Jedro

Samostojna tožba zoper sklep občinskega sveta o ukinitvi grajenega javnega dobra ni dopustna, saj je tožeči stranki zoper odločitev o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra zagotovljeno pravno varstvo s pravnimi sredstvi zoper odločbo, izdano na podlagi takšnega sklepa. Tožeča stranka z obravnavano tožbo izpodbija tudi to odločbo, vendar sodišče ugotavlja, da niso podane procesne predpostavke za izpodbijanje te odločbe v upravnem sporu. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUS-1 upravni spor namreč ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, te ni vložila.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim Sklepom o ukinitvi statusa grajeno javno dobro v lasti Občine L. (v nadaljevanju Sklep) je bil na nepremičninah 2022/14 in 2022/15, obe k.o. ..., ukinjen status grajenega javnega dobra v lasti Občine L. (1. člen) in odločeno, da navedeni nepremičnini postaneta last Občine L. (2. člen).

Na podlagi Sklepa je občinska uprava Občine L. v skladu s 23. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izdala odločbo, s katero je ugotovila, da parc. št. 2022/14 in 2022/15, obe k.o. ..., preneha status grajenega javnega dobra v lasti občine.

Zoper oba navedena akta tožeča stranka vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila s sklepom Ustavnega sodišča RS I-U-45/10-6 z dne 25. 10. 2011 napotena, da v 30 dneh vloži tožbo pred tukajšnjim sodiščem. V nadaljevanju navaja, da je toženka z izpodbijanim sklepom nezakonito spremenila status zemljišč ob ... cesti, ki jih je pred tem nezakonito razparcelirala, med drugim na parceli 2012/14 in 2012/15, ter jih prenesla v zasebno last. Pripominja, da je tako ravnanje občine posledica menjave zemljišč s A.A., zato sumi, da gre za korupcijo. Izpostavlja, da stanuje ob spornem delu ... ceste, ki jo je uporabljala za varno hojo, zato je z ukinitvijo grajenega javnega dobra oškodovana.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, ker tožeča stranka s tožbo ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, ker akt, ki se izpodbija, ni upravni akt, in ker očitno ne posega v pravice tožeče stranke ali v njene neposredne, na zakon oprte osebne koristi. Opozarja na odločitev sodišča v zadevi I U 117/2010 z dne 2. 11. 2010 in dodaja, da se status javnega dobra odvzame z upravno odločbo občinske uprave, ki je tožnice ne izpodbijajo. V nadaljevanju opisuje postopek sprejema izpodbijanega sklepa.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka podrobneje pojasnjuje razloge za nezakonitost izpodbijanega sklepa ter tožbo razširja tudi na odločbo o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra, saj je ta posledica sprejema izpodbijanega sklepa.

Tožba ni dovoljena.

Sodišče najprej pojasnjuje, da sta druga in tretja tožnica tožbo vložili po pooblaščenki B.B., tj. prvi tožnici, ki pa ni predložila potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Sodišče jo je zato pozvalo, naj v roku 15 dni predloži ustrezno potrdilo oz. naj druga in tretja tožnica tožbo lastnoročno podpišeta. Ob tem je bila izrecno opozorjena na pravne posledice, če ne bo ravnala, kot je od nje zahtevano.

Tožeča stranka v odmerjenem roku ni ravnala, kot ji je bilo naloženo z omenjenim pozivom. Druga in tretja tožnica sta sicer v pripravljalni vlogi z dne 9. 4. 2012 izjavili, da se bosta zastopali sami, vendar sta to storili prepozno, saj je bil poziv (kot je razvidno iz vročilnice v spisu) pooblaščenki vročen 3. 2. 2012. To pomeni, da tožeča stranka v določenem roku ni odpravila pomanjkljivosti, ki se nanašajo na zastopanje stranke v postopku, zato je sodišče na podlagi tretjega odstavka 88. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo druge in tretje tožnice kot nedovoljeno zavrglo.

