Jedro

Namen instituta pooblaščenca po zaposlitvi je v varstvu pravic tretjih, zato bo omejitev pooblastila do tretje osebe veljavna le, če jo je pooblastitelj o tem posebej obvestil ali če je to navzven razvidno v njegovih poslovnih prostorih. Sicer je omejitev interne narave in se s sklicevanjem nanjo delodajalec odgovornosti za ravnanja svojih zaposlenih ne more razbremeniti.

Zgolj dejstvo, da je prodajalec pri posameznih dokumentih potreboval podpis zakonitega zastopnika in tega tudi pridobil, ne pomeni, da je bila stranka seznanjena z neobstojem pooblastila za sprejem izpolnitve.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožnici dolžna plačati 22.400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2019 dalje do plačila ter kriti vse stroške postopka.

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Graja stališče sodišča o seznanjenosti z neobstojem pooblastila prodajalca vozil za sprejemanje plačil. Dokazala je, da je tožničin zaposleni imel posebno pisarno na oddelku rabljenih vozil ter da je celoten nakup opravila po njegovih navodilih, kar je potrdila tudi priča A. A. Omenjeni je predhodno že kupil vozilo pri istem prodajalcu na enak način. Ker je nakup opravila v poslovnih prostorih tožnice, z njenim zaposlenim, v skladu z njegovimi navodili, od njega je prejela tudi vso dokumentacijo (pogodbe, račun, pooblastilo za registracijo) in vozilo v posest, je upravičeno domnevala, da je imel zaposleni pooblastilo za prodajo vozila. Neživljenjsko je stališče, da bi kljub podrobnim navodilom prodajalca posebej preverjala njegova pooblastila. Pravila o pooblaščencih po zaposlitvi so namenjena varnosti pravnega prometa zaradi varstva pravic tretjih - kupcev, ki prihajajo v stik z določenimi poklici. Ravnanje B. B. nedvomno spada med posebna pravila o pooblaščencih po zaposlitvi, pri čemer je v taki vlogi pri njeni širši družini nastopil kar trikrat in trikrat sprejel gotovino. Sama pri svojem delu ne posluje gotovinsko, zato ji ni mogoče očitati, da bi morala vedeti, da gotovine ne sme izročati prodajalcu, ker ta za njen sprejem nima pooblastila. Običajno kupci avtomobilov štejejo, da imajo prodajalci pooblastilo tudi za sprejem izpolnitve.

Ne drži, da ni konkretizirano zatrjevala, katere dokumente je prejela od prodajalca, saj jih je vložila v spis oziroma za nekatere zatrdila njihov prejem (račun), kar je ostalo neprerekano. Zmoten je dokazni zaključek, da ni izkazala prejema računa, ker se ne glasi nanjo. Brez računa vozila ne bi mogla registrirati. Prav tako ni mogoče preizkusiti zaključka, da ni izkazala prejema ostale dokumentacije, ker je lastnik vozila leasing hiša. Dokumente je predložila že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Napačno je ocenjena izpoved A. A. o njegovi seznanjenosti, da B. B. nima pooblastil za vsa pravna dejanja pri nakupu in plačilu avtomobilov. Priča namreč tega ni izpovedala. Pojasnilo, da je prodajalec "šel gor, da je direktor podpisal," je bilo dano v kontekstu priprave ustrezne dokumentacije in ne seznanjenosti o pooblastilih konkretnega prodajalca.

Tožnica pomanjkljivosti v sistemu in slabe kontrole nad delom osebja v prodaji rabljenih vozil ne more prevaliti na kupce vozil. Omejitve pooblastil so interne narave in veljajo le v notranjem razmerju med zaposlenim in delodajalcem, ne pa tudi do tretjih, zlasti če ti ravnajo po navodilih zaposlenega. Po izpovedi priče C. C. je B. B. računovodstvu zatrdil, da je bila kupnina plačana in avto izročen v posest oziroma dan v račun, kar dokazuje, da je tožnica denar izročila.

