Jedro

Dogovor med predlagateljem - sindikatom pri delodajalcu in nasprotnim udeležencem - delodajalcem o terminskem planu za postavitev novega plačnega sistema, predstavlja pravice, ki se urejejo s kolektivno pogodbo. Zato je spor o realizaciji dogovora kolektivni delovni spor o izvrševanju z dogovorom spremenjene (ali nadomeščene) kolektivne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog predlagatelja, da je nasprotni udeleženec dolžan po dogovoru, ki je bil sklenjen med predlagateljem in nasprotnim udeležencem dne

24.11.2000, obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači z vsemi dodatki k plači od 24.11.2000, z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter obračunati in vplačati prispevke za socialno varnost in vse druge pravice od točke 1 do točke 7 dogovora.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje predlagatelj iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje.

Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker razlogi izpodbijanega sklepa nasprotujejo izvedenim dokazom oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki (14. točka 2. odstavka

339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Sodišče prve stopnje bi moralo ob predhodnem preizkusu predloga predlagatelja zavreči predlog, če je ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo in ne šele po treh izvedenih obravnavah, ker na obravnavi 11.5.2005 ni prišlo do poravnave. Navaja, da sta udeleženca v postopku po končani stavki z dne 24.11.2000 sklenila dogovor, s katerim je bila dogovorjena tabela izračuna v bruto zneskih k osnovnim plačam posameznega količnika. Dogovorila sta se tudi glede izplačila kolektivne delovne uspešnosti. Udeleženec ne spoštuje dogovora, saj dodatke ne obračunava in ne izplačuje v bruto osnovi tako, kot je dogovorjeno. Dogovorjeno je tudi bilo, da bodo delavci dneve, ko so stavkali oddelali. Uprava je sklenila, da dnevi stavke ne bodo plačani, ker bi to pomenilo plačilo za nelegitimno stavko. Udeleženec torej izigrava sklenjeni dogovor in s tem krajša delavcem pravice, ki jim po dogovoru gredo. Prvi odstavek

87. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/96 - v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba) določa, da je arbitraža pristojna za odločanje v naslednih kolektivnih delovnih sporih med udeleženci kolektivne pogodbe; o obstoju ali neobstoju kolektivne pogodbe in o njenem izvrševanju, o pristojnosti za kolektivno pogajanje, o zakonitosti stavke, o pristojnostih, ki jih ima sindikat v zvezi z delovnimi razmerji.

Niti eno od navedenih ne sodi v področje tega kolektivnega delovnega spora. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 - 42/90), kot tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002) določa, da se lahko denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavljajo neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Z dogovorom se je udeleženec zavezal na izpolnitev denarne terjatve do predlagatelja. Dogovor predstavlja zavezujoči pravni akt za oba udeleženca. Arbitraža torej ne bi mogla z nobeno odločitvijo poseči v dokončno sprejeti dogovor med strankami, ker bi to pomenilo poseg v avtonomijo strank. Udeleženec samovoljno in enostransko po svoji volji spoštuje ali ne spoštuje sprejete obveznosti iz dogovora. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno o zadevi odločiti in s svojo odločitvijo obvezati udeleženca na spoštovanje sprejetega dogovora.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožnik ni storilo in da je na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz listinske dokumentacije, pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem kolektivnem delovnem sporu je predlagatelj zahteval izvršitev dogovora, sklenjenega z nasprotnim udeležencem po stavki dne 24.11.2000. Ob vložitvi predloga v tem kolektivnem delovnem sporu je bil v veljavi Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94), ki je v 15. členu določal, da je sodno varstvo, kadar je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, dovoljeno samo pod pogojem, da je postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen. Enako določbo ima sedaj veljavni 1. odstavek 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Za udeležence v tem kolektivnem delovnem sporu velja panožna kolektivna pogodba, ki v obligacijskem delu ureja tudi reševanje sporov med udeleženci te kolektivne pogodbe, kar sta tudi udeleženca tega kolektivnega delovnega spora. Tako je v 87. členu določeno, da je za reševanje kolektivnih sporov med udeleženci te kolektivne pogodbe v primeru, da pomirjanje ni uspešno, pristojna arbitraža. Iz navedene določbe obligacijskega dela kolektivne pogodbe dejavnosti tako izhaja, da morajo udeleženci te kolektivne pogodbe najprej poskušati s postopkom pomirjanja, v kolikor ta ni uspešen, pa imajo možnost spor rešiti pred arbitražo. Glede na take določbe kolektivne pogodbe je tako izčrpan postopek mirnega reševanja sporov procesna predpostavka za sprožitev arbitražnega postopka oziroma za vložitev predloga na sodišče, kot je določeno v 1. odstavku 15. člena ZDSS. 87. člen kolektivne pogodbe določa, da je za reševanje kolektivnih sporov med udeleženci te kolektivne pogodbe v primeru, da pomirjanje med udeleženci ni uspešno, pristojna arbitraža. Navedeni člen pred postopkom arbitraže določa postopek pomirjanja. Šele če ta ni uspešen, je možno arbitražno reševanje spora. Glede navedenega je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, torej glede postopka mirnega reševanja sporov med udeleženci po kolektivni pogodbi dejavnosti že zavzelo stališče v sporu opr. št. VIII Ips 20/2003 z dne

