Jedro

Res je, kot zatrjuje tožnik v tožbi, da gre tako v primeru njegovih predhodnih znamk Skupnosti kot v primeru prijavljene znamke za enak koncept - podobo petelina, torej isto vrsto domače živali, vendar se sodišče strinja z uradom, da je takšen pomenski vidik zaradi vizualnih razlik med petelinom na prijavljeni znamki ter petelinom na predhodnih znamkah Skupnosti tožnika, ki sta si vizualno zelo različna, močno nevtraliziran.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožnika zoper registracijo figurativne znamke „Tradicija slovenskega podeželja“. V obrazložitvi je navedel, da je prijavitelj A.A. (stranka z interesom v tem upravnem sporu) vložil prijavo navedene znamke za blago v razredih 29, 30, 32 in 33 NK. Tožnik vlaga ugovor iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) za blago v razredih 32 in 33 NK, pri čemer se sklicuje na svoji prej registrirani znamki Skupnosti št. 007143481 v sliki (petelin) ter št. 007143597 „HAHN SLH“, obe za blago iz razreda 33 NK. V zvezi z vizualno primerjavo znamke prijavitelja in tožnikovih prej registriranih znamk Skupnosti organ ugotavlja, da je v prijavljenem znaku podoba petelina zelo realistična, čista in jasna, v slogu podeželja, videti je našopirjen, rep je košat, prsi vzdignjene, stoji pa na živo rdečem jabolku. Podoba petelina v znamkah tožnika je bolj obrisna, modernistično zastavljena, deli petelina so zaradi stiliziranosti in zabrisanih potez komaj prepoznavni, greben je neizrazit, rep je videti kot štrleča pahljača, perje je podobno perju kakšnega divjega ptiča. Besedna dela primerjanih znamk (TRADICIJA SLOVENSKEGA PODEŽELJA / HAHN SLH) pa sta si popolnoma različna. Tako zaključuje, da gre za podobe enake vrste domače živali, ki se pa med seboj vizualno gledano razlikujejo. Dalje ugotavlja, da primerjani znaki nimajo nobene fonetične podobnosti. V zvezi s pomensko primerjavo ugotavlja, da imajo znamke enak koncept ne glede na to, da se podobe petelinov vizualno razlikujejo. Vendar pa meni, da je pomenski vidik zaradi zgoraj navedenih vizualnih razlik precej nevtraliziran. Ugotavlja tudi, da enakost ali podobnost blaga v razredih 32 in 33 NK ni sporna, vendar pa je le-ta brezpredmetna, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da si znaka nista podobna. Glede verjetnosti zmede v javnosti pa ocenjuje, da med primerjanimi znaki sicer obstaja delna podobnost v izbranem konceptu, ker vzbudi misel na petelina, vendar so zaradi zelo različne upodobitve tudi asociacije lahko zelo različne. Izpostavlja pa tudi, da glede na blago in storitve, ki naj bi se označevalo s prijavljenim znakom, in ki je zaščiteno z znamkami tožnika (prehrambeni izdelki), relevantno javnost predstavljajo končni potrošniki, za katere se šteje, da so normalno obveščeni ter razumno pozorni in preudarni. V relevantno javnost je mogoče prišteti tudi bolj pozorne potrošnike, ki so glede pijač iz različnih razlogov (skrb za zdravje, dietna prehrana, ekološka ozaveščenost) bolj pozorni in obveščeni. Urad tako zaključuje, da ni verjetno, da bi potrošnik prijavljeni znak povezoval s prejšnjima znamkama tožnika ali da bi zmotno menil, da sicer enako ali podobno blago izvira iz istega ali ekonomsko povezanih podjetij.

