Jedro

Odločitev tožene stranke, da bivanje tožnika pri materi na skupnem naslovu šteje za okoliščino, ki utemeljuje znižanje dodeljene denarne socialne pomoči za 15 %, ker naj bi mu bilo zagotovljeno bivanje, je izdana v okviru mej prostega preudarka in v skladu z njegovim namenom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 10. 2016 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 7. 3. 2016 v 1. točki in 2. točki izreka glede višine denarne socialne pomoči, tako da se tožniku prizna denarna socialna pomoč v višini 288,81 EUR mesečno od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016 in da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati zapadle razlike med višino priznane denarne socialne pomoči in minimalnim dohodkom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska do plačila, kar pomeni 129,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 43,32 EUR od 21. 1. 2016 dalje do plačila, od zneska 43,32 EUR od 21. 2. 2016 dalje do plačila in od zneska 43,32 EUR od 21. 3. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka) in sklenilo, da tožnikovi stroški bremenijo proračun Republike Slovenije. Štelo je, da je bivanje tožnika skupaj z materjo tista okoliščina, ki utemeljuje znižanje dodeljene denarne socialne pomoči za 15 % in da je CSD A. zakonito uporabil pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, nima razlogov, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, so nejasni in med seboj v nasprotju. Zgolj ugotovitev sodišča, da tožeča stranka živi z materjo in da je zato to tista okoliščina, ki utemeljuje znižanje denarne in socialne pomoči za 15 % in da je v zvezi s tem zakonito uporabljeno pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, je premalo za zadostitev standarda obrazložene sodbe. V dokazne namene je bilo predloženo vrsta dokazov, s katerimi je tožeča stranka želela dokazati, da je odločitev CSD A. nezakonita. Sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, s katerim bi CSD A. ugotavljal premoženjsko stanje tožeče stranke. Tudi pred CSD A. tožeča stranka ni imela možnosti dokazati svoje izredno slabo premoženjsko in zdravstveno stanje, ker ni bila niti zaslišana in ni bil niti izveden dokazni postopek ugotavljanja njenega premoženjskega stanja. Sodišče je v sodnem postopku izvedlo dokazni postopek, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ocenilo predložene dokaze. Sodišče je v celoti upoštevalo dokazno oceno CSD A., dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka pa ni pravilno ocenilo. Prav bivalni stroški in življenjski stroški so odločilnega pomena pri odločitvi. Tožnik plačuje več kot polovico bivalnih stroškov, saj plačuje sam internet in televizijo in je tako že iz tega napačen zaključen sodišča prve stopnje, da je utemeljeno znižanje denarne socialne pomoči za 15 %. Tožnik ima hude zdravstvene težave in še dodatne stroške z zdravili ter si mora denar za hrano izposojati, saj mu dodeljena denarna socialna pomoč ne zadošča za kritje vseh življenjskih stroškov. Napačno je sodišče uporabilo 12. člen Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči, saj s tem, da si tožnik in mati delita stroške bivanja, ni tožniku zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka. Pritožba navaja, da je tožnik vložil ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 152/2016, saj meni, da so mu bile kršene z odločitvami sodišč ustavne pravice. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je tožniku bilo pri dodeljeni denarni socialni pomoči pravilno šteto, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov, ker mu je zagotovljeno bivanje.

6. Pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavljajo določila Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/10 s spremembami) in Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 8/12 in naslednji). Po določbi 3. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre lahko center za socialno delo določi, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi ali družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen, ker živi z osebami oziroma ji pri preživljanju pomagajo osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, ali je njeno preživetje zagotovljeno na drug način. Na podlagi 2. točke drugega odstavka istega člena CSD pri tem upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini, v primeru iz 3. točke prejšnjega odstavka, odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ugotovljeno v skladu z metodologijo iz tretjega odstavka tega člena, ki jo ima upravičenec zagotovljeno (bivanje, prehrana). V tretjem odstavku je določeno, da razloge iz prvega odstavka tega člena in način njihovega ugotavljanja ter metodologijo upoštevanja vrednosti iz 2. točke prejšnjega odstavka podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. Na tej podlagi sprejeti Pravilnik v prvem odstavku 12. člena določa, da se mesečna vrednost osnovne oskrbe upošteva v razmerju do minimalnega dohodka, ki bi upravičencu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov, kadar je upravičencu zagotovljeno bivanje. Razen tega 13. člen Pravilnika določa, da se ne glede na določbo prejšnjega člena šteje, da je upravičencu zagotovljena osnovna oskrba v nižji mesečni vrednosti, kot je določeno v prejšnjem členu, če tako ugotovi pristojni center za socialno delo.

7. Iz dejanskega stanja, kakor je bilo ugotovljeno pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnik v času odločanja o denarni socialni pomoči in tudi tri mesece pred tem, kakor tudi ves čas od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016, za katerega je bilo odločeno v izpodbijanih odločbah o denarni in socialni pomoči, živel in še živi skupaj z materjo B.B., da imata prijavljeno vsak svoje gospodinjstvo, da ima tožnik status samske osebe, da si delita stroške za stanovanje vsak do ene polovice, razen stroškov za internet, za televizijo oz. T-2, kar plačuje tožnik v celoti sam. Živita v garsonjeri, ki je preurejena tako, da ima tožnik svojo sobo, tožnik si sam kuha, pere, lika, kuha ne takrat, ko kuha mama, jesta različno hrano, ima stroške za zdravila in za terapije. Enako stanje je obstajalo tudi pred izdajo izpodbijanih odločb v času odločb, ki so bile predmet presoje prvostopenjskega sodišča v socialnem sporu opr. št. I Ps 1085/2015, kjer je bil tožnik o teh okoliščinah zaslišan, sodišča pa je njegovo izpoved v tem sporu v soglasju s strankama prebralo.

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je v izpodbijani sodbi kršena 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih hib napadena sodba prvostopenjskega sodišča nima. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih in ti med sabo niso v nasprotju. V kolikor pa se pritožba s temi razlogi ne strinja, ne gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Odločitev tožene stranke, da bivanje tožnika pri materi na skupnem naslovu šteje za okoliščino, ki utemeljuje znižanje dodeljene denarne socialne pomoči za 15 %, ker naj bi mu bilo zagotovljeno bivanje, je izdana v okviru mej prostega preudarka in v skladu z njegovim namenom. Niti pravilnik niti zakon izrecno ne predvidevata 100 % brezplačnega bivanja kot (edino) upoštevanje za znižanje pomoči. Odločitev tožene stranke je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj zakon (niti Pravilnik) ne urejata vseh možnih položajev preživljanja, ampak toženi stranki omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno zniža denarno socialno pomoč in se ob tem upošteva, da ima oseba zaradi določenih okoliščin nižje stroške pri preživljanju. 15 % znižanje denarne socialne pomoči je razumna in sorazmerno pravna posledica glede na ugotovljena dejstva v obravnavani zadevi. Znižanje stroška preživljanja zaradi pomoči bližnjih sorodnikov in posledično količinsko znižanje upravičenosti do denarne socialne pomoči je v obravnavani zadevi še v mejah in v skladu z namenom zakonske diskrecije CSD (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 152/2016 z dne 11. 10. 2016, ki je obravnavala identičen življenjski in pravni primer).

10. Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo in je v posledici tega v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč, bremenijo stroški pritožbe proračun Republike Slovenije.