Jedro

Oporočna sposobnost se domneva. Zgolj dejstvo, da je bila zapustniku odvzeta poslovna sposobnost, ne pomeni, da ni bil oporočno sposoben.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Dediče po pokojnem F. K. A. K., J. K., J. W. in S. K. se napoti da v roku 30 dni vložijo tožbo zoper oporočnega dediča J. K. da oporoka, ki jo je sestavil pokojni F. K. dne 22.7.2005, sestavljena po odvetniku J. U., ni veljavna.

Zakoniti dediči so dolžni vložiti tožbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, sicer bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in ga dokončalo ne glede na zahtevek, glede katerega je sodišče dediče napotilo na pravdo.

Obrazložitev

S sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo in dediča J. K. napotilo na pravdo, da zoper ostale dediče vloži tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke zapustnika z dne 22.7.2005, ki je bila sestavljena po odvetniku J. U. Dediču je naložilo, da vloži tožbo v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa, sicer bo sodišče nadaljevalo postopek in ga končalo ne glede na zahtevek.

J. K. je vložil pravočasno pritožbo v kateri navaja, da sklep izpodbija v celoti, saj je oporoka, ki je bila sestavljena z odvetnikom in pričami v domu N. P. veljavna. Pokojni K. F. je sam predlagal, da pripada vse njegovo imetje njemu, saj je za njega tudi skrbel. Meni, da je bil K. F. ves čas luciden. Nato navaja kaj vse je v času, ko je še živel, urejal sam. Trije dediči se ne strinjajo, da je oporoka veljavno in šteje, da je njihova pravica manj verjetna, zato bi moralo sodišče napotiti na pravdo ostale tri dediče. Pritožba je utemeljena.

Sklep sodišča prve stopnje temelji izključno na dejstvu, da je bila zapustniku 26.8.1982 popolnoma odvzeta opravilna sposobnost. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z ugotavljanjem oporočne sposobnosti, ki je po svoji vsebini drugačna kot pa poslovna sposobnost. Po 59. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je oporočno sposoben vsakdo, ki je sposoben za razsojanje in ki je dopolnil 15 let starosti. Oporočna sposobnost se domneva. Oporočitelj pa mora biti oporočno sposoben v času, ko izjavi poslednjo voljo. Tisti, ki trdi, da zapustnik ni bil razsoden glede izjave poslednje volje, mora svojo trditev dokazati. To pa velja tudi v primeru, če zapustnik v času, ko je izjavil poslednjo voljo, ni imel poslovne sposobnosti, ker mu je bila odvzeta. Odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne pomeni, da je zapustnik oporočno nesposoben, saj ni domneve oporočne nesposobnosti. Pri ugotavljanju oporočne sposobnosti je odločilno namreč dejansko stanje njegovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje. Torej tudi, če je bila zapustniku odvzeta poslovna sposobnost zaradi duševne bolezni se ne domneva, da je bil nerazsoden, zato mora tisti, ki to trdi, to dejstvo dokazati. Še posebno velja za primer, ko se je sodišče sklicevalo na okoliščine iz 1982 leta, ne da bi ugotavljalo stanje zapustnika v času, ko je bila oporoka sestavljena.

Odločitev sodišča je tako nepravilna, saj mora dejstvo neveljavnosti oporoke zatrjevati in dokazati tisti, ki se na to sklicuje, ne pa oporočni dedič. Zato je sodišče nepravilno štelo, da je pravica oporočnega dediča manj verjetna in s tem napačno uporabilo določbo 213. člena Zakona o dedovanju. Iz tega razloga je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se na pravdo napoti dediče, ki zatrjujejo, da oporoka ni veljavna.