali tudi druge operativne aktivnosti, ki jih je tožnik podrobneje opisal. Za tožnika so vsi vedeli, da pripada Gülenovemu gibanju. Ko so le en dan po obisku turške delegacije v Gruziji zaprli generalnega direktorja za šolski sistem Gülenovega gibanja v Gruziji, C.C., se je tožnik zbal za svojo varnost, saj je celo sam gruzijski minister za pravosodje v medijih izjavil, da C.C. v Gruziji ni ničesar storil in da so ga zaprli zaradi turških pritiskov. V strahu za lastno varnost so se v različne države po svetu razbežali zaposleni iz šole A., na kateri je poučeval tudi tožnik po tem, ko je iz Turčije odšel v Gruzijo, zato se je tudi tožnik v strahu za lastno varnost v Gruziji odločil, da jo zapusti, saj se mu je poleg tega iztekalo tudi dovoljenje za bivanje v Gruziji, četudi mu francoske vize, za katero je zaprosil, niso izdali, poleg tega pa so mu preklicali tudi veljavnost ameriške vize v času, ko je potekala splošna gonja proti Gülenovim šolam in se je tožnik nahajal v Gruziji. Na B., kjer je bil tožnik pred tem zaposlen, so v aretirali skoraj vse zaposlene, od kuharja do vodilnih, vključno s tožnikovimi sodelavci iz pisarne. Večina aretiranih je še vedno zaprtih, za ostale pa tožnik nima informacij. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je tožnik prošnji priložil potni list, izdan v Antalyi ... 2016, z veljavnostjo do ... 2026 ter potrdilo o zaposlitvi na B. ter potrdilo o zaposlitvi na šoli A. v Gruziji, potrdilo o diplomiranju, obvestilo glede neveljavnosti pridobljene izobrazbe, dokument o zaprtju šole A., pritožbo omenjene šole zoper globo policije ter različne zapise iz turških medijev o aretaciji in priporu direktorja šole C.C., o obisku turške delegacije v Gruziji in aretaciji poslovneža D.D. ter o obisku nemške poslane E.E. v Gruziji ter njenem posredovanju za izpustitev direktorja zasebne šole A. C.C. ter nasprotovanju njegovi izročitvi Turčiji. Tožena stranka nadalje še navaja, da je tožnikove izjave preverila tudi v luči informacij o njegovi izvorni državi Turčiji, ki jih v nadaljevanju vsebinsko povzema, skupaj z navedbo spletnih naslovov, na katerih so objavljene, ter zaključuje, da sicer sprejema, da je tožnik pripadnik Gülenovega gibanja, vendar izpostavlja, da tožnik v preteklosti v Turčiji zaradi pripadnosti navedenemu gibanju ni imel težav, oziroma, da ni bil deležen preteklega preganjanja, s svojimi izjavami in predloženimi dokazi pa ni uspel izkazati, da bi take težave imel v primeru vrnitve v Turčijo. Zato tožena stranka ocenjuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev ne za priznanje statusa begunca, niti za priznanja statusa subsidiarne zaščite. Glede na navedeno je njegovo prošnjo zavrnila na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

3. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo dne 25. 10. 2018 priporočeno po pošti vložil tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. V tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka, iz razlogov, ki jih je podrobneje obrazložil, in v tožbi dodatno izpostavil, da je glede na informacije o Gülenovemu gibanju logično in razumljivo, da ni mogel predložiti formalnih dokazil o članstvu v navedenem gibanju, saj je narava gibanja takšna, da se izkaznice ne dajejo in ker v gibanju nimajo formalnih obeležij članstva, je logično in življenjsko, da tudi tožnik tovrstnih dokazil ne more predložiti (in zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic). Med drugim je v tožbi (na str. 2, 3 in 4) izpostavil zlasti zmotnost zaključka tožene stranke, da so tožnikove navedbe, s katerimi utemeljuje subjektivni strah pred preganjanjem malo verjetne in neprepričljive, prav tako pa je šibka podpora v informacijah o izvorni državi za te navedbe, češ da tožena stranka pri tem ne pojasni, čemu so tožnikove navedbe v tem delu malo verjetne in neprepričljive (manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost odločbe), kakor tudi ne pojasni, na kakšni podlagi je sprejela zaključek, da je podpora v informacijah o izvorni državi za te navedbe šibka (prav tako manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost odločbe). Tožena stranka je na podlagi splošnih informacij o izvorni državi zaključila, da le-te potrjujejo navedbe prosilca o tem, da so zaprli veliko izobraževalnih ustanov in zaposlene v njih, kar je v nasprotju s poprejšnjim zaključkom, da je podpora za tožnikove navedbe v informacijah o izvorni državi šibka (bistvena kršitev določb postopka), kljub temu pa je tožena stranka zmotno zaključila, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen preteklega preganjanja, čeprav je tožnik jasno izpovedal, da ga je strah preganjanja, nepravičnega sojenja in zaporne kazni kot pripadnik Gülenovega gibanja. Tožena stranka je povzela, da oblasti tožnikove izvorne države pripadnikom Gülenovega gibanja, ki mu pripada tudi tožnik, očitajo protirežimsko delovanje, torej delovanje proti obstoječi oblasti oziroma poskus zrušitve trenutne oblasti, pri presoji utemeljenega strahu pred prihodnjim preganjanjem pa je tožena stranka izhajala sicer iz pravilnega izhodišča, da je tožnik pripadnik Gülenovega gibanja, vendar pa zmotno zaključila, da tožnik ni bil fizično ogrožen in mu preganjanje ni neposredno grozilo pred odhodom iz izvorne države in mu tudi ne grozi v primeru vrnitve v izvorno državo, saj iz splošnih informacij, na katere se sklicuje tožena stranka izhaja, da je bilo takoj po poskusu državnega udara priprtih 40029 državnih uslužbencev, od katerih je bilo le 20355 uradno aretirani, zato je očitno, da tudi uradna aretacija ali uradni kazenski postopek ni verodostojen pokazatelj v luči preganjanja, saj so se pridržanja izvajala tudi brez tovrstne pravne podlage, zato je v tem delu tožena stranka dejanskega stanja ni ustrezno raziskala in je le-to ostalo nepopolno ugotovljeno. V dokazne namene v tožbi predlaga vpogled v upravni spis in ustno zaslišanje tožnika. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišču smiselno predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe že odločilo, tako da je s sklepom št. I U 2175/2018 z dne 29. 10. 2018 tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 v zvezi s 3. odstavkom 70. člena ZMZ-1 in ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. 6. Sodišče je tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov:

