Jedro

Za napotitev na izredni kontrolni zdravstveni pregled za vožnjo motornih vozil zadostuje že sum, da oseba zaradi zdravstvenih razlogov ni več sposoben varno voziti v cestnem prometu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 9. 2004 (1. točka izreka sodbe). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A. z dne 26.8.2003, s katero je bilo odločeno: pod točko 1. - da mora revident na izredni kontrolni zdravstveni pregled za vožnjo motornih vozil kategorij A, B in F; pod točko 2. - da se mora pri določeni pooblaščeni zdravstveni organizaciji javiti v roku 30-ih dni po prejemu odločbe; pod točko 3. - da bo revidentu vozniško dovoljenje odvzeto, če se v navedenem roku ne bo javil na zdravstveni pregled, vse dokler zdravstvenega pregleda ne bo opravil oziroma Upravni enoti dostavil dokazila o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornih vozil kategorij A, B in F; ter pod točko 4. - da mora pridobljeno zdravstveno spričevalo takoj dostaviti Upravni enoti A. S sklepom (2. točka izreka sodbe) je sodišče prve stopnje zavrnilo revidentovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvama in razlogom upravnih organov. Ker se sodišče prve stopnje strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja tožena stranka, revident pa v okviru tožbenih navedb zgolj ponavlja pritožbene navedbe, ki so tudi po mnenju sodišča prve stopnje brez tehtne pravne in dejanske podlage, se sodišče na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUS v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje še pojasnjuje, da pomeni sum glede revidentovega zdravstvenega stanja najnižjo stopnjo prepričanosti. Tako določba 165. člena Zakona o varnosti cestnega prometa – ZVCP (Ur. l. RS, št. 30/98, 61/2000, 21/2002 in 67/2002) ne zahteva niti utemeljenih razlogov za sum, pač pa se bo utemeljenost suma, kot poudarja tudi revident, pokazala šele s samim zdravniškim pregledom, na katerega je bil napoten.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) ponavlja pritožbene navedbe. Organ prve stopnje je svojo odločbo oprl na spričevalo izpred štirih let, s katerim pa je razpolagal že dne 16. 6. 1999, ko mu je izdal vozniško dovoljenje za kategorije A, B in F brez vsakih omejitev. Zaradi navedenega je prvostopni organ izdal odločbo brez kakršnega koli realnega vzroka, nedopustno pa se mu zdi tudi medsebojno komuniciranje upravne enote in dispanzerja medicine dela. Nadalje še navaja, da ZVCP ne pozna izrednega kontrolnega zdravstvenega pregleda, na katerega ga je upravna enota napotila. Iz zapisnika z dne 13. 8. 2003 pa izhajajo njegove navedbe, da je sum za nezmožnost vožnje popolnoma neutemeljen, saj je pod rednim zdravniškim nadzorom, tako osebnega zdravnika kot tudi specialistov, v zadnjih štirih letih pa tudi ni imel nobene prometne nesreče in drugih prometnih zapletov. Revizijskemu sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano sodbo in samo odloči o zadevi in o njegovih stroških postopka.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, saj je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialno pravo, to je določbo 165. člena ZVCP, po kateri je treba na kontrolni zdravstveni pregled poslati voznika, za katerega se sumi, da zaradi bolezni ali drugih zdravstvenih razlogov ni več sposoben varno voziti v cestnem prometu. V obravnavanem primeru je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča, na podlagi zdravniških mnenj z dne 4. in 5. 8. 2003, iz katerih je razvidno, da se sum nanaša na kategorije A, B in F, izhaja pa iz neposrednega pregleda in preiskav, ki jih je revident opravil v ambulanti pri specialistki medicine dela dne 2. 3. 1999, pri revidentu podan sum, da zaradi zdravstvenih razlogov ni več sposoben varno voziti v cestnem prometu. Po mnenju Vrhovnega sodišča je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, da pomeni sum najnižjo stopnjo prepričanosti, tako, da določba 165. člena ZVCP ne zahteva niti utemeljenih razlogov za sum, pač pa se bo utemeljenost suma, kot to pravilno poudarja tudi tožena stranka, pokazala šele s samim zdravniškim pregledom, na katerega je bil revident napoten.

9. Po mnenju Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je neutemeljena revidentova tožbena navedba, ki jo revident ponavlja v reviziji, da ZVCP ne pozna izrednega kontrolnega zdravstvenega pregleda, saj iz upravnih spisov in odločbe organ prve stopnje očitno izhaja, da je bil revident poslan na pregled na podlagi 165. člena ZVCP, ki ureja kontrolni zdravstveni pregled. Zato navedba organa prve stopnje, da gre za izredni kontrolni zdravstveni pregled, v tem postopku ni pravno pomembna.

10. Postopek pred izdajo s tožbo izpodbijane odločbe ni predmet presoje Vrhovnega sodišča v reviziji. Zato se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z revidentovo tožbeno navedbo, ki jo ponavlja v reviziji (prej pritožbi), da sta prvostopni upravni organ in Dispanzer za medicino dela v A. komunicirala „za njegovim hrbtom“.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zoper izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 12. V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.