Jedro

Tožena stranka je s tem, ko ni poskrbela za primerno opravljanje dela, tako da bi se opravilo skladno z navodili, opustila izvrševanje varstvenih pravil. Zaradi te opustitve je podana njena krivdna odgovornost za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka delno spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine tečejo od dne 26. 2. 2007 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa se zavrne (od 8. 3. 2004 do 25. 2. 2007).

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino v višini 790,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2004 dalje do plačila, v roku 8 dni, in pod izvršbo in mu povrniti pravdne stroške v višini 744,98 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (1. tč. izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (2. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedb prič J.G. in S.K., ki sta obe izpovedali, da so bile stranske ročke (stebrički) na vozovih namontirane in namenjene za porivanje vozička od strani. S.K. je izpovedal, da je bilo delavcem lažje vleči za spodnjo ročko, vendar pa je pojasnil še, da če gre v detajle, potem vozička proti sebi sploh ne bi smel potegniti. Tudi on je potrdil, da so navodila tožene stranke taka, da je vozičke dovoljeno le potiskati pred seboj, ne pa tudi vleči. Sodišče neutemeljeno zaključuje, da tožena stranka v praksi ni zagotovila pogojev, da bi se transport opravil v skladu z navodili. Da vozička ni mogoče potiskati od zadaj, ker sega do stene, niti da ga pred seboj ne more potiskati od strani, ker naj bi tam bilo le 15cm prostora, tožnik v tožbi ni navajal, zatrjeval je le, da vozička pred seboj ni potiskal zaradi naglice zaradi doseganja skupne norme. Sodišče je prezrlo tudi izpovedbo priče Z.B., da bi se delo lahko opravljalo na način, skladen z navodili, vendar pa bi moral delavec ob tem prehoditi nekaj več metrov. Njegova izpoved v tem delu potrjuje izpoved priče J.G., da imajo delavci povsem dovolj prostora, da voziček potiskajo pred seboj oz. ob strani. Izvedeni dokazni postopek je tako pokazal, da je tožnik nedvomno delo opravljal v nasprotju z navodili tožene stranke in je s tem kršil predpise iz varstva pri delu, kar je edino botrovalo škodnemu dogodku in nastali škodi. Tožena stranka je zagotavljala vse varnostne ukrepe, ne more pa nenehno delavcev nadzirati ali morda delo opravljajo na nedovoljen način. Distančnik je bil montiran na vozičke izključno zaradi tega, da se vozički ne bi poškodovali, delavcem pa je bila namenjena montaža stranskih ročk. Montaža distančnikov ni bila izvedena z namenom, da bi preprečevala tovrstne nesreče delavcev. Delavci za spodnjo ročko vozička sploh ne bi smeli vleči. Kakšno je protipravno ravnanje tožene stranke tudi ne izhaja iz zaključkov sodišča glede temelja odškodninske odgovornosti. Sodišče pri odločanju tudi ni upoštevalo krivde tožnika za nastanek škodnega dogodka, niti njegovega soprispevka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v delu glede zakonskih zamudnih obresti, saj jih ne bi smelo prisoditi od dneva končanega zdravljenja dalje. Odškodnina za nepremoženjsko škodo pridobi značaj denarne terjatve šele takrat, ko jo sodišče ob upoštevanju 179. čl. OZ ugotovi in naloži v plačilo toženi stranki. Tožena stranka je tako v plačilni zamudi šele od izdaje sodbe dalje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na tiste bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine.

Kot izhaja iz dokaznega postopka, je tožnik dne 5. 2. 2004 utrpel poškodbo pri delu. Pri potegu voza na transportno vozilo se mu je rokavica zataknila za os. Pri tem se mu je zlomil prst. Tožnik v posledici navedene nesreče pri delu zahteva odškodnino za nematerialno škodo od tožene stranke in sicer iz naslova telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem v višini 790,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj le ta v praksi ni zagotovila pogojev, da bi se transport voza na vilice opravil varno in skladno s točko 18 navodil (priloga B13). Presodilo je, da je tožnik, glede na stopnjo intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, upravičen do odškodnine v celotnem vtoževanem znesku.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi prvostopnega sodišča, ki se nanaša na vtoževano odškodnino, zato jih ne ponavlja in v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe v tej smeri (360. čl. ZPP).