Sodišče je preseglo trditveno in dokazno podlago tožnice, ko je v 22. točki sodbe zaključilo, da B. B. ni imel pooblastila za sprejem plačila. Tožnica je zatrjevala le, da plačila ni prejela, ni pa izkazovala obsega pooblastilnega razmerja prodajalca B. B. Zato je treba uporabiti 80. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in presoditi, kaj je običajno in pričakovano pri opravljenem nakupu avtomobila.

Neresnične so ugotovitve iz 32. točke sodbe, da ni konkretizirala sklenjenega dogovora o prepustitvi starega vozila Peugeot 208. Dogovor z B. B. je opisala, zanj pa je na podlagi poizvedb pri računovodstvu vedel tudi C. C. Pri nakupu rabljenega vozila se ne sklepa pisna prodajna pogodba, temveč se izroči le račun in ostala dokumentacija, ki je dokaz za plačilo kupnine in na podlagi katere kupec opravi registracijo. Vsi pravni posli so bili sklenjeni ustno z ustrezno dokumentacijo, ki dokazuje nakup.

Sodišče ni pojasnilo, kateri dokazi potrjujejo, da je bil dogovor o nadomestni izpolnitvi z izročitvijo vozila sklenjen preko pooblastil iz zaposlitve. Preko trditvene podlage je zaključilo, da bi morala biti za prodajo rabljenega vozila sklenjena pisna pogodba z vsemi podatki o vrednosti rabljenega vozila. Toženka je predložila prometno dovoljenje, iz katerega izhaja, da je bila lastnica vozila, teh navedb pa tožnica sploh ni prerekala. Toženka je po navodilu prodajalca podpisala bianco pooblastilo za prodajo in je šele kasneje izvedela, da je bilo napisano na drugega pooblaščenca.

Priči C. C. in D. C. v izpovedih nista bili konsistentni, spreminjali sta ju glede na predhodno pričanje pred sodiščem v Tolminu, na kar je tožnica izrecno opozorila, zato ju ni mogoče šteti za verodostojni.

3.Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnica v tem postopku od toženke zahteva plačilo zneska 22.400 EUR kot dela kupnine za nakup rabljenega osebnega vozila BMW X5. Toženka obveznosti ugovarja in zatrjuje, da je terjani znesek poravnala pred prevzemom vozila, in sicer z gotovinskim plačilom in prepustitvijo starega vozila Peugeot 208 Cc, kar vse je izročila tožničinemu prodajalcu B. B., s katerim je v preteklosti že poslovala. Predmet pritožbenega preizkusa je pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da prodajalec po zaposlitvi pri prodaji rabljenih vozil nima pooblastila za sprejem izpolnitve pogodb, ki jih sklene s kupci vozil v korist svojega delodajalca.

6.Pooblastilo po zaposlitvi, kot ga ureja 80. člen OZ, predstavlja posebno vrsto zakonskega pooblastila, ki je vezano na opravljanje delovnih nalog na podlagi pogodbe. V OZ so pooblaščenci po zaposlitvi našteti primeroma, med njimi tudi prodajalci v trgovinah kot pooblaščene osebe za sklepanje in izpolnjevanje prodajnih pogodb. Namen instituta pooblaščenca po zaposlitvi je v varstvu pravic tretjih, zato bo omejitev pooblastila do tretje osebe veljavna le, če jo je pooblastitelj o tem posebej obvestil ali če je to navzven razvidno v njegovih poslovnih prostorih. Sicer je omejitev interne narave in se s sklicevanjem nanjo delodajalec odgovornosti za ravnanja svojih zaposlenih ne more razbremeniti.

