Jedro

Pritožbeno sodišče je o zadevi že predhodno odločalo. V sklepu, s katerim je izpodbijano odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je sodišču prve stopnje naložilo, naj ponovno izvede dokaz s sodnim izvedencem za varnost in zdravje pri delu. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, torej ni ravnalo v skladu z napotili pritožbenega sodišča, kar bi bilo dolžno storiti. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ponovno razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Odločitev o pritožbenih stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku plačati 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka) in da je tožnik dolžan plačati pravdne stroške prvi toženki v znesku 153,56 EUR in drugi toženki v znesku 719,71 EUR (II. točka). V presežku (za znesek 7.500,00 EUR s pripadki) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka).

Tožnik se pritožuje zoper sodbo, smiselno njen zavrnilni del, zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da skopa obrazložitev sodišča prve stopnje o sokrivdi tožnika, ker naj bi imeli delavci na voljo varnostna oblačila in obutev ter opravljen izpit iz varstva pri delu, ne opravičuje znižanja odškodnine za 30%. Samo dejstvo, da so imeli na razpolago ta sredstva, še ne pomeni, da je tožnik sokriv, saj sodišče niti ne zapiše, če je sredstva tožnik uporabljal. Uporabljal je vsa sredstva in ravnal v skladu z naučenimi pravili varstva pri delu. Izvedenec je opozoril, da je delodajalec opustil določene obveznosti glede seznanitve delavca z varstvom pri delu. Meni, da bi moralo sodišče v celoti ugoditi zahtevku iz naslova telesnih bolečin in utrpelega strahu. Tožnik je mlad in je upravičeno trpel strah zaradi izida zdravljenja. V celoti je upravičen do vtoževane odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V izogib ponavljanju se v celoti sklicuje na prvotno pritožbo glede osvetlitve, izvedbe, izobraževanja, ipd. Priglaša pritožbene stroške.

Prva toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Meni, da je delovna nezgoda izključna posledica nepazljivosti in neupoštevanja navodil s strani tožnika. Poleg tega sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni upoštevalo praktično nobenega napotka višjega sodišča, saj se ni opredelilo do bistvenih navedb prvo tožene stranke glede neobstoja njene odgovornosti za predmetni škodni dogodek niti ni angažiralo izvedenca za varnost in zdravje pri delu. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje ni nikjer opredelilo do bistvenih navedb tožene stranke, da tožnik ob nastanku poškodbe ni opravljal svojega dela in da je hodil po tirih, kjer se ob opravljanju svojega dela ne hodi, da je med tiri neupravičeno hodil in da je tolčenec na območju ob tirih, kjer je tožnik sicer opravljal svoje delo, primerne velikosti. Tako sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z ugotavljanjem obstoja protipravnosti, zaradi česar sodbe glede temelja odgovornosti ni mogoče preizkusiti. V postopku odločanja so bile na prvi stopnji očitane tudi druge postopkovne kršitve. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno razščičeno. Zaključki sodišča prve stopnje presegajo navedbe tožnika. Tožnik trdi, da je do nesreče prišlo zaradi neprimernega sekanca, ki je prevelik in ne morebiti zaradi neutrjenega terena. Navaja, da je bil tolčenec običajne velikosti, tožniku pa je bilo stanje poti dobro poznano, saj svoje delo opravlja vsak dan. Do teh navedb prvo tožene stranke se naslovno sodišče sploh ni opredelilo. Tekom postopka je tožnik začel spreminjati svoje navedbe in trditi, da naj bi do nesreče prišlo zaradi nepravilne osvetlitve. Te navedbe tožnika so prepozne in pavšalne. Iz izpovedi prič ni možno potrditi, da je do nesreče prišlo zaradi prevelikega sekanca. Tožnik je neupravičeno hodil med tiri, česar dejansko ne bi smel početi in česar mu za opravljanje njegovih delovnih nalog ni potrebno početi niti med tiri ob opravljanju svojega dela fizično ne more hoditi, saj takrat na tirih stoji vlak. Tožnikov opis nesreče je pavšalen. Tolčenec je na mestih, kamor tožnik stopa zaradi opravljanja del, ustreznih dimenzij, pri tem pa ne gre za „oviro“ v smislu Pravilnika o varstvu pri delu, temveč za ustrezno podlago. Toženki ne moreta odgovarjati za predmetno nezgodo, če je tožnik kršil varnostne predpise in se gibal po območju, na katerem je hoja prepovedana, saj ni prišlo do nikakršne kršitve pravil. Meni, da odškodninska odgovornost v predmetni zadevi sploh ni podana, saj ne obstaja protipravnost ravnanja prve toženke. Sicer pa je k škodnemu dogodku v pretežnem delu s svojimi ravnanji oziroma opustitvami svojih dolžnosti prispeval tožnik, zato naj bi bil njegov prispevek znatno višji. Čeprav se tečaji niso izvajali na kraju samem, je sodišče pravilno presodilo, da je bil tožnik za varno delo ustrezno usposobljen. Napačna je tudi odločitev glede višine prisojene nepremoženjske škode, posledično pa glede stroškovne odločitve. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in razpis pritožbene obravnave oziroma dodelitev zadeve drugemu sodniku, saj je jasno, da sodeči sodnik ne upošteva pripomb toženih strank ne napotkov višjega sodišča. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Druga toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih prvega odstavka 338. člena ZPP. Meni, da so tožnikove navedbe premalo za utemeljitev tožbenega zahtevka, saj bi tožnik moral točno navesti, kakšne so bile dolžnosti delodajalca, ki jih ni opravil. Sicer pa iz izvedenih dokazov izhaja, da je delodajalec opravil vsa dela v skladu s predpisom. Manjka eden od elementov odškodninske odgovornosti, in sicer protipravnost dejanja, saj je tožena stranka poskrbela za varno delo tožnika, do padca tožnika pa je prišlo le po njegovi volji oziroma izključni krivdi. Poleg tega ni znano, zakaj je prišlo do spremembe stališča, da tožnikov prispevek namesto 50% v ponovljenem postopku znaša 30%, saj se med novo glavno obravnavo ni ugotovilo nobeno novo dejansko stanje, ki bi narekovalo spremembo sokrivde. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo prva toženka ocenjuje, da je pritožba tožnika neutemeljena. V zvezi z očitkom izvedenca o opustitvi obveznosti prve toženke, da se tečaji varnosti pri delu niso izvajali na kraju samem, se strinja z zaključkom sodišča, da so bili kljub temu delavci o vseh karakteristikah poučeni in so bili dolžni skrbeti za lastno varnost. Glede odškodnine za prisojeni strah zaradi izid neučinkovitega prvotnega zdravljenja meni, da za take zdravniške napake ne more odgovarjati, saj je v takem primeru pretrgana vzročna zveza. Že na začetku je bilo tožniku pojasnjeno, da ne gre za hudo poškodbo in je bil strah zaradi zdravljenja povsem odveč. Predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožbe so utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tej zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo s sklepom opr. št. Pdp 457/2011 z dne 7. 7. 2011. Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom 362. člena ZPP sodišču prve stopnje med drugim naložilo, naj se v zvezi s presojo obstoja odškodninske odgovornosti prve toženke opredeli do navedb tožnika glede okoliščin nezgode in navedb prve toženke, s katerimi se skuša razbremeniti odgovornosti za nastalo škodo. V zvezi s tem je bilo podano tudi napotilo, da bo moralo sodišče prve stopnje ponovno angažirati izvedenca za varnost in zdravje pri delu, ki naj poda dopolnilno mnenje, in šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri o tožbenem zahtevku ponovno odloči. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče v ponovljenem postopku ni ravnalo v skladu z navedenimi napotili, čeprav bi bilo v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP to dolžno storiti, na kar utemeljeno opozarja tudi prva toženka. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP) in hkrati odločilo, da se zadeva v ponovljenem postopku vrne v sojenje pred drugim sodnikom (356. člen ZPP), saj je le tako mogoče zagotoviti učinkovit potek sojenja.

