Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin, ki naj bi jih tožnik trpel zaradi razžalitve časti in dobrega imena kot posledice nedopustnega odvzema svobode njegovima staršema, ni utemeljen že zato, ker je tožnik glede te nepremoženjske škode t.i. posredni oškodovanec.

Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posega v njegovo pravico do spoštovanja družinskega življenja ni utemeljen zato, ker ravnanje sodišč v kazenskem postopku proti tožnikovima staršema ni bilo protipravno. Revident nepravilno enači protipravnost ravnanja sodnika z napačno sodno odločbo (zaradi kršitev materialnih predpisov ali procesnih kršitev).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 4.3.2010 od sodišča zahteval, naj toženi državi naloži plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine in strah zaradi posega v pravico do spoštovanja družinskega življenja ter za duševne bolečine zaradi posega v dobro ime in čast v skupni višini 150.000,00 EUR. Zatrjuje, da mu je škoda nastala, ker je bila njegovima staršema nezakonito odvzeta prostost in zoper njiju neupravičeno voden kazenski postopek. Toženčeva starša sta bila pravnomočno obsojena storitve kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji (186. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ), obema je bila izrečena zaporna kazen, kasneje pa je Vrhovno sodišče na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti tožnikovo mati oprostilo obtožbe, glede tožnikovega očeta pa je bila sodba razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno sojenje, kjer je bil postopek pravnomočno končan z izdajo zavrnilne sodbe. Z nezakonitim odvzemom prostosti staršema je po oceni tožnika škoda nastala tudi njemu.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da zatrjevane nepravilnosti v kazenskem postopku niso bile usmerjene neposredno proti tožniku in ne morejo predstavljati kršitve njegovih pravic, zatrjevana nepremoženjska škoda zaradi razžalitve časti in dobrega imena pa za tožnika kot posrednega oškodovanca ni pravno priznana škoda. Sodišče je zavrnitev tožbenega zahtevka dodatno utemeljilo še z oceno, da ravnanja kazenskih sodišč v postopku zoper tožnikova starša ni mogoče šteti za protipravna oziroma nedopustna ravnanja v smislu odškodninskega delikta. Nadalje je sodišče ocenilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanimi protipravnimi ravnanji kazenskih sodišč in škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi vodenja kazenskega postopka zoper njegovega očeta, saj je bila zavrnilna sodba izdana zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka in ne zaradi zatrjevanih kršitev sodišč v predhodnem kazenskem postopku. Glede zahtevka za povračilo škode, ki je posledica odvzema prostosti tožnikovi materi, pa je sodišče zaključilo, da je že zastaran in tudi iz tega razloga neutemeljen.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v celoti potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

4. Tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje v povezavi s prvostopenjsko sodbo vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve nižjemu sodišču v ponovno sojenje. Zahteva povrnitev revizijskih stroškov. Tožnik vztraja na stališču, da je ravnanje sodišč v kazenskem postopku zoper njegova starša potrebno šteti za protipravno, saj pomeni kršitev najelementarnejših pravic v kazenskem postopku in hudo malomarnost pri uporabi materialnega prava. Nadalje tožnik v zvezi s škodo zaradi razžalitve časti in dobrega imena opozarja, da je predmet zahtevka škoda, ki mu je nastala zaradi medijske odmevnosti primera in negativnega odnosa okolice, čeprav ravnanje državnih organov ni bilo neposredno usmerjeno proti njemu. Tožnik še pojasnjuje, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi izvršitve sodb nižjih kazenskih sodišč in nova sodba, izdana v ponovljenem postopku, ni mogla pretrgati vzročne zveze. Tožnik nasprotuje tudi materialnopravnemu zaključku v izpodbijanih sodbah glede zastaranja dela tožbenega zahtevka in v zvezi s tem pove, da mu je škoda nastajala tudi po odvzemu prostosti materi in mu nastaja še sedaj. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da so neutemeljene revizijske navedbe glede zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka. Ne drži, da nižji sodišči nista obrazložili, zakaj odškodninska odgovornost tožene države ni podana. Nižji sodišči sta se natančno in prepričljivo opredelili do vseh predpostavk odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave in za svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka navedli celo več razlogov, ki bi tudi posamično vodili do zavrnitve tožbenega zahtevka.

8. Sodišči prve in druge stopnje pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin, ki naj bi jih tožnik trpel zaradi razžalitve časti in dobrega imena kot posledice nedopustnega odvzema svobode njegovima staršema, ni utemeljen že zato, ker je tožnik glede te nepremoženjske škode t.i. posredni oškodovanec. S strani tožnika zatrjevane nezakonitosti v kazenskem postopku, ki ga je tožena država vodila proti njegovima staršema, niso bile usmerjene proti tožniku in ne morejo pomeniti neposredne kršitve njegovih pravic. Nižji sodišči sta pravilno obrazložili, da zatrjevana nepremoženjska škoda tožnika kot posrednega oškodovanca ni pravno priznana škoda. Glede na 180. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je povrnitev nepremoženjske škode posrednim oškodovancev natančno zamejena z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le v primeru smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega) in subjektivnim kriterijem (le ožji družinski člani).

9. Pravilna pa je tudi odločitev, da tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posega v njegovo pravico do spoštovanja družinskega življenja ni utemeljen zato, ker ravnanje sodišč v kazenskem postopku proti tožnikovima staršema ni bilo protipravno. Revident nepravilno enači protipravnost ravnanja sodnika z napačno sodno odločbo (zaradi kršitev materialnih predpisov ali procesnih kršitev). Sklicevanje na napake v postopku, če niso povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti, izdaje odločbe izven kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka, neuporabe povsem jasne zakonske določbe ali neobrazloženega odstopa od ustaljene sodne prakse), za utemeljitev protipravnosti državnega organa v odškodninskem sporu na podlagi 26. člena Ustave ne zadošča. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da kazenski postopek ni potekal izven običajne, v Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predpisane metode in da odločitev kazenskih sodišč ni pomenila neutemeljenega odstopa od uveljavljene sodne prakse; šlo je zgolj za drugačno stališče v zadevi, natančneje za preširoko, zgolj na jezikovni razlagi utemeljeno interpretacijo določb ZKP glede izjeme od načela neposrednega izvajanja dokazov in za drugačno pravno presojo ravnanja tožnikove matere (pravno vprašanje pomoči pri obravnavanem kaznivem dejanju). Nižji sodišči sta relevantna določila ZKP razlagali drugače kot kasneje Vrhovno sodišče, toda še vedno v mejah danih pooblastil. 10. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnikov zahtevek ni utemeljen že iz zgoraj navedenih razlogov Vrhovno sodišče na druge revizijske navedbe glede zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava (zastaranje, pretrganje vzročne zveze) ni odgovarjalo.

11. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.