Jedro

Po ZBH je že enodnevna nelikvidnost banke okoliščina, ki kaže na to, da banka ne izpolnjuje več pogojev za nadaljnje delo. Zato je bila podana pravna podlaga za izdajo odločbe o ugotovitvi pogojev za uvedbo likvidacijskega postopka v banki (1. odstavek 32. člena ZPSS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1238/96-7 z dne 15.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 4.7.1996, s katero je guverner Banke Slovenije na podlagi 5. in 32. člena Zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 1/91-I in 46/93, v nadaljevanju ZPSSH) in sklepa seje sveta Banke Slovenije z dne 2.7.1996 ugotovil, da je Komercialna banka T. d.d. L. (v nadaljevanju komercialna banka) nelikvidna in da zaradi tega ne izpolnjuje predpisanih pogojev za nadaljnje delo ter so tako podani pogoji za uvedbo likvidacijskega postopka (1. točka izreka); da prevzame Banka C., d.d., njene posle z bančnimi vlogami, za katere jamči Republika Slovenija ali Banka Slovenije (2. točka izreka); da komercialna banka do uvedbe likvidacijskega postopka ne sme izvrševati plačil, dajati in obnavljati kreditov, odpirati akreditivov in izdajati jamstev, lastniki in bančni komitenti pa ne smejo razpolagati s sredstvi, ki jih imajo pri njej in da v času do uvedbe likvidacijskega postopka spremlja poslovanje komercialne banke pooblaščenec Banke Slovenije (3. točka izreka); da z dnem veljavnosti te odločbe preneha veljati odločba tožene stranke z dne 18.6.1996 (4. točka izreka) in da se prekliče odločba tožene stranke z dne 19.6.1996, o ustavitvi vseh oblik poslovanja komercilane banke, razen izplačil na podlagi realiziranih jamstev (5. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bil v spornem primeru postopek uveden zoper banko, ki je bila stranka v postopku. Tožnik je bil delničar stranke v postopku, zato je preko organov te stranke sodeloval v postopku. Če je želel sam sodelovati v postopku, bi moral svojo udeležbo v postopku zahtevati, saj tožena stranka ni bila dolžna v postopek pritegniti vseh delničarjev. O postopkih in aktivnostih je tožena stranka obveščala banko, zoper katero je tekel postopek in njene organe, ki pa so bili dolžni glede obveščanja delničarjev ravnati v skladu z internimi akti banke. Zato, po presoji sodišča, tožena stranka ni kršila pravil ZUP, ki določajo, kdo lahko sodeluje kot stranka v postopku.

