Jedro

Tožnik je predčasno zapuščal delovno mesto v privatne namene in pri tem svojih odhodov in prihodov ni pravilno evidentiral, skladno s hotelskim kodeksom. Navedene tožnikove kršitve res ne bi bilo mogoče kvalificirati kot hujše, v posamičnem in enkratnem ter izjemnem primeru, vendar pa glede na pogostost tožnikovih predčasnih odhodov z dela in predvsem, da je poskušal predčasne odhode prikriti z lažno registracijo odhodov, za katero je nagovoril podrejeno osebo, pa je tožnik s tem ravnanjem huje kršil pogodbene obveznosti. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je bil ukrep sorazmeren in ustrezen glede na storjeno in dokazano kršitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2012 in ugotovitev, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo 17. 4. 2012, ampak je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje; na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in delovne dobe od 18. 4. 2012 do odločitve sodišča prve stopnje; na obračun nadomestila plače od 18. 4. 2012 do odločitve sodišča prve stopnje v višini bruto... EUR, odvodov davkov in prispevkom in plačilu neto plače z z zamudnimi obrestmi in plačilu odškodnine v višini 93.820,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 v višini bruto 212,50 EUR, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, višji zahtevek iz naslova regresa in zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2011 v višini 5.328,10 EUR, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (pravilno zavrnilni del) vlaga pritožbo tožnik iz pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter v obeh primerih toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da tožnik tekom postopka ni zanikal, da je ob vmesnem odhajanju z delovnega mesta, v dnevih 19. 3., 20. 3., 23. 3., 26. 3. in 27. 3. 2012, naročil bel boyu, da njegov odhod registrira. To je potrdila tudi priča A.A., ki je izpovedal, da je takrat, ko mu je direktor naročil, naj registrira njegov odhod, če je imel slučajno gosta, najprej poskrbel za gosta, nato pa še registriral tožnikov odhod. Tožnik je povedal, da je to storil le občasno, ker so pri toženi stranki imeli registrirne ure v kleti, medtem ko je sam uporabil glavni izhod na parkirišče, kjer je imel parkiran avto. V internem memorandumu z dne 22. 6. 2009 je sicer zapisano, da morajo delavci osebno registrirati prihode in odhode, pri čemer pa je sodišče povsem nepotrebno izpostavilo, da je enak prekršek tožnik storil že 3. 8. 2009, kar sicer na odločitev sodišča naj ne bi relevantno vplivalo, vendar pa navedeno ne drži povsem. Povsem irelevantno je, ali je nek dogodek vplival na odločitev odločilno ali manj odločilno, sodišče je v tem primeru kot podlago za odločanje posebej izpostavilo prav ta dogodek, za katerega pa je prejel tožnik opomin tri leta pred podano izredno odpovedjo, ta opomin pa nikakor ne more biti podlaga za odločitev sodišča o utemeljenosti izredne odpovedi. Sodišče presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako, da preveri le odpovedne razloge, navedene v odpovedi delodajalca v okviru opisanih kršitev. Če razlogi, ki jih je navedel delodajalec ne obstajajo ali niso zakoniti in utemeljeni, se odpoved delodajalca razveljavi. V konkretnem primeru se delodajalec v izredni odpovedi niti ne sklicuje na kršitev iz leta 2009, sodišče pa je to kršitev upoštevalo, čeprav so za izrek najstrožjega ukrepa prenehanja delovnega razmerja potekli vsi objektivni in subjektivni roki. Sicer pa se je tudi tožnik do same očitane kršitve v letu 2009 opredelil in povedal, da te kršitve takrat ni storil in tega tožena stranka ni zanikala. Sodišče pa tudi ni upoštevalo celotne izjave priče B.B., ki je bil v času očitane kršitve tožniku nadrejen delavec in je povzelo le njegovo izjavo, da so delavci tožene