Jedro

Če je tožnica prenehala uporabljati sporno pot že leta 1972, gre za dejansko stanje, ki zahteva uporabo 3. odstavka 58. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Po tej določbi služnost preneha, če se ne izvršuje v času, ki je potreben za njeno priposestvovanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki sta dolžni trpeti vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče ugotovi obstoj osebne in stvarne služnosti na nepremičnini v korist tožnice in njene nepremičnine ter da je tožena stranka zato dolžna odstraniti objekt na služnem zemljišču. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Navaja, da je bila sporna služnost ustanovljena z aktom državnega organa pod pogoji iz 53. člena ZTLR. Tožnica gospodujoče stvari ne more uporabljati brez ustrezne uporabe služne stvari. Zaradi neizvrševanja služnosti v zadnjem času ta pravica ni ugasnila. Sicer pa je služnost nastala tudi s pogodbo in sicer s tem, ko je toženec podpisal zapisnik z dne 10.5.1966. To služnost je tožnica nemoteno izvrševala do 1974 leta, ko sta toženca na dovozni cesti postavila garažo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni bila storjena. Iz obrazložitve revizije tudi ni razvidno katera nepravilnost (nasprotje ali nejasnost) iz 13. točke 2. odstavka 354. člena naj bi bila storjena. Drugačno razumevanje ravnanj državnih organov in toženca v zvezi z urejanjem prostora in gradnjo objektov na zemljiščih pravdnih strank je lahko le dejansko ali materialnopravno vprašanje, ne pa procesnopravno.

Ne glede na to pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje svoje odločitve nista oprli na ugotovitev o tem, ali je bila sporna služnost ustanovljena ali ne in na podlagi kakšnega pravnega akta naj bi bila ustanovljena. Odločilna za zavrnitev tožbenega zahtevka je bila ugotovitev, da je služnost, tudi če bi obstajala, prenehala. Prenehala pa bi že leta 1972, ko je tožničin tedanji zakonec postavil deloma kamnito, deloma betonsko škarpo (str. 4 prvostopne in str. 4 drugostopne sodbe), ki je preprečevala uporabo poti. Ta ugotovitev je dejanska ugotovitev. Po 3. odstavku 385. člena ZPP pa na revizijski stopnji dejanskih ugotovitev ni več dovoljeno izpodbijati. Zato drugačne trditve v reviziji, da je tožnica pot uporabljala do leta 1974, ni več mogoče upoštevati. Vsi ostali razlogi v obeh sodbah v zvezi s tem so le pojasnilne narave in namenjeni odgovoru na tožničine trditve. S tem, ko sta jih sodišči navedli, nista kršili ZPP. Ker sodišči prve in druge stopnje tudi nista storili kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Revizijsko sodišče je na podlagi 386. člena ZPP, prav tako po uradni dolžnosti, moralo presoditi le še, ali je bilo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Če je tožnica prenehala uporabljati sporno pot že leta 1972, gre za dejansko stanje, ki zahteva uporabo 3. odstavka 58. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Po tej določbi služnost preneha, če se ne izvršuje v času, ki je potreben za njeno priposestvovanje. Prav na tej podlagi sta sodišči prve in druge stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnili.

Ker sta tako sodišči tudi materialno pravo pravilno uporabili, reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožene stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.