2. Tožnik v tožbi navaja, da ne sprejema stališča urada, da iz celostne podobe njegovih dveh znamk Skupnosti ni mogoče jasno opaziti ali prepoznati slike petelina. Meni, da celostna podoba ptiča v njegovih znamkah dovolj razločno deluje kot petelin že zaradi jasno nakazane rožice na glavici, pa kljunčka in perja v repu. Da gre za petelina, pa sploh ni dvoma pri tožnikovi znamki Skupnosti, ki poleg slike petelina vsebuje še nemško besedo „Hahn“, ki v prevodu pomeni petelin. Prepričan je, da je urad pri vizualni primerjavi zanemaril pravilo celovite presoje znamk z upoštevanjem njihovih dominantnih delov, kar je v tem primeru slika petelina, saj je besedni del prijavljene znamke „Tradicija slovenskega podeželja“ opisni element. Glede pomenske primerjave navaja, da urad sam priznava, da je prijavljena znamka konceptualno enaka predhodnima dvema znamkama tožnika. V isti sapi pa zavrača dejstvo, da gre za pomensko podobnost med njimi, s čimer se tožnik ne strinja, saj znamke z isto sliko živali, konkretno petelina, dajejo potrošniku ali javnosti enako sporočilo ali koncept. Ker gre za podobnost prijavljene znamke z znamkama tožnika iz dveh vidikov – vizualnega in pomenskega, je po prepričanju tožnika jasno, da je zaključek urada o nepodobnosti primerjanih znamk napačen. Povsem zgrešeno pa je urad po mnenju tožnika ocenil tudi verjetnost nastanka zmede. Takšen zaključek je napačen že zato, ker urad ni upošteval vseh relevantnih dejstev in okoliščin tega primera, ki bi jih moral upoštevati in ki bi nujno morali voditi do drugačnega zaključka, in sicer: - navedena podobnost po vizualnem in konceptualnem kriteriju; - dejstvo, da se prijavljena znamka nanaša, tako kot predhodni znamki tožnika, na enako in podobno blago v razredih 32 in 33 NK, to pa so različne pijače, kjer je slikovni moment znamke še kako pomemben, sploh če gre za sliko živali (npr. kot pri sliki dveh bikov, ki jo vsak v zvezi s pijačami jasno poveže z znamko Red Bull in njegovim imetnikom); - zaradi vrste proizvodov primerjanih znamk (pijače iz razredov 32 in 33 NK) je treba upoštevati krog relevantnih potrošnikov, kamor sodi relativno širok krog kupcev, za katere ni nujno, da so pri izbiri posebno pozorni. Zato je mogoče pričakovati, da bodo relevantni potrošniki še hitreje prijavljeno znamko s sliko petelina povezovali s predhodnima znamkama tožnika, ki prav tako vsebujeta sliko petelina. Ob nakupu ali izbiri pijač namreč lahko pričakujemo, da bo kupec rekel „dajte mi tisto steklenico/pijačo s petelinom“. Samo sporočilo „Tradicija slovenskega podeželja“ ugovarjane znamke ni besedilo, ki bi definiralo to znamko, oziroma nima velike distinktivne moči v znamki zaradi vsebine ali pomena in ga bo potrošnik dojemal kot opisno. Podoba petelina je torej tista, ki definira podobo prijavljene znamke oziroma je njen dominantni distinktivni del in ker prav podobo petelina vsebujeta tudi predhodni znamki tožnika, je še bolj verjetno, da bo primerjane znamke povprečni potrošnik med seboj povezoval in zmotno zamenjeval. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo uradu v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da sodišče samo odloči o zadevi in ugovoru tožnika ugodi ter registracijo znamke „Tradicija slovenskega podeželja“ št. Z-201171657 zavrne za vse blago iz razredov 32 in 33 NK. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vsebinsko odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

4. Stranka z interesom, prijavitelj figurativne znamke „Tradicija slovenskega podeželja“, na tožbo ni odgovoril. 5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev ugovora tožnika zoper registracijo figurativne znamke „Tradicija slovenskega podeželja“ iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

7. Sodišče ugotavlja, da je sporna prijavljena znamka barvna znamka (rdeča, oranžna, zelena, odtenki rjave, bela, črna). Sestavljena je iz podobe petelina v rjavkasto oranžno rumeno zelenih odtenkih, pri čemer petelin stoji na rdečem jabolku, obrnjen je v desno. Pod podobo petelina je napis TRADICIJA SLOVENSKEGA PODEŽELJA v črnih velikih tiskanih črkah. Prej registrirani znamki Skupnosti tožnika pa sta prav tako figurativni, pri čemer je ena čista slikovna znamka, in sicer podoba petelina brez kakršnegakoli besedila, druga znamka pa je kombinirana znamka, ki poleg enake podobe petelina, kot jo vsebuje prej navedena tožnikova znamka Skupnosti, vsebuje pod petelinom še napis HAHN SLH. Obe znamki vložnika ugovora (tožnika) sta v črno beli tehniki.

