Jedro

Zgolj dejstvo, da dostopna pot deloma poteka po zemljišču v lasti tretje osebe, še ne pomeni, da ni dejanskega dostopa do javne ceste. Pravna ureditev uporabe povezovalne poti (npr. s pogodbeno ustanovitvijo stvarne služnosti ali določitvijo nujne poti v nepravdnem postopku) na vprašanje možnosti dejanskega dostopa ne vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2009 od nezazidanih zemljišč parc. št. 385 in 386/1 k.o. ... v skupni višini 845,42 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da odmera temelji na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Škofja Loka (v nadaljevanju Odlok). V skladu s 7. in z 8. členom Odloka se nadomestilo plačuje za zazidane in nezazidane površine, ki so z občinskimi prostorskimi akti določene za širitev naselij in za katere obstoji dejanska možnost priključitve na komunalne in druge naprave individualne in skupne rabe, med drugim, da je zanje zagotovljena možnost dostopa z lokalne ceste ali javne poti.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil, med drugim tudi njen ugovor, da za navedeni zemljišči ni bilo upoštevano, da nimata pravno določenega dostopa do javnih cest. Pritožbeni organ na podlagi priloge „dostop do javnega cestnega omrežja“ in priloženih posnetkov spornih zemljišč parc. št. 385 in 386/1 k.o. ... namreč ugotavlja, da preko južnega dela zemljišča parc. št. 386/1 k.o. ... vodi urejena pot, ki je povezana z javno cesto. Prav tako je tudi do zemljišča parc. št. 385 z zahodne strani speljana urejena pot, ki vodi na javno cesto.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi poudarja, da mora imeti parcela po odločbi Ustavnega sodišča dejanski dostop do javnega cestnega omrežja in možnost priključka na komunalne naprave in elektroenergetsko omrežje. Pot, ki poteka po južni strani parc. št. 386/1 in do parcele 385 k.o. ..., vodi do javnega cestnega omrežja preko zemljišča parc. št. 386/2. Lastnica tega zemljišča pa ni tožnica, ampak njena hči. Poudarja, da v zemljiški knjigi pri parc. št. 386/2 ni vpisana nobena služnost poti v korist njenih zemljišč, zato njena zemljišča nimajo dejanskega dostopa do javnega cestnega omrežja. Davek je bil zaračunan neupravičeno, zato zahteva, da se ji za navedena zemljišča povrne plačani davek za vsa leta s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bil NUSZ odmerjen za nezazidani stavbni zemljišči. V skladu z določbo 1. odstavka 218. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji; v nadaljevanju ZGO-1) je pogoj za odmero nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče, da to ustreza pojmu nezazidanega stavbnega zemljišča, kot ga opredeljuje ZGO-1. V 1. odstavku 218.b člena ZGO-1 je v zvezi s tem določeno, da se z dnem uveljavitve tega zakona šteje, da so s 3. odstavkom 218. člena ZGO-1 kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz 3. odstavka 218. člena, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Po 4. odstavku istega člena in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-286/04-46 z dne 26. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 120/06) se šteje, da so zemljišča komunalno opremljena v zahtevanem obsegu, če imajo zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno, javno elektroenergetsko ter na javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oz. malih čistilnih naprav. Le za tako komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča je mogoče odmeriti NUSZ.

V zadevi ni sporno, da pot, ki pride do tožničine parc. št. 385 z zahodne strani in ki deloma poteka po njenem zemljišču parc. št. 386/1 k.o. ..., omogoča povezavo njenih zemljišč z javno cesto. Zato zgolj dejstvo, da dostopna pot deloma poteka po zemljišču v lasti tretje osebe, še ne pomeni, da ni dejanskega dostopa do javne ceste. Ali je dostop do javne poti preko zemljišč v lasti tretjih oseb tudi pravno dopusten, je namreč predmet presoje v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja v okviru ugotavljanja investitorjeve pravice graditi (6. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1) v zvezi z zagotavljanjem minimalne komunalne oskrbe objekta, ki vključuje tudi dostop do javne ceste (2. odstavek istega člena).

Glede na navedeno pravna ureditev uporabe povezovalne poti (npr. s pogodbeno ustanovitvijo stvarne služnosti ali določitvijo nujne poti v nepravdnem postopku) na vprašanje možnosti dejanskega dostopa torej ne vpliva. Če bi obveljalo stališče tožnice, bi imelo to za posledico, da bi bilo izpolnjevanje pogoja „dejanskega dostopa do javne ceste“ in s tem upravičenost do odmere nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča odvisno le od aktivnosti lastnikov zemljišč in njihovega interesa, da dejanski dostop tudi zavezujoče (torej pravno) uredijo. Takega interesa pa lastnikom nepremičnin z vidika obveznosti plačila dajatve ni mogoče pripisati.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.