Jedro

Glede na obstoječo sodno prakso sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšno premestitev, pri čemer je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen. V okviru tega sodišče ne more ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na učinkovitost in smotrnost dela organa.

Tožnik ni bil vešč dela na področju drog, v delo ga je bilo treba še uvajati. Hkrati pa obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da je bil dejanski razlog za premestitev spor z vodjo. Zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepa o premestitvi pravilno ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakoniti razveljavilo odločbi tožene stranke in sicer odločbo I. stopnje št. ... z dne 25. 11. 2013 in odločbo II. stopnje št. ... z dne 15. 11. 2013 o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku v 15 dneh povrne stroške postopka v znesku 1.804,86 EUR, po poteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, upoštevalo le izpoved tožnika in pristranskih prič, ki niso usposobljene in pristojne za presojo organizacije dela tožene stranke. Hkrati pa ni upoštevalo verodostojnih listinskih dokazov in izpovedi direktorja Policijske uprave A., ki je pristojen in odgovoren za organizacijo dela Policijske uprave A. in je prepričljivo izpovedal, da je bila tožnikova premestitev posledica odločitve, da se izboljša stanje na področju kriminalitete z drogami na Policijski postaji B. in da je bil tožnik v okviru dotedanjega delovnega mesta zelo uspešen tudi na področju drog. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je bila premestitev izvedena zgolj zaradi delovnih potreb in da so se po premestitvi rezultati dela Policijske postaje B. na področju kriminalitete s prepovedanimi drogami bistveno izboljšali. Sodišče ne more presojati smotrnosti ocene predstojnika o tem, da je oziroma da bi bilo mogoče z določeno premestitvijo javnega uslužbenca zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. To izhaja tudi iz sodne prakse (odločbi VDSS Pdp 617/2016 in Pdp 618/2016). Presoja o tem, koga in kdaj premestiti zaradi delovnih potreb, ni in ne more biti v domeni posameznih zaposlenih na policijski postaji, temveč lahko takšno premestitev predstojniku delodajalca predlaga zgolj vodstvo policijske uprave, ki ima edino celovit vpogled v problematiko in rezultate dela v vseh organizacijskih enotah na njenem območju. Nesprejemljiva je argumentacija sodišča prve stopnje, da je tožnikova premestitev motivirana z drugimi razlogi zato, ker je v kritičnem času obstajala možnost, da se opravi premestitev na PP B. s soglasjem C.C. Veljavni predpisi o delovnih razmerjih javnih uslužbencev ne dajejo podlage za to, da bi morala tožena stranka katerega od svojih zaposlenih na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto. Ne drži izpoved D.D., da tožnik ni bil vešč dela na področju prepovedanih drog in da ga je v delo uvajal. Sodišče prve stopnje je spregledalo in se ni opredelilo do navedb, da je bil tožnik pred sporno premestitvijo zaposlen v oddelku E. Sektorja F. PU A. in je vsekakor imel ustrezna znanja in izkušnje s področja preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kriminalitete tudi prepovedanih drog. Rezultati dela PP B. so bili prav na teh področjih slabši. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dejanski razlog za premestitev tožnika v disciplinski premestitvi. Disciplinski postopek in postopek premestitve sta dva ločena postopka. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da disciplinskega postopka zoper tožnika ni uvedel njegov nadrejeni, ampak takratni generalni direktor policije, o njegovi disciplinski odgovornosti pa je odločala 3-članska disciplinska komisija in ne nadrejeni. Zato je nepravilna ocena sodišča prve stopnje, da odločitve sodišč v sporu zaradi disciplinske odgovornosti izkazujejo resničnost izpovedi tožnika, da je med njim in njegovim nadrejenim prišlo do konflikta in da je slednji grožnjo z uvedbo disciplinskega postopka uresničil. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o zakonitosti prvostopenjske in drugostopenjske odločbe o premestitvi tožnika z delovnega mesta kriminalist - specialist v oddelku E. Sektorja F. Policijske uprave A. (PU A.), ki se opravlja v uradniškem nazivu kriminalist specialist I, na delovno mesto policist - kriminalist na Policijski postaji B. (PP B.), ki se opravlja v uradniškem nazivu specialist I. Do premestitve tožnika je prišlo 29. 12. 2013. 7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo, in sicer je s sodbo opr. št. Pd 74/2014 z dne 27. 5. 2016 tožbenemu zahtevku prav tako ugodilo, ker odločbi o premestitvi nista bili v zadostni meri obrazloženi1. Pritožbeno sodišče je v sklepu opr. št. Pdp 757/2016 z dne 7. 6. 2017 ugotovilo materialnopravno zmotnost takšnega stališča, prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, naj presodi, ali je obstajal utemeljen razlog za premestitev tožnika. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju navedeno upoštevalo in izdalo izpodbijano sodbo, s katero je ugotovilo, da ni obstajal razlog za premestitev tožnika, naveden v odločbah o premestitvi.

8. V skladu s prvim odstavkom 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), ki ureja premestitev zaradi delovnih potreb brez soglasja javnega uslužbenca (prvi odstavek 147. člena ZJU), se javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno‑tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu: 1. če so podani poslovni razlogi; 2. če je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto; 3. če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa; 4. če se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne delovne obremenitve in 5. v drugih primerih, ki jih določa zakon.

9. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe o premestitvi tožnika z dne 25. 11. 2013 izhaja, da je razporeditev odrejena zaradi ugotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, pri čemer so dotedanje znanje in izkušnje tožnika potrebne in pomembne za nadaljnje uspešno delo policije, predvsem na oddelku PP B., kjer so bili rezultati slabši v preteklih obdobjih zaradi pomanjkanja izkušenih delavcev. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe o premestitvi z dne 15. 1. 2014 pa izhaja še, da bi tožnikove izkušnje in znanje prispevale k uspešnejšemu delu na PP B. na področju odkrivanja in preprečevanja prometa s prepovedanimi drogami ter ostalih oblik kriminalitete.