Sodišče dodaja, da bi bila tožba druge in tretje tožnice nedovoljena iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, tudi če bi tožnici ravnali v skladu s pozivom sodišča. Tožeča stranka tožbo v obravnavani zadevi vlaga na podlagi sklepa Ustavnega sodišča RS I-U-45/10-6 z dne 25. 10. 2011, s katerim je bila zavržena njena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti, ker je sklep o ukinitvi grajenega javnega dobra po svoji pravni naravi posamičen akt in ne predpis. Kot je pojasnilo že Ustavno sodišče, se zakonitost aktov organov lokalnih skupnosti, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja, presoja v upravnem sporu (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). To pomeni, da je odločitev o ukinitvi grajenega javnega dobra predmet presoje sodišča v upravnem sporu, pri čemer je z vidika ugotavljanja procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper takšno odločitev bistveno vprašanje, ali izpodbijani akt posega v pravni položaj tožeče stranke.

Postopek za ukinitev statusa grajenega javnega dobra ZGO-1 ureja v 23. členu, ki v prvem odstavku določa, da se status grajenega javnega dobra lokalnega pomena lahko odvzame z odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda tisti upravni organ, ki je nepremičnini tak status podelil. Ko postane odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra pravnomočna, jo pristojna občinska uprava pošlje pristojnemu sodišču, ki po uradni dolžnosti iz zemljiške knjige izbriše zaznambo o javnem dobru (tretji odstavek istega člena).

V skladu z opisano zakonsko ureditvijo o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena odločata dva organa. Občinski svet občine, kjer se nahaja grajeno javno dobro, s sklepom, odločbo o tem, ali se javno dobro ukine pa izda po uradni dolžnosti v zvezi s sklepom občinskega sveta občinska uprava.

Sodišče pojasnjuje, da je po stališču Vrhovnega sodišča RS, nakazanem v obrazložitvah sklepov I Up 109/2010 z dne 14. 4. 2010 in X Ips 777/2006 z dne 3. 2. 2010, učinek ukinitve statusa javnega dobra vezan na učinek pravnomočne upravne odločbe. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v navedenih zadevah je sicer že s sklepom občinskega sveta o ukinitvi grajenega javnega dobra lahko poseženo v pravice, obveznosti ali pravne koristi, če ta učinkuje neposredno, vendar sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj je bil v tej zadevi status grajenega javnega dobra odvzet z upravno odločbo občinske uprave in ne že na podlagi sklepa občinskega sveta. Samostojna tožba zoper izpodbijani sklep zato ni dopustna (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), saj je tožeči stranki zoper odločitev o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra zagotovljeno pravno varstvo s pravnimi sredstvi zoper odločbo, izdano na podlagi takšnega sklepa.

Tožeča stranka z obravnavano tožbo izpodbija tudi to odločbo, vendar sodišče ugotavlja, da niso podane procesne predpostavke za izpodbijanje te odločbe v upravnem sporu. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUS-1 upravni spor namreč ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, te ni vložila. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila zoper odločbo o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra dovoljena pritožba na župana Občine L. v roku 15 dni od njene vročitve. Po podatkih upravnega spisa pa tožeča stranka pritožbe zoper to odločbo ni vložila, kar niti ni sporno, saj tožeča stranka tega ne zatrjuje. Zato je moralo sodišče tožbo tudi v tem delu zavreči kot nedovoljeno (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Sodišče dodaja, da ne držijo navedbe tožeče stranke, da sta bili z izpodbijanim sklepom sporni nepremičnini preneseni v zasebno last, saj je v 2. členu tega sklepa določeno, da postaneta predmetni nepremičnini last občine, kar sta bili že dotedaj. Tudi iz Letnega načrta pridobivanja in razpolaganja s stvarnim premoženjem občine za leto 2010, ki ga je občinski svet sprejel 16. 12. 2009, tj. po sprejemu izpodbijanega sklepa in izdaji odločbe, je razvidno, da so bile te nepremičnine za prodajo šele predvidene.

Tožeča stranka z obravnavano tožbo tudi ne more doseči odprave domnevnih nepravilnosti v postopku parcelacije, ker je ta predmet samostojnega postopka, v katerem je toženka sodelovala v vlogi predlagatelja postopka in ne kot organ, ki je odločal v tem postopku. Glede na to, da ni sporno, da tožeča stranka v postopku parcelacije ni imela položaja stranke oz. stranskega udeleženca, sodišče pripominja, da bi njeno tožbo moralo zavreči (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), saj bi tožeča stranka morala najprej doseči udeležbo v postopku parcelacije s predlogom za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP.