Jedro

Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je nasprotno tožbo izločilo iz skupnega obravnavanja v drugem sporu, na naroku pojasnilo, da je to storilo zato, ker bi to terjalo izvedbo obširnega dokaznega postopka ter se ob tem sklicevalo še na ekonomičnost in hitrost postopkov. S tem je torej obrazložilo svojo odločitev o razdružitvi zadev, kar pa niti ni bilo potrebno - glede na to, da zoper tak sklep sploh ni pritožbe. To ni sklep procesnega vodstva, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (četrti odstavek 298. člena ZPP). Zato tudi ni bilo potrebno navedene obrazložitve o razdružitvi zadev povzeti še v obrazložitvi sodbe, saj to na pravilnost in zakonitost sodbe nima nobenega vpliva. Glede na navedeno se pokažejo kot nerelevantni pritožbeni očitki o obrazloženosti oziroma o nemožnem preizkusu pravilnosti razločitve postopkov v smislu kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za odločilne okoliščine primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati plačo za junij 2017 v znesku 636,48 EUR bruto ter tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2017 do plačila in zavrglo tožbo z zahtevkom za odvod davkov in prispevkov. Toženi stranki je naložilo obračun regresa za letni dopust za leto 2014 v znesku 789,15 EUR bruto ter tožniku plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 do plačila, za leto 2015 v znesku 790,73 EUR bruto ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do plačila, obračun sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017 v znesku 335,40 EUR bruto ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila. Zavrglo je tožbo z zahtevkom za odvod davkov in prispevkov od posameznih bruto zneskov regresov za letni dopust za leta 2014, 2015 in 2017. Zaradi delnega umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 783,66 EUR, je postopek ustavilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati odpravnino v znesku 412,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2017 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki po pogodbi o zaposlitvi plačati povračilo drugih stroškov iz delovnega razmerja v znesku 550,00 EUR. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 495,42 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče upošteva njen pobotni ugovor, pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podala pobotni ugovor, ki pa ga sodišče ni obravnavalo. Štelo ga je kot nasprotno tožbo in v zvezi s tem odprlo nov spis opr. št. Pd 120/2018. Zoper to odločitev tožena stranka ni imela posebne pritožbe, zato se glede tega pritožuje sedaj. Sodišče se je glede tega sklicevalo na ekonomičnost in hitrost postopkov - v izogib obširnemu dokaznemu postopku. Sodba ne vsebuje razlogov glede te ocene, ki je ni možno preizkusiti. Sicer pa se tožena stranka tudi ne strinja, da bi bil potreben obširni dokazni postopek. Gre za sporna plačila akontacij, glede katerih je možno sodišču predložiti le bančne izpiske in obračune tožnika. Tožena stranka je zoper tožnika vložila tudi kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja po prvem, četrtem in petem odstavku 209. člena KZ-1, kaznivega dejanja po 211. členu KZ-1 in kaznivega dejanja po 215. členu KZ-1. Ker sodišče dejanskega stanja glede pobotnega ugovora ni ugotavljalo, dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, kršene pa so bile tudi določbe pravdnega postopka. Če bi sodišče upoštevalo pobotni ugovor, bi bila namreč odločitev sodišča drugačna. Tožnik je navajal, da je plačeval mafijskim družbam v A. in B. tujini.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da dejansko stanje ni bilo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Bistvo pritožbe je v tem, da bi sodišče moralo odločiti o njegovem pobotnem ugovoru, saj sicer pritožba niti ne vsebuje navedb zoper ugodilni del sodbe oziroma prisojene zneske iz naslova plače za junij 2017, regres za letni dopust za leto 2015, sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017 in odpravnine v višini 412,00 EUR.

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik motornega vozila, delovno razmerje pa mu je pri toženi stranki prenehalo 23. 6. 2017 zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Med strankama ni bilo sporno, da tožena stranka tožniku ni obračunala plače za junij 2017 v višini 636,48 EUR bruto in izplačala neto, prav tako, da mu ni plačala odpravnine v višini 412,00 EUR neto. Zato je sodišče prve stopnje tožniku navedene zneske priznalo, pri tem pa se je sklicevalo tudi na pravno podlago iz Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1), (44. člen ZDR-1 - plačilo za opravljeno delo in 108. člen ZDR-1 - plačilo odpravnine).

