Jedro

Pravno odločilno dejstvo za odločitev (o tem sporu) je, da se je toženec v razmerju do tožnika obnašal kot prodajalec, da je bil on "gospodar posla".

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je ob priliki sklepanja pogodbe toženec izročil tožniku tudi svojo vizitko. Na vizitki ni bil naveden toženčev status v podjetju. Če pa njegov status ni naveden, bi ga toženec moral tožniku jasno izkazati na drug način. Ugotovljeno pa je bilo, da je toženec sprejel kupnino, zanjo izstavil potrdilo v svojem imenu na papirju, iz katerega ni bilo razvidno, da sklepa posel za koga drugega, nato pripeljal zobozdravstveni stroj, ga potem ponovno prevzel zaradi popravila in se tudi angažiral za spremembo posameznih delov, ter končno tudi odpeljal posamezne dele tega stroja. Če pa je tako, ugovor, da toženec ni nastopal kot prodajalec, ni utemeljen.

Po 131. členu ZOR pogodbe res ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti. Vendar pa pri izpolnitvi, kakršna je bila dogovorjena, to je zobozdravstveni stroj, ni mogoče govoriti o neznatni neizpolnitvi, če manjkajo tako vitalni deli stroja kot je ultrazvočni aparat oziroma če gre za odmontiranje elektronske plošče, ki je potem bila nameščena v drug stroj drugje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Na prvi in drugi stopnji je bilo odločeno, da mora toženec tožniku plačati tolarsko protivrednost 11.200 DEM z zamudnimi obrestmi po obrestni meri Ljubljanske banke, Koroške banke S., po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge v DEM na vpogled, od 20.4.1993 dalje do plačila z obračunom po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan plačila.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti. V drugostopni sodbi sodišče zavzema stališče, da gre za indirektnega zastopnika, medtem ko prvostopno sodišče ugotavlja, da je bil toženec prodajalec. Poleg tega sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom, temveč je samo ugotavljalo istovetnost podpisa I. K. Sodišče tudi ni opredelilo vlogo te priče. Sodišči druge in prve stopnje sta nadalje zmotno uporabili materialno pravo in sicer tako 3. odstavek 85. člena kakor tudi 131. in 488. člen ZOR. Podjetje I. je sporni zobozdravstveni stroj prodalo kupcu I. K., ta pa nato tožniku. Prodajalec torej ni bil toženec. Sicer pa je toženec tožniku tudi izročil vizitko in bi tožnik vsaj po okoliščinah posla lahko sklepal, da je toženec zgolj zastopnik.

Toženec se nadalje ne strinja z odločitvijo o vrnitvi celotne kupnine. Tudi, če je šlo za delno napačno izpolnitev, bi sodišče moralo presojati, ali je šlo morda samo za delno neizpolnitev po 131. členu ZOR. Če bi sodišče tako ravnalo, bi ugotovilo, da tožnik ni imel pravice do razdrtja pogodbe. Trdi še, da ni imel nobene koristi od prejete kupnine, in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo očitane kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Odločitev sodišča, da ne bo izvedlo dokaza z izvedencem grafologom, je odločitev v dokaznem postopku. Če ima sodišče na razpolago tudi druge dokaze in če iz drugih dejstev lahko sklepa o obstoju pravno odločilnih okoliščin za razsojo spora, ni mogoče trditi, da opustitev izvedbe enega med dokazi pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ugovor zoper takšno opustitev je mogoče obravnavati le v okviru izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa je prepovedan revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Navedena procesna kršitev pa tudi ni bila storjena z ugotovitvijo v drugostopni sodbi, da bi bila odločitev enaka tudi, če bi šlo za indirektnega zastopnika. Sodišče druge stopnje je namreč v svoji obrazložitvi posebej poudarilo, da je sodišče prve stopnje o temelju terjatve pravilno odločilo. Če pa je tako, ni več pomembno, kakšno dejansko vlogo je v pravnem razmerju med tožencem in tožnikom igrala priča I. K. Le v odgovor na revizijske navedbe revizijsko sodišče napotuje toženo stranko na obširne razloge v prvostopni sodbi (stran 4), na katere se kot pravilne v svoji sodbi sklicuje sodišče druge stopnje.

Sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno odločilno dejstvo za odločitev o tem sporu je, da se je toženec v razmerju do tožnika obnašal kot prodajalec, da je bil on "gospodar posla". Sodišči sta ugotovili, da tudi iz okoliščin ob sklenitvi posla ni bilo razvidno, da bi toženec sklenil sporni pravni posel v imenu in na račun tretjega. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je ob priliki sklepanja pogodbe toženec izročil tožniku tudi svojo vizitko in to dejstvo je očitno sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Vendar pa tudi revizijsko sodišče soglaša z odločitvama na prvi in drugi stopnji, da zgolj izročitev vizitke za drugačno pravno obravnavanje razmerja med strankama ne zadošča. Na vizitki ni naveden toženčev status v podjetju I. Če pa njegov status ni naveden, bi ga toženec moral tožniku jasno izkazati na drug način. Ugotovljeno pa je bilo, da je toženec sprejel kupnino, zanjo izstavil potrdilo v svojem imenu na papirju, iz katerega ni bilo razvidno, da sklepa posel za koga drugega, nato pripeljal zobozdravstveni stroj, ga potem ponovno prevzel zaradi popravila in se tudi angažiral za spremembo posameznih delov, ter končno tudi odpeljal posamezne dele tega stroja.

Če pa je tako, ugovor, da toženec ni nastopal kot prodajalec, ni utemeljen. In ker toženec tudi ni dokazal kakšnih drugih okoliščin pri sklepanju pogodbe, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da ni prodajalec, je pravilna odločitev, da je nasproti tožniku nastopal kot prodajalec on.

Prav navedeno ravnanje toženca pa obenem tudi izkazuje, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno sklepali, da je kupljeni zobozdravstveni stroj za tožnika neuporaben in da gre torej za bistveno napako, ki je lahko podlaga za uporabo 3. točke 1. odstavka 488. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče druge stopnje je k temu še dodalo, da je toženec s tem, ko je odpeljal dele stroja in z njimi razpolagal, tudi sprejel tožnikov odstop od pogodbe. Če pa je tako (tudi ta ugotovitev je dejanske narave in je nanjo revizijsko sodišče vezano), ni nobene podlage za drugačno odločitev.

Po 131. členu ZOR pogodbe res ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti. Vendar pa pri izpolnitvi, kakršna je bila dogovorjena, to je zobozdravstveni stroj, ni mogoče govoriti o neznatni neizpolnitvi, če manjkajo tako vitalni deli stroja kot je ultrazvočni aparat oziroma če gre za odmontiranje elektronske plošče, ki je potem bila nameščena v drug stroj drugje. Zato toženec neutemeljeno terja uporabo te določbe ZOR.

Način ugotavljanja napake pa sodi v ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče je smelo izvesti dokazni postopek s pričo, ki jo je štelo za kvalificirano kot serviserja zobozdravstvenih strojev za območje Koroške. Ne glede na to pa je problem napake ob že navedenih ravnanjih v zvezi s tem strojem (zamenjava, odmontiranje, sestavljanje) pokazalo, da pravzaprav stroj ni kompleten in torej tudi izpolnitev ne takšna, kot je bila dogovorjena. Sicer pa ob ugotovitvi sodišča, da je stroj, ki ga je na koncu tožnik imel v posesti, neuporaben, oziroma da ne ustreza namenu, izhaja pravica tožnika, da razdre pogodbo, tudi iz 2. odstavka 492. člena ZOR. Tudi po presoji revizijskega sodišča je tako tožnik upravičeno razdrl pogodbo in je zato potrebno ugoditi njegovemu zahtevku na vrnitev plačane kupnine. Seveda pa to pomeni, da po razdrtju pogodbe nastopijo učinki, kakršni nastajajo pri razdrtju pogodbe zaradi neizpolnitve. Po 132. členu ZOR imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega (torej tudi toženec vrnitev stroja od tožnika). Za vrnitev pa veljajo pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb (3. odstavek 132. člena ZOR).

Ker torej sodišči druge in prve stopnje nista storili očitanih procesnih in materialnopravnih kršitev, in ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da tudi niso bile storjene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).