Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo prvemu tožniku znesek 11.000,00 EUR, drugi tožnici znesek 11.000,00 EUR, tretji tožnici znesek 8.500,00 EUR in četrtemu tožniku znesek 8.500,00 EUR, vsem z obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

3. Tožniki v obsežnem predlogu za dopustitev revizije povzemajo ugotovitve posameznih izvedencev in Komentar Obligacijskega zakonika ter skušajo prikazati, da je pri neposrednem oškodovancu podana posebno težka invalidnost, ki jih upravičuje do odškodnine za svoje duševne bolečine.1 Zatrjujejo tudi kršitve 8. člena ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 22., 49., 52. in 57. člena Ustave. Predlagajo dopustitev revizije glede vprašanj, (1) ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da pri neposrednem oškodovancu ni podana posebno težka invalidnost, ker ni v celoti odvisen od tuje pomoči in ker mu niso popolnoma uničene vse življenjske funkcije, čeprav iz dokazov izhaja, da gre pri neposrednem oškodovancu za izjemno hudo skaženost, ki predstavlja trajno nepopravljivo prikrajšanje v telesni in duševni sferi, da je zaradi trajne organske osebnostne motnje ter posttravmatske stresne motnje pri neposrednem oškodovancu trajno okrnjen proces učenja ob prisotni moteni pozornosti, trajno okrnjena sposobnost sporazumevanja, znatno okrnjeno funkcioniranje na področju intimnih stikov in odnosov, hudo okrnjena sposobnost izvajanja pridobitnega dela, za katero je potrebna uporaba obeh rok (tudi kuharja in poklicnega nogometaša), prav tako pa je še vedno odvisen od tuje pomoči pri določenih opravilih; (2) ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko se je postavilo na stališče, da je odškodninska terjatev posrednih oškodovancev predvidena le v primerih, ki so po teži primerljivi ali pa nemara za svojce hujši od smrti neposrednega oškodovanca; (3) ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko se je postavilo na stališče, da je posebno huda invalidnost v smislu določil 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) podana samo v primeru, ko so pri neposrednem oškodovancu popolnoma uničene vse življenjske funkcije in je v celoti odvisen od pomoči in oskrbe drugih; (4) ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni ugotavljalo dejstev, s katerimi bi zapolnilo vsebino pravnega standarda posebno težke invalidnosti oziroma ga je ugotavljalo na podlagi napačnih predpostavk ter pomanjkljivo; (5) ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko v okviru priznanja pravice do odškodnine po 180. členu OZ ni ugotavljalo tudi obsega in intenzivnosti duševnih bolečin tožnikov zaradi lastne prizadetosti, katere vzrok je v invalidnosti neposrednega oškodovanca; (6) ali je sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, in sicer kršitev 8. člena ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker je nevestno, neskrbno in samovoljno opravilo dokazno oceno), s tem ko je zgolj selektivno povzemalo navedbe strank, izvedencev in prič, pri čemer tistih ključnih, ki se nanašajo na podrobno opisovanje A. A. osebnosti (kar so dosledno in identično izpovedale osebe, ki z njim preživljajo največ skupnega časa in tudi izvedenec psihiater), ni upoštevalo in je dalo preveč poudarka okrnjenosti zgolj enega dela A. A. osebnosti, to je njegovim telesnim značilnostim (čeprav je izvedenec jasno povedal, da je potrebno izhajati iz celote osebnosti); in (7) ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je kršilo določilo 8. člena ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker je nevestno, neskrbno in samovoljno opravilo dokazno oceno), s tem ko je zgolj selektivno povzemalo navedbe strank, izvedencev in prič, pri čemer tistih ključnih, ki se nanašajo na podrobno opisovanje A. A. osebnosti (kar so dosledno in identično izpovedale osebe, ki z njim preživljajo največ skupnega časa in tudi izvedenec psihiater), ni upoštevalo in je dalo je vse preveč poudarka okrnjenosti zgolj enega dela A. A. osebnosti, to je njegovim telesnim značilnostim (čeprav je izvedenec jasno povedal, da je potrebno izhajati iz celote osebnosti).

4. Predlog ni utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog tožnikov zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sklicujejo se tudi na Pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 16. 12. 1986 in zadeve VSRS II Ips 418/2006, II Ips 4/1999 in II Ips 301/1988.