Tožena stranka v pritožbi ugovarja temelju odškodninske odgovornosti in ponovno poudarja, da je bil tožnik tisti, ki je nedvomno delo opravljal v nasprotju z navodili tožene stranke in je s tem kršil predpise iz varstva pri delu, kar je edino botrovalo škodnemu dogodku in nastali škodi. Takšne navedbe so neosnovane. V skladu s 5. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji) je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Tožnik je v tožbi in nadalje zatrjeval, da tožena stranka ni imela ustrezno zaščitenega vozila, da so bile tako stranske ročke, kot distančniki, ki bi lahko preprečili tovrstne nezgode montirani šele po predmetni nezgodi, ter da dela ni bilo mogoče opravljati drugače, kot ga je v času nezgode opravljal tožnik. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi priče J.G., ki je zatrjeval, da so bile stranske ročke, za katere bi tožnik moral držati in bi se tako lahko izognil nezgodi, montirane že pred nezgodo in ima tožena stranka to tudi dokumentirano. Sodišče je toženi stranki naložilo, da to dokumentacijo predloži, vendar tožena stranka tega ni storila. Glede na navedeno je utemeljeno verjelo izpovedbi tožnika in priče B., da niti stranske ročke niti distančniki, ki bi lahko preprečili tovrstne nezgode, niso bili pritrjeni pred nezgodo in je tožnik tako lahko držal voziček le za spodnjo ročko. Tako je tudi pravilno zaključilo, da delodajalec s tem, ko ni poskrbel za primerno opravljanje dela oz. v praksi ni zagotovil pogojev, da bi se transport voza na vilice opravil varno in skladno s točko 18 navodil, dejansko opustil izvrševanje varstvenih pravil (ravnal je krivdno), ob tem pa je nastala škodna posledica takšne vrste, ki jo skušajo prav ta ista pravila o varstvu pri delu preprečiti. Takšni delodajalčevi opustitvi lahko pripišemo pravno relevantni vzrok nastanka škodne posledice. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je poskrbela za varno opravljanje dela (da je imela torej ustrezno zaščiteno vozilo, in da so bile stranske ročice, za katere bi delavci lahko prijeli in bi se s tem izognili tovrstnim nesrečam in distančniki, pritrjeni že pred predmetno nezgodo), je zaključiti, da dejansko ni spoštovala varnostnih predpisov in ni zagotovila varnega dela, zato za nastalo nezgodo in škodo tožniku odgovarja po načelu krivdne odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je nadalje glede na izpovedbe tožnika ter prič S.K. in Z.B. pravilno tudi zaključilo, da je tožnik svoje delo opravljal tako kot vsi ostali delavci. Pri vleki voza na vilice transportnega vozila je držal za spodnjo ročko, voz pa je pri tej delovni operaciji moral povleči k sebi, kar je sicer v nasprotju z navodili, vendar pa se je delo na takšen način ves čas opravljalo, za kar so nadrejeni tudi vedeli in so tak način dela dopuščali. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni mogoče zaključiti, da je tožnik prispeval k škodnemu dogodku. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da je dolžnost delodajalca, da delavca seznani s pravili varnega dela, ter da nadzoruje in preverja, na kakšen način delavci opravljajo delo oz. ali ga opravljajo po navodilih in ali imajo tudi zagotovljena ustrezna delovna sredstva za varno izvedbo odrejenega dela. Kot izhaja iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, tožena stranka ni uspela dokazati, da bi to svojo dolžnost opravila.

Tožena stranka višine prisojene odškodnine v pritožbi ne prereka, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine materialnopravno pravilna in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih v skladu s sodno prakso.

Pritožba tožene stranke pa je utemeljena v delu, ki se na nanaša na odmero zakonskih zamudnih obresti. Zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo sicer ne tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kot to zmotno meni tožena stranka, ampak na podlagi načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002 od nastanka dolžnikove zamude, to je od trenutka, ko upnik z opominom ali z začetkom postopka od njega zahteva plačilo odškodnine (2. odst. 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. R, št. 83/2001 s spremembami). Skladno z navedenim in ker iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da je tožena stranka odškodninski zahtevek tožnika prejela že pred vložitvijo tožbe, pred tem dnem tudi ni mogla priti v zamudo. Zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine tako tečejo od dne vložitve tožbe dalje, saj je šele s tem dnem tožena stranka prišla v zamudo. Višji tožbeni zahtevek tožnika iz tega naslova je neutemeljen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. alineo 358. čl. ZPP delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, ki se nanaša na akcesorno terjatev (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP).