Jedro

Upravni spor je sredstvo za zagotavljanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (enako kot v pravdnem postopku), obenem pa tožba v upravnem sporu (za razliko od tožbe v pravdnem postopku) pomeni sredstvo, s katerim se uresničuje tudi pravica do pravnega sredstva proti odločbam organov, s katerimi so ti odločili o pravici, dolžnosti ali pravnem interesu osebe (25. člen Ustave). Zato je treba v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta zagotoviti pravico do pritožbe samo, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Pravica do sodnega varstva iz 25. člena Ustave torej ne zahteva večstopenjskega sodnega postopka, temveč zagotavlja učinkovito sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I U 205/2023-13 z dne 31. 3. 2025 zavrnilo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije o odmeri davka od dohodkov pravnih oseb.

2.Tožnica je 8. 5. 2025 vložila pritožbo ter predlog za dopustitev revizije zoper zgoraj navedeno sodbo. Pritožbo utemeljuje neposredno na podlagi 25. člena Ustave RS, saj je po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) prikrajšana v pravnih sredstvih zoper izpodbijano sodbo, s tem pa ji je kršena ustavna pravica. Predlog za dopustitev revizije ne dosega standarda pravnega sredstva, ki ga zapoveduje Ustava RS. Meni, da zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ne sme biti omejena na postavitev pravno relevantnih vprašanj, saj to ne predstavlja pritožbe oz. petita za pregled zakonitosti poslovanja prvostopenjskega sodišča.

3.Pritožba ni dovoljena.

4.Po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, pritožba dovoljena le, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. V obravnavanem primeru ne gre za nobeno od navedenih situacij, v katerih je po ZUS-1 zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena pritožba. S pravnim poukom v izpodbijani sodbi je bila tožnica tudi poučena, da pritožba zoper sodbo ni dovoljena.

5.Vrhovno sodišče je v več odločbah obravnavalo vprašanje, ali neobstoj pritožbe zoper sodbo v upravnem sporu pomeni kršitev 25. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do pravnega sredstva. Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 103/2019 z dne 2. 4. 2019, Upravno sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost upravnega akta, izdanega v predhodno urejenem upravnem postopku, s katerim je že državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila odločil o pravici ali obveznosti osebe (prvi odstavek 157. člena Ustave RS). Za te primere je upravni spor vzpostavljen kot oblika sodnega varstva na podlagi zahteve, da mora biti proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij (tretji odstavek 120. člena Ustave). Upravni spor je torej sredstvo za zagotavljanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (enako kot v pravdnem postopku), obenem pa tožba v upravnem sporu (za razliko od tožbe v pravdnem postopku) pomeni sredstvo, s katerim se uresničuje tudi pravica do pravnega sredstva proti odločbam organov, s katerimi so ti odločili o pravici, dolžnosti ali pravnem interesu osebe (25. člen Ustave).¹ Zato je treba v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta zagotoviti pravico do pritožbe samo, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt (prvi odstavek 73. člena ZUS-1).²

6.Pravica do sodnega varstva iz 25. člena Ustave torej ne zahteva večstopenjskega sodnega postopka, temveč zagotavlja učinkovito sodno varstvo, ki pa se uresniči že s sojenjem pred sodiščem prve stopnje, zato zakonodajalec ni dolžan zagotoviti pritožbe zoper vsako sodbo v upravnem sporu. Čeprav pritožba zoper sodbo v upravnem sporu ni dovoljena, pa zakon omogoča uporabo izrednih pravnih sredstev, kot so revizija ali ustavna pritožba. S tem je zagotovljeno dodatno pravno varstvo v primerih, kjer bi lahko prišlo do napačne uporabe prava ali kršitev človekovih pravic.

7.Glede na navedeno je moralo sodišče pritožbo, ki jo je tožnica vložila zoper sodbo I U 205/2023-13 z dne 31. 3. 2025, na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zavreči. O predlogu za dopustitev revizije pa odloča Vrhovno sodišče, zato je bil predlog vložen skupaj s pritožbo poslan na Vrhovno sodišče.

-------------------------------

1O tem vidiku upravnega spora Ustavno sodišče v odločbah U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008, 13.-17. tč. obrazložitve, in Up-2501/08 z dne 19. 2. 2009, 10. tč. obrazložitve, v katerih je poudarilo, da ni v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, kadar v sodnem sporu o zakonitosti upravne <em>odločbe </em> na prvi stopnji odloča Upravno sodišče in zoper njegovo odločbo ni pritožbe. Po svojih značilnostih opravlja spor o zakonitosti dokončnega upravnega akta, bodisi na Upravnem bodisi na Vrhovnem sodišču, funkcijo "drugega pravnega sredstva" iz 25. člena Ustave, saj se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola.

2Sklepa Vrhovnega sodišča I Up 11/2021 z dne 17. 2. 2021, 12. tč. obrazložitve; in I Up 103/2019 z dne 9. 10. 2019, 9. tč. obrazložitve.

Zveza: