Jedro

Cena posamezne dimnikarske storitve vključuje pripravo na izvedbo storitve, storitev samo, administrativne stroške in stroške izdelave poročil. Gre za storitev, katere cena je določena v celoti v sklepu Vlade RS, zato ni nikakršne podlage za dodatno zaračunavanje pregleda pomožnih naprav po porabljenem času. Zaračunavanje storitve letnega pregleda in pregleda pomožnih naprav ob rednem letnem pregledu pomeni zato agresivno poslovno prakso po 6. točki 10. člena ZVPNPP, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica tožeči stranki prepovedala posebno zaračunavanje stroškov pregleda pomožnih naprav, ker gre za agresivno poslovno prakso, ki velja za nepošteno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je dne 18. 2. 2014 pri tožeči stranki opravila inšpekcijski nadzor, pri čemer je pregledala 40 izstavljenih računov za posamezne mesece v letu 2013 za opravljene dimnikarske storitve. Pri tem je ugotovila, da tožeča stranka na računih zaračunava pregled pomožnih naprav ob letnem pregledu v višini 2,10 EUR in tako neupravičeno zaračunava navedene stroške, ki jih ne bi smela prevaliti na potrošnika. Cene dimnikarskih storitev so določene v Sklepu o ceni dimnikarskih storitev (v nadaljevanju: Sklep), ki določa, da cena posamezne storitve vključuje pripravo na izvedbo storitve, storitev samo, administrativne stroške in stroške izdelave poročil. V Pravilniku o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (v nadaljevanju: Pravilnik) je v prvem odstavku 6. člena določeno, da se med rednim letnim pregledom opravi tudi pregled pomožnih naprav. S tem pa je strošek tega pregleda zajet v ceniku pod postavko letni pregled kurilne naprave. Uporabniku je tako lahko zaračunan samo takšen znesek storitve, kot je naveden v ceniku. Ker tožeča stranka zaračunava storitev, ki ni bila opravljena na željo uporabnika, gre za nepošteno poslovno prakso po določbah Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) oz. za agresivno poslovno prakso po določbah 6. točke 10. člena navedenega zakona, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno. Gre za zaračunavanje storitve, ki jo je dimnikarska služba dolžna opraviti v skladu z Uredbo o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe, izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju: Uredba), zaračunana pa je potrošniku dodatno brez njegovega naročila. Strošek pregleda pomožnih naprav tudi ni dimnikarska storitev, ki bi se lahko obračunala po porabljenem času in nastalih materialnih stroških.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. Meni, da hkratno zaračunavanje storitve letnega pregleda in pregleda pomožnih naprav ob rednem letnem pregledu, pomeni agresivno poslovno prakso po 6. točki 10. člena ZVPNPP, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno. Pri tem prvostopni organ ni napačno uporabil materialnega predpisa, saj sta za odločitev v zadevi relevantna le Pravilnik in Sklep. Dimnikarske storitve morajo biti obračunane v skladu s cenikom. S tem, ko je tožeča stranka kot izvajalec javne službe zaračunala storitev, ki je že zajeta v osnovni storitvi (letni pregled s čiščenjem), je potrošnikom na nedopusten način onemogočala svobodo izbire glede te storitve. Iz določb 4. in 19. člena Pravilnika namreč izhaja, da redni letni pregled zajema tako pregled male kurilne naprave, kot z njo povezane pomožne naprave. Storitve pregleda pomožnih naprav zato ni mogoče zaračunavati posebej. Storitve, ki niso navedene v ceniku, se obračunajo po porabljenem času in porabljenem materialu, vendar to velja samo za tiste storitve pregleda pomožnih naprav, ki so v točki A cenika dimnikarskih storitev izrecno naštete. Storitve pregleda pomožnih naprav pa v navedeni točki cenika niso naštete in jih torej ni mogoče zaračunavati posebej.