7.Pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča o splošno znanem dejstvu, da prodajalec na oddelku rabljenih vozil nima pooblastila za sprejem kupnine ali nadomestne izpolnitve. Ne gre za splošno znano dejstvo, saj prodajalci pri rabljenih vozilih za stranko pogosto opravijo vsa potrebna dejanja do izročitve vozila, zato jim stranke zaupajo in sledijo njihovim navodilom. Tudi v konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je toženka celoten nakup rabljenega vozila opravljala preko prodajalca B. B., s katerim se je dogovorila o načinu financiranja vozila, ki je vključevalo tudi leasing, prodajalec je kasneje pripravil račun za leasingodajalca, njej pa izročil kupljeno vozilo z ustreznimi dokumenti, ki so omogočali njegovo registracijo. Zgolj dejstvo, da je prodajalec pri posameznih dokumentih potreboval podpis zakonitega zastopnika in tega tudi pridobil, ne pomeni, da je bila stranka seznanjena z neobstojem pooblastila za sprejem izpolnitve. Enako velja za obstoj blagajniškega okenca, ki je bilo locirano na oddelku prodaje novih in ne rabljenih vozil. Stranka je lahko ob izročitvi denarja upravičeno pričakovala, da bo prodajalec plačilo v gotovini v njenem imenu deponiral na blagajno. Z izročitvijo vozila je namreč štela, da je obveznosti pravilno izpolnila, saj je bil to tudi po navedbah zaslišanih prič pogoj za predajo vozila. Prav v izročitvi predmeta nakupa se konkretni primer razlikuje od primerov, ki jih sodišče omenja v 23. točki obrazložitve sodbe, v katerih brez plačila ne pride do izročitve kupljenega blaga.

8.Dejstvo, da so prodajalci tožnice sprejemali izpolnitve, izhaja tudi iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Tolminu1 , s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v primerljivi zadevi, ker je verjelo kupcu, da je del kupnine za rabljeno vozilo v gotovini poravnal prodajalcu B. B., ta pa mu je izročil račun za vozilo in dokumentacijo za njegovo registracijo. Na pomembnejšo vlogo prodajalcev glede prevzema izpolnitve, kot jo priznava tožnica, pa kaže še elektronska komunikacija med finančno službo in prodajalci2 o pojasnilih glede zapiranja posameznih odprtih postavk. Če prodajalci pooblastil za prevzem izpolnitve ne bi imeli, jih finančna služba o tem ne bi spraševala in se do teh vprašanj ne bi opredeljevali.

9.Ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru nepravilno uporabilo 80. člen OZ, s tem ko je prevzem gotovine in rabljenega vozila v račun za nakup drugega rabljenega vozila štelo kot neobičajno in nepričakovano upravičenje, za katerega po splošno znanem vedenju prodajalec rabljenih vozil nima pooblastila, je ostalo odprto vprašanje dejanske izpolnitve toženkine obveznosti. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP), ne da bi se opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb, ki za sprejem odločitve niso bistvenega pomena (360. člen ZPP). Prvo sodišče je že zaslišalo pravdni stranki in predlagane priče, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče znova neposredno zaslišati, da bi ugotovilo odločilna dejstva o izpolnitvi dolgovane obveznosti, zato se slednje iz razloga ekonomičnosti ni odločilo za razpis pritožbene obravnave. Ker zaradi napačnega materialnopravnega zaključka o obstoju pooblastila po zaposlitvi v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, ne gre zgolj za dopolnitev dejanskega stanja, temveč tudi za pomanjkanje argumentacije. Zato pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP), ker bi bila ob nasprotnem postopanju pravdnima strankama odvzeta pravica do pritožbe. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek strankama tudi ne bo kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

10.Sodišče prve stopnje se bo v novem sojenju ob upoštevanju že izvedenih dokazov moralo opredeliti do vprašanja, ali je toženka svojo obveznost do tožnice dejansko izpolnila.

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Prilogi B 4, B 5.

2Priloga B 8.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 80 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 355, 355/1, 355/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.