7. Postopanje sodišča s tožbo po upravnem sporu urejajo določila 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Skladno z navedenimi določili sodišče tožbo v primeru, če v predhodnem preizkusu tožbe ne zavrže, pošlje kopije tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki. Pri tem ji določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Tožena stranka pa mora v določenem roku poslati sodišču tudi vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka niti na novo zahtevo sodišča ne pošlje (manjkajočih) spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov (3. odstavek 38. člena ZUS-1).

8. V obravnavani zadevi je tožbo, skupaj z zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je bila vložena priporočeno na pošto 25. 10. 2018, sodišče prejelo 26. 10. 2018 ter jo nemudoma posredovalo v odgovor toženi stranki in jo hkrati pozvalo, da mu v danem roku pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Pri tem jo je tudi opozorilo, da v primeru, če v odrejenem roku spisu ne bo dostavila, bo sodišče postopalo v skladu z 38. členom ZUS-1. 9. Tožena stranka je sodišču sicer dostavila (pomanjkljiv) upravni spis, skupaj z odgovorom na tožbo, priporočeno po pošti dne 29. 10. 2018. Ker je sodišče naknadno ugotovilo, da se v spisu ne nahajajo slovenski prevodi listin upravnega spisa, ki so označene z zaznamki tožene stranke "priloga" 1-11, je sodišče s ponovnim pozivom (urgenco) z dne 10. 1. 2019 toženo stranko pozvalo, naj v dodatno danem roku 15 dni dostavi še manjkajoče listine, in sicer slovenske prevode listin predloženega upravnega spisa, označene z zaznamki tožene stranke "priloga" 1-11, saj se upravni postopek skladno s 1. odstavkom 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z 11. členom Ustave vodi v slovenskem jeziku; v tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku; za bistveno kršitev pravil upravnega postopka pa se v vsakem primeru šteje, če so bile kršene določbe tega zakona o uporabi jezika v postopku (5. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Tožena stranka pa na navedeni poziv sodišča v postavljenem roku, ki se je iztekel 30. 1. 2019 ob 24.00 uri, niti pozneje, vse do izdaje te sodbe sodišču ni odgovorila ter mu tudi ni poslala z dodatnim pozivom (urgenco) zahtevanih listin in ga tudi ni zaprosila niti za dodatno podaljšanje danega dodatnega petnajstdnevnega roka za predložitev manjkajočih listin, tako da se je naknadno dani dodatni petnajstdnevni rok tako neuspešno iztekel dne 30. 1. 2019 ob 24.00 uri.

10. V skladu z določbo 4. odstavka 71. člena ZMZ-1 sodišče v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, to je ZUS-1, ki v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravni koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). Sodišče v upravnem sporu praviloma odloča na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku in izhajajo iz upravnih spisov. Zaradi navedenega je tožena stranka skladno z 38. členom ZUS-1 sodišču dolžna poslati vse upravne spise, ki se nanašajo na konkretno zadevo. Ker pa v konkretnem primeru tožena stranka niti po ponovnem pozivu sodišču ni poslala vseh spisov, ki se nanašajo na sporno zadevo, in sicer slovenskih prevodov listin v predloženem upravnem spisu, ki so sestavljene v tujem jeziku in označene z zaznamki tožene stranke "priloga" 1-11, sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti v smeri tožbenih navedb. Tožnik namreč izpodbija uvodoma navedeno odločbo tožene stranke o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito, med drugim zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in posledično nepravilne uporabe materialnega prava, česar pa sodišče zaradi nedostave zahtevanih listin ne more presoditi.

11. Ker mu pri sodnem odločanju niso na voljo vse listine predmetnega upravnega spisa, sodišče tudi ne more preizkusiti (vseh) navedb glede ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in posledično nepravilne uporabe materialnega prava, oziroma okoliščin, ki so pomembne za odločitev, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, ki je dolžna o zadevi ponovno odločiti - tudi ob upoštevanju tožbenih ugovorov, v roku 30 dni od prejema te sodbe (4. odstavek 64. člena ZUS-1).