Tožnik v tožbi ugovarja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev pravil postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, v katero izmed nepoštenih poslovnih praks po ZVPNPP tožena stranka uvršča poslovno prakso tožeče stranke. Po določbi 2. odstavka 4. člena ZVPNPP je poslovna praksa nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika. Navedenih okoliščin, ki so relevantne po določbah ZVPNPP, pa tožena stranka ni ugotavljala. Tržna inšpektorica je ocenila, da je tožeča stranka izvrševala celo agresivno poslovno prakso po 6. točki 10. člena ZVPNPP, pri tem pa ni ugotavljala, ali je s svojim ravnanjem bistveno zmanjšala svobodo izbire ali ravnanje povprečnega potrošnika. Meni tudi, da se določbe ZVPNPP ne uporabljajo za predpise, ki urejajo varstvo zdravja, čemur je namenjen dimnikarski pregled. Navedeni zakon se ne razteza na primere, ko kogentne norme določajo opravo storitev, kot v konkretnem primeru, temveč se nanašajo na razmerja, v katera potrošnik vstopa samovoljno. Vsak uporabnik dimnikarskih storitev je pred uporabo storitve seznanjen s ceno storitve. Razen tega obstajajo nadzorne službe, ki kontrolirajo delo tožeče stranke in bi se lahko vsak uporabnik obrnil nanje za razlago cene storitev. Pregled pomožnih naprav nalaga Uredba, pri tem pa uporabnik nima nikakršnih možnosti zavrniti storitev, saj je sicer podvržen sankcijam. Gre za storitev, ki se opravlja na podlagi zakona in jo je tožnik opravljal v okviru gospodarske javne službe. Po določbi 19. člena Pravilnika je treba pregled pomožnih naprav opraviti ob letnem pregledu in ne v sklopu rednega pregleda. Pri tem nikjer v podzakonskih aktih ni navedeno, da naj bi bile pomožne naprave sestavni del kurilnih ali dimnovodnih naprav, kar mu daje podlago, da ceno storitve določi po porabljenem času in nastalih materialnih stroških. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožen stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tržna inšpektorica v obrazložitvi odločbe navedla vse relevantne okoliščine, da praksa tožeče stranke pomeni nepošteno poslovno prakso. Gre za to, da je tožeča stranka zaračunavala storitev, ko jo je dolžna opraviti v skladu z Uredbo. V Pravilniku je v poglavju III. „Pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav“ v prvem odstavku 6. člena jasno določeno, da v okviru rednega letnega pregleda male kurilne naprave in z njo povezanih dimnih vodov, zračnikov in pomožnih naprav, dimnikar preveri, če so te naprave v uporabnem stanju in je njihovo obratovanje varno. Iz te določbe jasno izhaja, da je zakonodajalec vključil v postavko „redni letni pregled“ tudi pregled pomožnih naprav. Uporabniki dimnikarskih storitev so torej morali plačati nekaj, kar je že zajeto v obračunani postavki letni pregled. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Nepošteno poslovno prakso opredeljuje 4. člen ZVPNPP. Po prvem odstavku navedenega člena so nepoštene poslovne prakse prepovedane pred, med in po sklenitvi posla. Po 1. alinei drugega odstavka 4. člena je poslovna praksa nepoštena če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena. Po četrtem odstavku so nepoštene poslovne prakse, ki so zavajajoče ali agresivne. Opredelitev agresivne poslovne prakse je podana v 8. členu ZVPNPP, v skladu s katerim se poslovna praksa šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči, ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene, pa opredeljuje 10. člen ZVPNPP, med drugim je agresivna poslovna praksa tudi tista, po kateri podjetje zahteva plačilo za izdelke ali storitve, ki jih potrošnik ni naročil. Uporaba storitev dimnikarske službe je obvezna za vse uporabnike storitev dimnikarske službe. Pravilnik v zvezi s pregledovanjem in čiščenjem kurilnih naprav določa, da dimnikar v okviru rednega letnega pregleda male kurilne naprave in z njo povezanih dimnih vodov, zračnikov in pomožnih naprav preveri, če so te naprave v uporabnem stanju in je njihovo obratovanje varno (člen 6). Letni pregled se opravi enkrat letno sočasno s čiščenjem, če se opravlja čiščenje vsako leto. Po opravljenem letnem pregledu izda dimnikar uporabniku poročilo o letnem pregledu, ki vsebuje njegove ugotovitve o stanju naprave. V skladu z 2. členom Pravilnika so pomožne naprave opredeljene kot naprave, ki so povezane z obratovanjem male kurilne naprave, kot so naprave za dovod goriva iz shrambe goriva do kurišča kurilne naprave, naprave za pripravo goriva, naprave za razprševanje goriva in mešanja goriva z zgorevalnim zrakom, naprave za čiščenje odpadnih plinov, naprave za odvod ostankov zgorevanja iz kurilne naprave ali iz prostora s s kurilno napravo na deponijo. Iz navedenega torej izhaja, da pregled zajema vse s kurilno napravo povezane naprave.

Po določbi 8. člena Uredbe cene storitev dimnikarske službe določi vlada na predlog ministra, pristojnega za okolje, pri čemer upošteva obseg dela, materialne stroške in časovno tehnične normative, potrebne za opravljanje storitev dimnikarske službe. Vlada je cene dimnikarskih storitev določila s Sklepom in sicer v okviru priloge, ki deli storitve na točko A in točko B (storitve v kompletu). Cena posamezne storitve vključuje pripravo na izvedbo storitve, storitev samo, administrativne stroške in stroške izdelave poročil. Glede na že opisano, kaj obsega letni pregled male kurilne naprave, se tudi sodišče strinja s stališčem inšpekcijskega organa, da gre za storitev, katere cena je določena v celoti in v kompletu v točki B priloge Sklepa, zato ni nikakršne podlage za dodatno zaračunavanje pregleda pomožnih naprav po porabljenem času (pod točko A). V okviru omenjene točke so namreč navedene storitve, ki se lahko obračunavajo po porabljenem času in materialu, vendar med njimi ni navedenega pregleda pomožnih naprav, zato se ta ne more dodatno zaračunati. Tudi tožena stranka sama navaja, da ji pregled pomožnih naprav velevajo predpisi ter da uporabnik nima nikakršne možnosti zavrniti navedeno storitev. To pa potrjuje tudi razlago inšpekcijskega organa, ki ji pritrjuje tudi sodišče, da je strošek pregleda pomožnih naprav že zajet v postavki „letni pregled“. Ravnanje tožeče stranke tako tudi po presoji sodišča predstavlja agresivno poslovno prakso v smislu ZVPNPP, pri čemer je neutemeljen ugovor, da se določbe navedenega predpisa ne morejo uporabljati v zvezi z opravljanjem storitev obvezne dimnikarske službe. Za svojo odločitev pa sta oba organa tudi navedla vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, zato se sodišče nanje sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Ker je izpodbijani upravni akt tudi po presoji sodišča pravilen in zakonit, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.