stranke svoje prihode in odhode morali registrirati osebno, prezrlo pa je njegovo izjavo, da v enakih primerih, kot pri tožniku nikoli niso odpovedali pogodbe o zaposlitvi in da so delavce le ustno opomnili. Ob navedenem priča tudi ni izpovedala, da bi imeli pri toženi stranki dvojna merila za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da bi strožji kriteriji veljali za vodstvene delavce. Zato tožnik ponovno izpostavlja, da za tovrstne kršitve pri toženi stranki ni bil predpisan ukrep prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Sodišče tudi ni upoštevalo odločilnega dejstva, da je tožnik moral biti delodajalcu – toženi stranki, na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi, ves čas na razpolago, da pa je plačo prejemal le za 40 ur tedensko, ne glede na število opravljenih ur. Priča B.B. je tudi izpovedal, da je tožnik svoje delo opravljal dobro, da je vodil največji hotel v Sloveniji in da je ukrep (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi) prekomeren. Napačna pa je tudi odločitev sodišča glede odškodnine za letni dopust za leto 2011. Tožnik je ob prenehanju delovnega prejel obvestilo, iz katerega izhaja, da ni izkoristil 21 dni letnega dopusta za leto 2011. Res je tožnik, zaslišan kot stranka izpovedal, da je bila praksa pri toženi stranki glede koriščenja letnih dopustov zaradi nenapisanega pravila o zamenljivosti taka, da je zelo premislil, ali si sploh upa zaprositi za letni dopust in da mu je ostajalo povprečno po 16 dni neizkoriščenega dopusta. Vendar se je to nanašalo na čas, ko je vodil hotel s skupino nadrejenih, ki so strmeli k doseganju odličnih poslovnih rezultatov in jih tudi dosegali in so zato vlagali v delo veliko svojega prostega časa in neizkoriščenega letnega dopusta. Delavec ima pravico izrabiti preostanek letnega dopusta nad 14 dni, ki ga ni izkoristil v tekočem letu do 30. 6. naslednjega leta (drugi odstavek 163. člena ZDR). Tožnik je uveljavljal odškodnino za neizkoriščen letni dopust samo za leto 2011, vse v okviru zakonske dopustnosti, odločitev sodišča, da samo zato, ker se je v preteklosti odpovedal izkoristiti celoten dopust, velja enako tudi za leto 2011 pa je zato napačna. Sodišče je povsem napačno presodilo voljo tožnika glede izrabe neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2011, ki bi ga lahko izkoristil do konca junija 2012, če ne bi prišlo do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je napačna odločitev glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je posledično napačna tudi odločitev o samem delno priznanem regresa za letni dopust za leto 2012, saj je sodišče tožniku priznali le sorazmerni del regresa za letni dopust. Sicer pa tožnik vztraja, da je pooblaščenec, ki je v imenu tožene stranke podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni imel veljavnega pooblastila v času podaje odpovedi. Sodišče je odločitev o tem, ali pooblaščenec tožene stranke imel veljavno pooblastilo oprlo na izjavo C.C., ki je bil v času postopka pri toženi stranki njen prokurist. Povsem jasno je, da je v interesu tožene stranke, v izjavi, da je bilo v času postopka pri toženi stranki podpisano veljavno pooblastilo za podajo izredne odpovedi. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in sodišču prve stopnje predlagala, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne bistvene kršitve, na katere se sklicuje pritožba, pri čemer pritožba uveljavlja postopkovne kršitve zgolj pavšalno. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi, niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

Po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v prvem odstavku 111. člena ZDR in jih je glede na določbo drugega odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala. V konkretnem primeru je to tožena stranka.