Tožena stranka je ugotovila, da komercialna banka ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za nadaljnje delo, ker je nelikvidna. Po podatkih v spisih je sledila obvestilom Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI), da se obseg neporavnanih obveznosti komercialne banke povečuje in znaša na dan izdaje izpodbijane odločbe 1.674.372.835,69 SIT. Osnovni pogoj za delo banke je njena likvidnost. Zato je dolžnost banke, da pravočasno poskrbi za redno izpolnjevanje svojih obveznosti in uravnava svoje poslovanje tako, da stalno ohranja svojo plačilno sposobnost, kar ji nalaga 31. člen Zakona o bankah in hranilnicah (Uradni list RS, št. 1/91-I, 38/92 in 46/93, v nadaljevanju ZBH). Za ugotovitev neizpolnjevanja pogojev za nadaljnje delo ZPSS ne predpisuje posebnega postopka. To pomeni, da ZPSS Banki Slovenije ne nalaga dolžnosti predhodne izvedbe postopka za odvzem dovoljenja v smislu 18. člena ZBH. Res je, da sledi odločbi o odvzemu dovoljenja zaradi neizpolnjevanja pogojev za nadaljnje delo začetek postopka za likvidacijo banke in da je v 3. odstavku 18. člena ZBH določeno, da lahko Banka Slovenije dovoljenje odvzame tudi v primerih, predvidenih z ZPSS. Vendar odvzem dovoljenja ni obveznost, ampak je odločitev o tem prepuščena presoji Banke Slovenije. Ker tožena stranka predhodno ni izvedla postopka po 18. členu ZBS, ni kršila pravil postopka in materialnega zakona, saj izvedbe tega postopka 32. člen ZPSS ne zahteva. ZPSS pred izdajo odločbe o ugotovitvi pogojev za uvedbo likvidacijskega postopka ne nalaga toženi stranki predhodne sanacije banke. Zato ni utemeljena tožnikova trditev, da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe pristopiti k oceni finančnega stanja ter možnosti in upravičenosti njene sanacije, ne pa samo ugotoviti, da sanacija ni možna. Ker se tožena stranka za sanacijo ni odločila, ni kršila določb zakona in izpodbijana odločba tudi zaradi tega ni nezakonita. Glede prenosa poslovanja banke na drugo banko je tožena stranka prepričljivo obrazložila svojo odločitev. Tožena stranka za prevzem poslov banke v likvidaciji ne more zadolžiti druge banke in je vezana na prostovoljno odločitev te banke ter na njeno ponudbo glede obsega poslov, ki jih je pripravljena prevzeti.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi razlogov po 1., 2. in 3. točki 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne v novo obravnavanje. Zatrjuje obstoj bistvene kršitve postopka, ker sodišče prve stopnje ni obravnavalo zadeve na glavni obravnavi. Zaradi posega v njegovo premoženjsko sfero bi moral biti zagotovljen spor polne jurisdikcije. Guverner je pri izbiri ukrepa vezan na načelo sorazmernosti, tehtati mora javni in zasebni interes. Zmotni so tudi zaključki izpodbijane sodbe v zvezi s tožnikovim statusom stranke v postopku, saj je v primeru stečaja ogrožen njegov kapitalski vložek. Stečajni upravitelj bi moral vsaj obveščati delničarje o poteku stečaja in jih seznanjati z odločilnimi dejstvi ter jim omogočiti, da se izrečejo o predsanacijskem ali sanacijskem postopku. Ugotovitev o nelikvidnosti pa ne pogojuje nujno uvedbe stečaja oziroma likvidacije, saj je nelikvidnost v smislu 2. člena ZPSS lahko pogoj tako za uvedbo predsanacijskega, sanacijskega ali stečajnega postopka. Kateri ukrep oziroma postopek je v posameznem primeru bolj ustrezen, je stvar strokovne presoje, ob upoštevanju načela sorazmernosti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da sodišče oceno že zbranih dejstev in dokazov lahko opravi tudi na seji, torej brez glavne obravnave. Tožena stranka je bila vezana na določbe ZPSS, ki jih je pri izdaji izpodbijane odločbe v celoti spoštovala. Izbira in uvedba posameznega ukrepa je vezana izključno in samo na izpolnjevanje zakonskih pogojev in ne na njihovo sorazmernost, stopnjevanje ali celo vrstni red. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Tožnik v odgovoru na odgovor na pritožbo povzema svoje pritožbene ugovore.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Banka mora poslovati po načelih likvidnosti, varnosti in rentabilnosti (4. člen ZBH). Banka je dolžna poslovati tako, da ohranja svojo plačilno sposobnost (1. odstavek 31. člena ZBH). Če guverner Banke Slovenije ugotovi, da banka ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za nadaljnje delo izda odločbo o ugotovitvi pogojev za uvedbo likvidacijskega postopka v banki (1. odstavek 32. člena ZPSS).

Kot izhaja iz predloženih spisov, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje, je tožena stranka ugotovitev o nelikvidnosti komercialne banke na dan 4.7.1996 oprla na obvestilo APPNI, ki je v smislu 37. člena ZBS kot pooblaščena organizacija za plačilni promet morala dnevno obveščati Banko Slovenije o stanju likvidnosti bank. Glede na ugotovitev o nelikvidnosti komercialne banke, zaradi katere niso bili več izpolnjeni pogoji za njeno nadaljnje delo, je bila, tudi po presoji pritožbenega sodišča podana v 1. odstavku 32. člena ZPSS pravna podlaga za izdajo v upravnem sporu izpodbijane odločbe.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka preuranjeno odločila o likvidaciji. Po ZBH je že enodnevna nelikvidnost banke okoliščina, ki kaže na to, da banka ne izpolnjuje več pogojev za nadaljnje delo. Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati niti pritožbeni ugovori o nujnosti izvedbe predsanacijskega in sanacijskega postopka niti ugovor sorazmernosti, saj ti nimajo zakonske podlage.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore, ki se nanašajo na stečajni postopek, saj je predmet presoje v tem upravnem sporu zakonitost odločbe tožene stranke, ki se nanaša na likvidacijski in ne na stečajni postopek. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka ni bila dolžna poleg organov banke v likvidaciji obveščati še vseh delničarjev oziroma tožnika kot enega izmed njih, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato je v zvezi s tem neutemeljen tudi ugovor o sporu polne jurisdikcije.

Ker tožnik v tožbi ni zahteval glavne obravnave, sodišče prve stopnje s tem, ko je ni opravilo, odločalo pa je o zadevi na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.