8. Tožena stranka se izrecno pritožuje glede regresa za letni dopust za 2014 in navaja, da ga je tožnik prejel, pri čemer navaja, da je tožnik vsaj zelo pozabljiv (če ne že nepošten). Tožena stranka z ničemer ni izkazala plačilo regresa za leto 2014, pri čemer je bil tožnik v letu 2014 celo leto zaposlen pri toženi stranki, torej mu je pripadal tudi regres za letni dopust v znesku 789,15 EUR. ZDR-1 namreč v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letega dopusta, izplačati regres za letni dopust najman v višini minimalne plače, pri čemer se regres plača najkasneje do 1. julija tekočega leta.

9. Vse navedeno je torej utemeljeno predmet ugodilnega dela sodbe, pritožba pa tudi ne more uspeti s sklicevanjem na svoj pobotni ugovor, ki ga je tožena stranka obrazložila s tem, da iz medsebojnega poslovanja strank izvirajo različne obveznosti, ki so posledica načina opravljanja avtoprevozniške dejavnosti, kar pa ima posledico za 4.194,43 EUR več plačanih akontacij kot je bilo dejanskih stroškov. Vendar pa je ob tem predlagala, da lahko sodišče vse navedbe v zvezi s pobotnim ugovorom šteje kot navedbe po nasprotni tožbi. Kot izhaja iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo je sodnica navedenemu sledila in pojasnila, da se v zvezi z nasprotno tožbo odpre nov spis opr. št. Pd 120/2018. Temu tožena stranka ni nasprotovala, v pritožbi pa je s tem v zvezi prepozna. Stranka mora namreč kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje, pozneje se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286. člena ZPP), tovrstnih okoliščin pa tožena stranka v pritožbi ne uveljavlja.

10. Sploh pa so pritožbeni očitki postopkovne kršitve zaradi izločitve nasprotne tožbe v posebno obravnavanje (za kar je podlaga v tretjem odstavku 300. člena ZPP) nerelevantni. Gre namreč za sklep o razločitvi postopkov po 8. točki prvega odstavka 270. člena ZPP, ki se nanaša na vodstvo postopka, zoper takšne sklepe pa po tretjem odstavku 270. člena ZPP ni pritožbe. Ne gre torej za ureditev po tretjem odstavku 363. člena ZPP, po katerem se sme, če ta zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo.

11. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je nasprotno tožbo izločilo iz skupnega obravnavanja v sporu Pd 265/2017, na naroku pojasnilo, da je to storilo zato, ker bi to terjalo izvedbo obširnega dokaznega postopka ter se ob tem sklicevalo še na ekonomičnost in hitrost postopkov. S tem je torej obrazložilo svojo odločitev o razdružitvi zadev, kar pa niti ni bilo potrebno - glede na to, da zoper tak sklep sploh ni pritožbe. To ni sklep procesnega vodstva, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (četrti odstavek 298. člena ZPP). Zato tudi ni bilo potrebno navedene obrazložitve o razdružitvi zadev povzeti še v obrazložitvi sodbe, saj to na pravilnost in zakonitost sodbe nima nobenega vpliva. Glede na navedeno se pokažejo kot nerelevantni pritožbeni očitki o obrazloženosti oziroma o nemožnem preizkusu pravilnosti razločitve postopkov v smislu kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za odločilne okoliščine primera.

12. Ker je sodišče prve stopnje pobotni ugovor štelo kot nasprotno tožbo, ki jo je pravilno izločilo v posebno obravnavanje, ni podlage za ugotovitev postopkovne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe, kot tudi ni podlage za ugotovitev zmotnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar prav tako neutemeljeno uveljavlja pritožba.

13. Tožena stranka navaja, da je prikazala razliko med izplačanimi akontacijami ter dejansko izkazanimi stroški. Kot navedeno se to vprašanje rešuje v postopku z nasprotno tožbo, je pa tudi tožbeni zahtevek za povračilo drugih stroškov iz delovnega razmerja v znesku 550,00 EUR zavrnjen (točka V. Izreka).

14. Neupošteven je pritožbeni ugovor o tem, da je tožena stranka zoper tožnika podala kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja po prvem, četrtem in petem odstavku 209. člena KZ-1, kaznivega dejanja po 211. členu KZ-1 in kaznivega dejanja po 215. členu KZ-1. Individualni delovni spor ni odvisen od morebitnih podanih kazenskih ovadb, delovno sodišče samostojno odloča v sporu in po izvedbi relevantnih dokazov odloči o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.

15. Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni vseboval relevantnih navedb. Nanašal se je zlasti na vsebino pobotnega ugovora in na nasprotovanje kazenski ovadbi, kar pa za odločitev oziroma razlogovanje pritožbenega sodišča ni bilo pomembno (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).