Jedro

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev. Sodišče ponavlja in s tem poudarja že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 24. 12. 2024 (v nadaljevanju Zahtevek 2).

2.Toženka je ugotovila:

(i)da tožnikova istovetnost ni ugotovljena je bil obravnavan pod različnimi imeni (kot A. A.

roj. ... 1998, državljan Republike Tunizije, v nadaljevanju Tunizija, EMŠO ... in kot B. B.).

(ii)da je tožnik 4. 6. 2019 vložil namero za mednarodno zaščito, azilni dom v Ljubljani po dveh mescih zapustil, ker mu niso omogočili izobraževanja, odpotoval je zaradi želje, da bi videl ostale evropske države, preko Italije, Francije in Belgije na Nizozemsko, kjer je bival dva meseca in bil v začetku decembra 2019 vrnjen nazaj v Slovenijo. V Sloveniji je bil ponovno nastanjen v azilni dom, ki ga je 10. 1. 2020 zapustil in odpotoval preko Italije v Francijo in v Parizu bival leto in dva meseca, tam je delal kot dostavljavec hrane. Pred osmimi meseci je odpotoval v Italijo, kjer je prav tako delal kot dostavljavec hrane. Dve leti je bival v različnih evropskih državah in nato 6. 1. 2022 zopet odpotoval v Slovenijo ter mejo ilegalno prečkal okoli 22.00 ure pri kraju Šempeter pri Novi Gorici. Pot je nato nadaljeval do železniške postaje Nova Gorica, se 7. 1. 2022 ob 18.50 ure vkrcal na vlak, s katerim se je odpeljal do Ljubljane. V Ljubljani je nato podal namero za mednarodno zaščito in bil je nastanjen v azilnem domu Vič in nato v azilnem domu na Kotnikovi. V azilnem domu na Kotnikovi je prebival do 19. 4. 2022, nato odpotoval preko Italije, Francije do Nemčije, kjer je ostal 3 mesece in v mestu Dresden podal namero za mednarodno zaščito, ki so jo nemški organi zavrnili. Zaradi tega se je odločil, da odpotuje nazaj v Italijo, kjer je prebival do 7. 12. 2024 ter med tem časom opravljal priložnostna dela. Dne 7. 12. 2024 se je odločil, da želi nazaj v Slovenijo, zato se je v Genovi vkrcal na avtobus ter odpotoval v Trst. V Trstu se je 7. 12. 2024 ob 23.16 uri vkrcal na avtobus proti Ljubljani. Mejo med Italijo in Slovenijo je prečkal 7. 12. 2024 ob 23.40 uri in odpotoval v Ljubljano, kamor je prispel 8. 12. 2024 ob 00.46 uri ter se peš odpravil proti azilnemu domu, kjer je podal namero za mednarodno zašito.

(iii)da je bil postopek v zvezi s tožnikovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito z dne 10. 6. 2019 zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma (13. 6. 2019) s sklepom št. 2142-1614/2019/3 (1312-02) z 18. 6. 2019 ustavljen (pravnomočen 26. 6. 2019).

(iv)da je bil tožnik na podlagi Uredbe Dublin III 4. 12. 2019 vrnjen iz Kraljevine Nizozemske v Republiko Slovenijo in isti dan izrazil, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito.

(v)da je bil postopek v zvezi z drugo prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo 10. 12. 2019, zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma (10. 1. 2020), s sklepom št. 2142-1614/2019/10 (1312-14) s 15. 1. 2020 ustavljen (pravnomočen 18. 1. 2020).

(vi)da je tožnik 20. 1. 2022 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki je bil 2. 2. 2022 s sklepom pristojnega organa št. 2142-1614/2019/14 (1222-14) zavržen (sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije IU 422/2022-14 z 11. 4. 2022), ki je postal 7. 5. 2022 pravnomočen in izvršljiv.

(vii)da je tožnik 7. 12. 2024 pri policistih Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana podal namero za mednarodno zaščito.