S pogodbo o zaposlitvi se sklene delovno razmerje med delavcem in delodajalcem (prvi člen ZDR), v katerem je vsaka pogodbena stranka dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti (drugi odstavek 4. člena ZDR). Pogodbo o zaposlitvi lahko sklepa tudi poslovodna oseba (72. člen ZDR). S pogodbo o zaposlitvi se določijo pravice in obveznosti pogodbenih strank (29. in 72. člen ZDR), ki so poleg tega določene tudi z zakoni in drugimi predpisi in kolektivnimi pogodbami. Kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja je lahko podlaga (razlog) za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (88. in 111. člen ZDR). Tožnik in tožena stranka sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za čas mandatnega obdobja 4 let, od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2014, za opravljanje del na delovnem mestu z nazivom vodja hotela. Dne 13. 4. 2012 je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). V odpovedi je navedla, da je tožnik naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki so določene v 31. in 32. členu ZDR, s tem, ko je v obdobju od 19. 3. 2012 do 27. 3. 2012 predčasno zapuščal delovno mesto v privatne namene in pri tem svojih odhodov in prihodov ni pravilno evidentiral, skladno s hotelskim kodeksom (internim memorandumom z dne 3. 3. 2009, 22. 6. 2009 in 6. 12. 2010 – priloga B15-B17). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ne glede na določbo 4. člena pogodbe o zaposlitvi tožnika, iz katere je izhajalo, da mora tožnik kot vodja hotela biti na razpolago za opravljanje del in nalog izven predvidene kvote tedenskih ur, navedeno ne pomeni, da tožnik ni bil dolžan spoštovati internih pravil tožene stranke, ki so natančno predpisala način evidentiranja prihoda in odhoda z dela. Po internih pravilih so bili dolžni evidentirati prihod in odhod z dela tudi vodilni delavci, zato je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da sodišče prve stopnje pri sprejemanju svoje odločitve ni upoštevalo izjave priče B.B., ki je bil tožniku nadrejen delavec, da tožena stranka v enakih primerih kot pri tožniku nikoli nikomur ni odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno, ob tehtanju vseh okoliščin in interesu obeh strank zaključilo, da je porušeno zaupanje tožene stranke do tožnika. Pravilno je ugotovilo, da je bil tožnik vodja največje enote in bi zato moral poskrbeti, da drugi zaposleni ne kršijo pravil, ne pa da jih sam krši. Sodišče je pravilno obrazložilo, da gre pri toženi stranki za poslovanje družbe, ki zaposluje 600 do 700 delavcev in zato je potrebo spoštovati pravila o prisotnosti na delu, ki so tudi od tožnika, kot vodje največje enote terjali spoštovanje urnika in obveznosti prisotnosti na delu zaradi sprotnega reševanja zadev v času poslovanja uprave in zaradi nadzora nad delom. Ker je bila uprava opozorjena, da tožnik predčasno odhaja z dela in podrejenim delavcem naroča registracijo odhoda, so se odločili za opazovanje tožnikovih odhodov z dela v primerjavi z registracijo odhodov. Tako je tožena stranka ugotovila, da je tožnik dne 19. 3. 2012 odšel ob 13.30, njegov odhod pa je bil registriran ob 16.00 uri, dne 20. 3. 2012 odšel ob 13.47, medtem ko je bil registriran odhod ob 15.00, dne 23. 3. 2012 je odšel tožnik ob 13.37, odhod pa je bil registriran 18.30 in dne 26. 3. 2012 je odšel ob 13.40, odhod pa je bil registriran ob 15.00 uri ter 27. 3. 2012 je tožnik odšel ob 13.43, odhod pa je bil registriran ob 15.00 uri, kar pomeni, da ura registracije ni resničen izkaz tožnikovega odhoda z dela.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da tožnikove kršitve res ne bi bilo mogoče kvalificirati kot hujše, v posamičnem in enkratnem ter izjemnem primeru, vendar pa glede na pogostost tožnikovih predčasnih odhodov z dela in predvsem, da je poskušal predčasne odhode prekriti z lažno registracijo odhodov, za katero je nagovoril podrejeno osebo, pa je sodišče pravilno ocenilo, da je vsekakor tožnik s tem ravnanjem huje kršil pogodbene obveznosti. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je bil ukrep sorazmeren in ustrezen glede na storjeno in dokazano kršitev. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati pavšalna izpoved priče B.B., da v enakih primerih, kot pri tožniku, nikoli niso odpovedali pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa tožena stranka pravilno opozarja, da tožnik pravočasnih navedb v tej smeri namreč, da drugim delavcem v primeru enakih kršitev nikoli tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, niti ni podal in jih navaja šele v pritožbi, kar pa pomeni, da gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP). Tožnik tekom postopka namreč ni trdil, da ga je tožena stranka glede očitanih kršitev obravnavala drugače kot ostale zaposlene, torej se ni skliceval na 6. člen ZDR. V kolikor se bi na to skliceval, bi bilo dokazno breme, da ni prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika iz diskriminatornih razlogov na strani tožene stranke. Na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tudi ne vpliva dejstvo, da tožena stranka tožniku nadrejenega delavca B.B. predhodno ni obvestila, da bo zoper tožnia začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato so pritožbene trditve tožnika, ko se sklicuje, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi priče B.B. neutemeljene.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita, ker je sodišče kot podlago za svojo odločitev upoštevalo tudi opomin, izrečen tožniku kar 3 leta pred podajo izredne odpovedi. Ker se je sodišče sklicevalo na kršitev, ki bi jo naj tožnik storil že 3. 8. 2009, čeprav se tožena stranka v sami izredni odpovedi ni sklicevala na kršitev, storjeno v letu 2009 je odločitev sodišča nezakonita. Sodišče prve stopnje opomin, ki ga je tožena stranka podala tožniku dne 5. 8. 2009 ni upoštevalo za presojo utemeljenosti izredne odpovedi, kot to želi prikazati tožnik, temveč je opomin upoštevalo le v zvezi s trditvijo tožnika, da ni bil dolžan svoj privatni odhod z dela med delovno obveznostjo evidentirati.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, saj je z prikazovanjem lažnih podatkov glede prisotnosti na delu naklepno kršil 31. člen ZDR, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevati organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 31. člena ZDR) in upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Tožnik ni upošteval zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in tudi ni spoštoval internih aktov delodajalca glede prisotnosti na delu in njene registracije.

V zvezi s presojo tega, ali so kršitve pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja takšne, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, je potrebno uporabiti tudi 4. člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ – MP, št. 4/84 v zvezi z aktom o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS – MP, št. 15/1992) in 24. člen Evropske socialne liste – spremenjene (MESL, Ur. l. RS - MŠ, št.7/99), ki določata prenehanje delovnega razmerja delavcu le v primerih resnih oziroma utemeljenih razlogov. Na podlagi teh določb lahko sklepamo, da je prenehanje delovnega razmerja oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena le kot skrajno sredstvo in presoja resnosti oziroma utemeljenosti krivdnega razloga (kršitve pogodbene obveznosti ali druge obveznosti z delovnega razmerja), ki tudi onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, predstavlja materialno presojo in uporabo pravnega standarda, na katerega se sklicujeta citirani konvenciji in drugi odstavek 88. člena ZDR. Zato je pri presoji potrebno izhajati iz konkretnih kršitev, morebitnega ponavljanja teh kršitev (sodišče prve stopnje pravilno opozarja na vzorec tožnikovega vedenja) zahtev delovnega procesa in dela na posameznem delovnem mestu (konkretno delovno mesto vodja hotelov).

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega letnega dopusta. Tožniku je v letu 2011 pripadalo 30 dni letnega dopusta (tako kot v letu 2012 po predloženem obvestilu) in je bil na podlagi drugega odstavka 163. člena ZDR dolžan do konca leta 2011 izrabiti najmanj 2 tedna dopusta, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. 6. naslednjega leta. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, ker do dogovora ni moglo priti iz razlogov na tožnikovi strani (ker je tožnik dobil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi), zato je odškodninski zahtevek neutemeljen. Vrhovno sodišče RS je v zadevah opr.št. VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2012 in VIII Ips 218/2010 z dne 7. 2. 2012 odločilo o vprašanju upravičenosti do odškodnine za neizrabljen letni dopust po 166. členu ZDR oziroma do nadomestila za neizkoriščen letni dopust po drugem odstavku 7. člena Direktive o delovnem času. Obrazložilo je, da je potrebno pravico do odškodnine po 166. členu ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Iz namena pravice do letnega dopusta izhaja, da je nadomestilo za neizrabljen letni dopust zgolj izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka pa ni bil potreben in v ničemer prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).