17.2.2004, in sicer da panožna kolektivna pogodba v 87. členu predvideva za spore med podpisniki kolektivne pogodbe kot tudi za spore med udeleženci te kolektivne pogodbe, kar so glede na opredelitev v uvodnem delu vsi delodajalci ter vsi zaposleni in njihove oblike sindikalnega delovanja, za katere velja ta kolektivna pogodba, postopek pomirjanja in arbitražni postopek s tem, da je pristojnost arbitraže za spore med udeleženci kolektivne pogodbe v 87. členu izrecno predvidena le za primer, da pomirjanje ni bilo uspešno. Ker ZDSS v 15. členu oziroma 23. členu ZDSS-1 izrecno določa, da je za primer, kadar je z zakonom oziroma kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, je sodno varstvo dovoljeno samo pod pogojem, da je bil postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen, zato ni dvoma, da je postopek pomirjanja kot je opredeljen v kolektivni pogodbi dejavnosti, obvezna procesna predpostavka za sprožitev spora pred sodiščem.

Ker v tem kolektivnem delovnem sporu postopek pomirjanja, določen v kolektivni pogodbi dejavnosti, ni bil izveden, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga pravilna.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da predmet tega kolektivnega delovnega spora ne sodi v primere, naštete v 1. odstavku 87. člena kolektivne pogodbe, ker gre v konkretnem primeru le za realizacijo dogovora, s katerim se je udeleženec zavezal na izpolnitev denarnih terjatev do predlagatelja. Predlagatelj do udeleženca nima denarnih terjatev. Le-te imajo stavkajoči delavci, v njihovem imenu pa predlagatelj zahteva izvrševanje sklenjenega dogovora. Prav zato ima ta spor naravo kolektivnega spora. V nasprotnem primeru - če bi šlo zgolj za denarne terjatve - to ne bi bil kolektivni delovni spor in bi bilo potrebno predlog prav tako zavreči. Enako bi moralo sodišče prve stopnje zavreči predlog, če v resnici ne bi bil predmet tega spora nobeden od primerov, naštetih v 1. odstavku 87. člena KP dejavnosti - kar sicer trdi pritožba. Iz dogovora, sklenjenega dne 24.11.2000 izhaja, da se nanaša na terminski plan za postavitev novega plačilnega sistema, na uvedbo novega dodatka k plači, na način obračuna in plačila kolektivne delovne uspešnosti in na dogovor, da bodo delavci dneve, ko so stavkali oddelali.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so predmet dogovora pravice, ki se urejajo s kolektivno pogodbo, zato je spor o realizaciji dogovora kolektivni delovni spor o izvrševanju z dogovorom spremenjene (ali nadomeščene) kolektivne pogodbe. V tem primeru bi moral predlagatelj predhodno pričeti s postopkom pomirjanja, česar pa ni storil. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za sporno zadevo niso relevantne.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 365. členu ZPP.