(viii)da je v dne 24. 12. 2024 vloženem drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: Zahtevek 2) v bistvenem navedel: da je po narodnosti Berber in, da ima nove razloge. Ko je leta 2019 prvič dal prošnjo v Sloveniji, so bili težji pogoji za delo, sedaj lahko dobi delo tu v 3 mesecih (prej pa devet mesecev); da ima psihične probleme, zato prosi, da mu pristojni organ pomaga; da se je tu šolal; da želi spoznati svojo mater, ki je v Italiji; da v Tuniziji nima družine; da želi novo priložnost; da v Sloveniji njegovi prijatelji delajo; da želi sebi dati novo priložnost, da ostane v Sloveniji; da drugih razlogov nima.

3.Toženka je pojasnila, da olajšani pogoji za delo prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji ne predstavljajo novega razloga v smislu 3. točke 64. člena ZMZ-1, saj nimajo nobene povezave z razlogi za priznanje mednarodne zaščite in kot taki sploh ne morejo biti presojani v kontekstu izpolnjevanja omenjenega pogoja - ne povečujejo verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite in zato tožnikov razlog iz Zahtevka 2, da lahko po treh mesecih v Sloveniji delaš, prej pa je bilo to mogoče šele po devetih mesecih, zavrnila. Zavrnila je tudi tožnikov razlog slabega psihičnega stanja, ki ga sicer ni dokazal, ker ne gre za razlog, ki bi pomembno povečal verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Ugotovila je, da tožnik v Zahtevku 2 ni podal novih dejstev in novih dokazov in ni uspel izkazati povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato je Zahtevek 2 na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 zavrgla.

Tožnikove navedbe

4.Tožnik predlaga, da sodišče zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

5.Tožnik navaja, da z Zahtevkom 2 uveljavlja nova dejstva, ker ima psihične težave, ne le zaradi same nastanitve v Centru za tujce sedaj, ampak že od prej, vendar ni bil primerno zdravstveno obravnavan. Tožnik ponavlja, da v svoji izvorni državi nima nobenega živega svojca, ni lastnik nobene premičnine ali nepremičnine in bi živel pod robom revščine človeka nedostojnega življenja. Njegova možnost pridobivanja dokazov je bistveno otežena in onemogočena, ker nima nobenega v izvorni državi, s komer bi sploh lahko komuniciral in dokazov ne more zagotoviti. Ponavlja, da je v Zahtevku 2 navedel, da "želi zase novo priložnost, da bi delal v Sloveniji tako, kot njegovi prijatelji". Tožnik se zaveda, da zmanjšanje ekonomsko-socialnih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti izvorne države v primerjavi z družbeno-ekonomskimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS. Ve, da zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slabši, samo po sebi ne more biti zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite. Vendar meni, da bi bil ogrožen, ker se je ekonomsko stanje v njegovi izvorni državi do te mere poslabšalo, da tudi kot samski moški s psihičnimi težavami brez kakršnihkoli osnovnih bivalnih razmer, za katere trdi, da mu ne bi bile nudene v okviru socialnovarstvenega sistema. To je po tožnikovem mnenju novo dejstvo, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Povzetek bistvenih navedb toženke

6.Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga zavrnitev tožbe.

7.Navaja, da je tožnik v Zahtevku 2 navedel isti ekonomski razlog kot v prvi in drugi prošnji za mednarodno zaščito ter v prvem zahtevku in sicer, da je v Slovenijo prišel delat. V zvezi z navedenim razlogom pa ni navedel nobenih novih dejstev ali predložil novih dokazov.

