Jedro

Med dedičema ni bilo sporno, da je bilo ½ stanovanja pred zapustnikovo smrtjo podarjeno sodedinji, a dedič je uveljavljal, da sodi v zapuščino, ni pa navedel dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost te zahteve. V zapuščino namreč sodijo le stvari, ki so bile v lasti zapustnika ob njegovi smrti. Glede na to je pravilen zaključek, da je njegova pravica manj verjetna.

Dedič se bo glede na izdani sklep o napotitvi na pravdo lahko sam odločil, če in kakšne zahtevke bo uveljavljal v pravdnem postopku glede premoženja, za katerega meni, da sodi v zapuščino po zapustniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek (I. točka izpodbijanega sklepa) in dediča napotilo na pravdo, da zoper sodedinjo vloži tožbo za ugotovitev, da poleg premoženja, že nesporno ugotovljenega v zapuščinskem postopku, v zapuščino sodi še: - 1/2 denarnih sredstev na računih A. A. ob njeni smrti (23. 5. ...), - terjatev do B. B. v znesku 64.000 EUR (iz naslova plačila dolga, posojil in uporabnine za vozilo) oz. podredno, da je dedinja v tem obsegu prejela darilo; - 1/2 nepremičnine - stanovanja na C., ki ga je zapustnik podaril B. B. (II. točka izreka). Sodedinjo je napotilo na pravdo, da zoper dediča vloži tožbo glede opreme v stanovanju, ki ga je uporabljal zapustnik na naslovu C. (katastrska občina ..., parcela 1060/3) (III. točka izreka), ter določilo rok za vložitev tožbe (IV. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pritožuje dedič D. D. Napotitev na pravdo glede ½ denarnih sredstev v lasti zapustnice A. A. ni potrebna. Med dedičema ni spora o tem, da so vsa finančna sredstva glede na 60-letno do smrti trajajočo zakonsko zvezo last pokojnih zakoncev vsakega do polovice.

Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti vrednost posojil in dolgov dedinji, zato naj pritožbeno sodišče sklep v tem delu razveljavi in sodišču prve stopnje naloži, da ugotovi, kdo so bili lastniki računov, kamor so se nakazovala finančna sredstva pokojnih staršev. Le tako bo razvidno, koliko njunega denarja je prejela sodedinja.

Napotitev na pravdo za ugotavljanje, da je zapustnik dedinji podaril ½ stanovanja, ni potrebna. O tem med dedičema ni spora. Sam uveljavlja razliko v vrednosti podarjenih stanovanj. Pritožbeno sodišče naj tudi v tem delu razveljavi sklep, sodišče prve stopnje pa naj zasliši dediča in dedinjo glede priznavanja deleža podarjenih stanovanj po zapustnikih in nato odloči o napotitvi na pravdo.

Ker se v zvezi z zapustnikom že odvija pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani na podlagi dedičeve tožbe za razveljavitev oporoke zapustnika, predlaga, da v kolikor bo napoten na pravdo po kateri izmed točk izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče izda sklep o združitvi vseh pravdnih postopkov na Okrožnem sodišču v enega zaradi plačila sodne takse.

3. Sodedinja ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo v primeru, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (212. člen ZD). V skladu z 213. členom ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.

6. Dedič je v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2021 navedel, da v zapuščino po zapustniku sodijo tudi polovica sredstev na računih zapustnikove pokojne žene, terjatev zapuščine do sodedinje iz naslova posojil zapustnika, danih dedinji v znesku 64.000 EUR, in ½ stanovanja na naslovu C., ki ga je pokojni podaril sodedinji. Sodedinja je njegove navedbe v vlogi z dne 31. 8. 2021 prerekala in navedla, da drži zgolj to, da je z darilno pogodbo prejela stanovanje, a je na podlagi iste darilne pogodbe z dne 28. 11. 1989 stanovanje prejel tudi dedič.

7. Dedičevih navedb, da v zapuščino sodi tudi polovica denarnih sredstev na računu zapustnikove pokojne žene, sodedinja ni izrecno priznala. Glede na to, da dedič ni zatrjeval, iz katerega pravnega naslova so bila sredstva na računu zapustnikove pokojne žene pridobljena, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je trditev, da gre sredstva, ki sodijo v skupno premoženje zapustnika in pokojne žene, manj verjetna.

8. Po 67. členu Družinskega zakonika (DZ) so skupno premoženje zakoncev premoženjske pravice, ki so bile v njuni življenjski skupnosti pridobljene z delom ali odplačno, in premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja. Podobna je bila tudi ureditev v prej veljavnem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) (drugi odstavek 52. člena). Ker dedič ni navedel naslova, na podlagi katerega so bila pridobljena sredstva na računu zapustnikove žene, je izpodbijana odločitev sodišča pravilna.

9. Glede zneska 64.000 EUR, za katerega dedič trdi, da sodi v zapuščino, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da njegove navedbe o tem, ali gre za darilo dedinji ali pa za terjatev do dedinje kot predmet dedovanja, niso bile jasne, niti ni dedič o tem predložil konkretnih dokazil. Da navedbe niso jasne, potrjuje tudi pritožbeno izvajanje dediča, ki predlaga, naj sodišče prve stopnje ugotovi, kdo so bili lastniki računov, kamor so se očitana denarna sredstva nakazovala. Zaradi nejasnosti navedb se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je pravica dediča manj verjetna.

10. Neutemeljen je tudi očitek o zmotnosti odločitve glede ½ stanovanja. Med dedičema ni bilo sporno, da je bilo pred zapustnikovo smrtjo podarjeno sodedinji, a dedič je uveljavljal, da sodi v zapuščino, ni pa navedel dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost te zahteve. V zapuščino namreč sodijo le stvari, ki so bile v lasti zapustnika ob njegovi smrti. Glede na to je pravilen zaključek, da je njegova pravica manj verjetna.

11. Dedič se bo glede na izdani sklep o napotitvi na pravdo lahko sam odločil, če in kakšne zahtevke bo uveljavljal v pravdnem postopku glede premoženja, za katerega meni, da sodi v zapuščino po zapustniku. Morebitna združitev pravdnih postopkov pa ni v pristojnosti pritožbenega sodišča. 12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).