10. Glede na obstoječo sodno prakso2 sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšno premestitev, pri čemer je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen. V okviru tega sodišče ne more, kot sicer pravilno izpostavlja pritožba, ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na učinkovitost in smotrnost dela organa. Vendar pa sodišče prve stopnje v tem sporu ni ugotavljalo, ali je bila tožnikova premestitev smotrna in ali zaradi nje delo na PP B. poteka učinkovitejše. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi pravilno ni ugotavljalo, kakšni so bili rezultati dela PP B. po tožnikovi premestitvi. Sodišče prve stopnje pa je v okviru sodne presoje zakonitosti tožnikove premestitve pravilno ugotavljalo, ali je razlog za to premestitev, kot izhaja iz prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožene stranke, resničen in ne zgolj navidezen. Pravilno je tako ugotavljalo, ali je bil razlog za premestitev v resnici v tožnikovih izkušnjah in znanju s področja odkrivanja in preprečevanja prometa s prepovedanimi drogami. Prav tako je pravilno ugotavljalo, ali obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da je bil ta razlog zgolj navidezen, da je torej obstajal drug, dejanski razlog za premestitev, kot je v tem postopku trdil tožnik.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da razlog za tožnikovo premestitev ni bil resničen, ampak zgolj navidezen. Pri tem se je pravilno oprlo na izpovedi tožnika in policista na PP B. D.D., da tožnik ni bil vešč dela na področju drog in da ga je bilo zato treba v delo uvajati. Tožena stranka v zvezi s tem v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti izpovedi direktorja PU A. G.G., ki naj bi prepričljivo izpovedal, da je bil tožnik v okviru dotedanjega delovnega mesta zelo uspešen tudi na področju drog. Ker pa je ta priča zgolj pavšalno izpovedala o tem, da je bil tožnik uspešen na tem področju, D.D., ki je delal skupaj s tožnikom po premestitvi, pa je konkretno izpovedal o tem, da so bili znanje in izkušnje tožnika s tega področja pomanjkljivi, so dejanski zaključki sodišča prve stopnje v tem delu pravilni. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje izpovedi direktorja PU A. moralo slediti že zato, ker je edini pristojen za organizacijske odločitve tožene stranke v okviru PU A. Sodišče prve stopnje je v tem sporu namreč moralo preveriti resničnost razloga za premestitev tožnika, kot izhaja iz odločb tožene stranke. V ta namen je sodišče prve stopnje lahko upoštevalo vse izvedene dokaze in v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP sprejelo dejanske ugotovitve. Pavšalna izpoved direktorja PU A. še ne zadostuje za dokaz obstoja resničnosti premestitvenega razloga tožnika. Tudi zgolj dejstvo, da je bil tožnik pred premestitvijo zaposlen v Sektorju F. PU A., še ne zadostuje, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba, za ugotovitev, da je tožnik potrebna znanja in izkušnje imel in da je zato premestitev zakonita. Pavšalne pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti "verodostojnim listinskim dokazom", pa pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti.

12. Ne drži pritožbena navedba, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju drugih, dejanskih razlogov za premestitev. Glede na to, da je bil tožniku v letu 2013 izrečen disciplinski ukrep (ki ni bil zakonit, kot se je izkazalo v pravnomočno zaključenem sodnem sporu3), je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožnikovi izpovedi, da je bila premestitev posledica spora z vodjo Sektorja F. v letu 2013, v katerem mu je zagrozil ne le z disciplinskim postopkom, ampak tudi z disciplinsko premestitvijo. Kot dodaten argument k zaključku, da je bil razlog iz odločb o premestitvi zgolj navidezen, pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo tudi dejstvo, da je tožena stranka imela možnost na razpisano delovno mesto na PP B., kamor je bil premeščen tožnik, premestiti C.C., ki je sam podal prošnjo in ki je imel tudi potrebno znanje in izkušnje (tem dejanskim ugotovitvam tožena stranka v pritožbi niti ne nasprotuje). Ne glede na to, da je odločitev o izbiri javnega uslužbenca res v pristojnosti delodajalca, vztrajanje pri premestitvi tožnika v teh okoliščinah kaže na navideznost premestitvenega razloga in s tem na nezakonitost premestitve.

13. Glede na to, da iz dokaznega postopka izhaja, da tožnik ni bil vešč dela na področju drog in da ga je bilo treba v delo še uvajati, hkrati pa obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da je bil dejanski razlog za premestitev spor z vodjo Sektorja F., je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožnika ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je s to sodbo odločalo tudi o razveljavitvi odločb, s katerimi je bil tožnik po premestitvi imenovan v drug naziv. Po napotilu pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 757/2016 z dne 7. 6. 2017 je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Pd 386/2017 in Pd 446/2017 z dne 12. 9. 2017 postopek glede tega dela zahtevka izločilo in spis v tem delu odstopilo v pristojno reševanje Upravnemu sodišču RS, Zunanjemu oddelku v A. Z izpodbijano sodbo zato sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka ni več odločalo. 2 Glej na primer sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 617/2016 z dne 12. 1. 2017, opr. št. Pdp 150/2017 z dne 7. 6. 2017 in opr. št. Pdp 876/2016 z dne 1. 3. 2017. 3 Sodba prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 523/2013 z dne 25. 8. 2015 je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1023/2015 z dne 9. 6. 2016.