8.Toženka je v zvezi z navedenimi psihičnimi težavami, ki naj bi jih imela že prej, navedla, da ni priložil nobenih dokazil. Če naj bi imel tožnik psihične težave že prej, bi lahko to izpostavil ali omenil že v prvem, drugem ali tretjem postopku. Toženka meni, da tudi če bi bila dokazila predložena, ta navedba ne povečuje verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Izpostavlja, da tožnik ni podal novih dejstev in novih dokazov, ampak se je skliceval na izjave v postopku s prej vloženima prošnjama za mednarodno zaščito, ki sta bila pravnomočno ustavljena ter s prvim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka (ki je pravnomočno zavržen). Izpostavlja, da je tožnik sam navedel, da nima novih dejstev oziroma dokazov. Toženka je še poudarila, da je tožnik seznanjen s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, saj je podal že dve prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji in prvi zahtevek ter glede na to, da se je v Slovenijo vrnil sam, ter da je od podaje prvega zahtevka minilo že več kot tri leta, bi lahko dokazila, ki jih je omenil, vložil že v prvem, drugem ali tretjem postopku ali pa vsaj do izdaje sklepa o zavrženju zahtevka št. 2142-1614/2019/35 (1222-18). Glede na obrazloženo meni, da je izpodbijani sklep zakonit.

O sodni presoji

9.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1614/2019 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

10.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

11.Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, lahko vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.

Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.

12.Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da tožnik v Zahtevku 2 ni navajal novih dejstev, ki bi pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična in analitična, prepričljivo pojasnila, da tožnik ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1.

13.Sodišče ugotavlja, da tožnik ne konkretizira nobenega od tožbenih razlogov, ki jih uveljavlja. Tožbenih očitkov ne konkretizira do te mere, da bi bil preizkus sploh mogoč. Pravilna je ugotovitev toženke, da razloga, ki ju je uveljavljal tožnik v Zahtevku 2 in ju je mogoče povzeti v: (i) tožnikovo željo, delati v Sloveniji in imeti še eno priložnost ter (ii) psihične težave tožnika, niso nova dejstva v smislu določbe prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Zato je pravilna odločitev toženke, da tožnikovi razlogi v Zahtevku 2 nimajo nobene povezave z razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Status begunca se namreč prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Sodišče pojasnjuje, da slabše zdravstveno stanje tožnika (tudi, če bi bilo dokazano), ni razlog za dodelitev ene od možnih oblik mednarodne zaščite, saj ni namen mednarodne zaščite, na kar pravilno opozori toženka, reševanje humanitarnih stisk. Pri tem sodišče dodaja, da je bil tožnik ob zaslišanju miren, na vprašanja odgovarjal logično in smiselno, vsa vprašanja razumel in se zavedal, da je v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče na tem mestu poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena.

14.Sodišče se do preostalih trditev strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

15.Na podlagi navedenega je odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku 2 ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, tudi po presoji sodišča pravilna in zato, tudi po presoji sodišča, niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.⁵ Sodišče ponavlja in s tem poudarja že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.⁶ Toženka je zato na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 24. 12. 2024.

16.Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

-------------------------------

1V Slovenijo je vstopil 7. 12. 2024. Tunizijo je zapustil 16.1. 2018 in z letalom na redni letalski liniji odpotoval legalno v Turčijo, kjer je bival eno leto. Iz Turčije je legalro z letalom odpotoval v Srbijo v Beograd, ter tam bival petnajst dni. Pot je nadaljeval proti meji z Bosno in Hercegovino, katero je prečkal peš, ter odpotoval do Sarajeva, kjer je bival osem mesecev. Po osmih mesecih je pot nadaljeval do Mostarja, kjer se je zadržal teden dn . Po tednu dni je pot nadaljeval z avtobusom proti meji z Hrvaško ter tam tudi izgubil potni list. Mejo je prečkal peš na ilegalen način. Pot je nato nadaljeval z avtobusom do Varaždina, nakar je v Varaždinu najel taksi, kateri ga je odpeljal do meje s Slovenijo. Dne 3. 6. 2019 okoli 22:00 ure je peš ilegalno prečkal mejo preko manjšega potoka, ter pot nadaljeval do železniške postaje v središču ob Dravi. Nato je vstopil na vlak za Maribor, ter vmes prestopil na vlak za Ljubljano. Ob prihodu v Ljubljano, dne 4. 6. 2019, je na policijski postaji v centru mesta poda namero za mednarodno zaščito, ter bil nastanjen v azilni dom.

2Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

3Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

4Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka.

5Glej Vrhovno sodišče RS v I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve.

6Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 65, 65/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.