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedb prve toženke, s katerimi se skuša razbremeniti odgovornosti za nastalo škodo, pa tudi navedb tožnika glede okoliščin nezgode. V nasprotju z načelno dolžnostjo, po kateri je tožnik tisti, ki je dolžan pravočasno navesti ustrezno trditveno podlago glede obstoja protipravnosti in dokaze zanjo, natančno opredeliti kršitev delodajalčevih obveznosti, pri tem pa konkretno in natančno opredeliti dolžnosti delodajalca, ki bi jih moral ta opraviti, da bi zagotovil varno delo, je pritožbeni očitek tožnika, da je bil vzrok nezgode tudi slaba osvetlitev, saj ga je tožnik podal šele po ugotovitvah postavljenega izvedenca v izvedenskem mnenju, ko je le-ta po opravljenem ogledu kraja nezgode podal ugotovitve, da tožena stranka prav tako ni zagotovila ustrezne osvetlitve. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje lahko obstoj elementa protipravnosti presoja le v okviru ponujene trditvene podlage in da pomanjkljive trditvene podlage stranka ne more nadomestiti oziroma dopolnjevati z izvedenim dokazom.

O okoliščinah padca (zdrsa na sekancu) bo moralo zato sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zaslišati tožnika, ki naj pokaže pot, kjer se je ob pregledu vagonov premikal in mesto padca, nato pa z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ugotoviti, ali je bila velikost granulacije (lomljenca) na poti, po kateri je tožnik hodil v času nesreče, v predpisanih mejah oziroma ali je bila v času delovne nezgode premikalna steza oziroma delovna pot (podlaga, po kateri je tožnik hodil) pravilno vzdrževana. Šele nato bo mogoče presoditi, ali je izvedba dela v danih okoliščinah ustrezala varnim pogojem dela oziroma tako, kot je po pravilih stroke treba. Pri vprašanju neskrbnosti tožnika pa bo potrebno ugotoviti, ali bi tožnik glede na svojo strokovno usposobljenost za delo vozovnega preglednika moral računati tudi s tem, da mu lahko spodrsne ter biti zato pri svojem gibanju še posebej previden in pozoren.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.