8. Nesporna v zadevi je enakost oziroma podobnost blaga v razredih 32 in 33 NK.

9. Sodišče se strinja z zaključkom urada v izpodbijani odločbi, da se prijavljena znamka in predhodni znamki Skupnosti tožnika kljub temu, da gre za podobe enake vrste domače živali (petelina), med seboj vizualno gledano razlikujejo. Kot je pojasnil že urad v izpodbijani odločbi, gre v primeru prijavljene znamke za zelo realistično podobo petelina v slogu podeželja, s košatim repom in vzdignjenimi prsmi, ki stoji na živo rdečem jabolku, medtem ko je podoba petelina na predhodnih znamkah Skupnosti tožnika zelo stilizirana in so njegove poteze komaj razpoznavne, ne glede na to, da ima, kot poudarja tožnik v tožbi, petelin na njegovih dveh znamkah rožico na glavici jasno nakazano ter da ima kljunček in perje v repu. Po presoji sodišča bi tako v primeru tožnikovih znamk Skupnosti lahko šlo tudi za podobo kakšnega divjega ptiča, ali pa tudi za pava in ne za petelina. Poleg tega sta znamki tožnika obe v črno-beli tehniki, znamka prijavitelja pa je barvna. Besedna dela primerjanih znamk (TRADICIJA SLOVENSKEGA PODEŽELJA / HAHN SLH) pa sta si popolnoma različna. Tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da celokupen vtis ptiča v tožnikovih znamkah skupnosti nesporno daje dovolj nazorno sliko petelina ter da ga tako dojame tudi povprečni potrošnik. Prav tako sodišče sodi, da ni mogoče trditi, da povprečni slovenski potrošnik razume nemško besedo „Hahn“, ki v prevodu pomeni petelin. Urad se je tako po presoji sodišča pravilno opredelil glede dominantnega dela prijavljenega znaka v smislu vizualne izrazitosti, to je podobe barvnega petelina na rdečem jabolku. Po mnenju sodišča torej izpodbijana znamka zgolj zato, ker vsebuje podobo petelina, tako kot predhodni znamki Skupnosti tožnika, le-tej še ni zamenljivo podobna.

10. Pravilen je tudi zaključek urada glede pomenske primerjave. Res je, kot zatrjuje tožnik v tožbi, da gre tako v primeru njegovih predhodnih znamk Skupnosti kot v primeru prijavljene znamke za enak koncept – podobo petelina, torej isto vrsto domače živali, vendar se sodišče strinja z uradom, da je takšen pomenski vidik zaradi vizualnih razlik med petelinom na prijavljeni znamki ter petelinom na predhodnih znamkah Skupnosti tožnika, ki sta si vizualno zelo različna, kot navedeno v prejšnji točki te sodbe, močno nevtraliziran. Kot že navedeno je podoba petelina na prijavljeni znamki izrazito realistična in ustreza podobi barvitega podeželja, medtem ko je podoba petelina na predhodnih znamkah Skupnosti tožnika komaj razpoznavna in kot že povedano prej spominja na kakšnega divjega ptiča, ki nikakor ne ustreza podobi barvitega podeželja. Tako se sodišče ne strinja z navedbami tožnika v tožbi, da je prijavljena znamka z njegovima znamkama podobna kar z dveh vidikov – vizualnega in pomenskega.

11. V zvezi s presojo vprašanja obstoja verjetnosti zmede v javnosti pa sodišče izpostavlja, da tudi povprečen potrošnik navadno dojema znamko kot celoto, ne da bi se lotil razčlenjevanja njenih posameznih podrobnosti. Ker po vsem zgoraj povedanem prijavljeni znak kot celota ni podoben znakoma znamk Skupnosti tožnika, po presoji sodišča tudi ni verjetnosti, da bi prišlo do zmede v javnosti in povezovanja znamk, ne glede na vrsto proizvodov primerjanih znamk (pijače iz razredov 32 in 33 NK) in relativno širok krog relevantnih potrošnikov.

12. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem med drugim v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.