Jedro

Organ, ki je pristojen za odločanje o brezplačni pravni pomoči, je dolžan v postopku upoštevati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). V skladu z ZUP je treba strankam zagotoviti pravico do zaslišanja, do seznanitve z rezultati ugotovitvenega postopka, do navajanja dejstev, ki so v njihovo korist, do predlaganja dokazov. Po ugotovitvah sodišča pa so bile navedene postopkovne določbe ZUP v obravnavanem primeru kršene, te kršitve pa predstavljajo bistveno kršitev pravil upravnega postopka po določbi 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru št. Bpp 1706/2013 z dne 20. 9. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila tožeči stranki zavrnjena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki zastopanja po odvetniku v postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II Kpr 41400/2013 ter dodeljena šestmesečna prepoved vlaganja prošenj za brezplačno pravno pomoč. Organ za brezplačno pravno pomoč je pri presoji finančnega kriterija vpogledal v spis Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III Kpd 41400/2013 in ugotovil, da je tožnik dne 2. 9. 2013, ko je bil zaslišan kot obdolženec v kazenskem postopku, izjavil, da redno dela pri svojem očetu A.A., ki ima podjetje B. d.o.o., pri čemer mu oče iz naslova navedene zaposlitve pri njegovem podjetju mesečno na roke izplača okrog 1.000,00 EUR od meseca maja 2013, odkar je pri njem zaposlen. Organ je tako ugotovil, da je tožnik v obrazcu: Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči navajal neresnične podatke, ko je navedel, da v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje ni imel dohodkov. Glede na navedeno je sodišče odločilo, da se mu prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrne ter da v nadaljnjih šestih mesecih od izdaje odločbe ne more tožnik zaprositi za brezplačno pravno pomoč v skladu s petim odstavkom 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-B).

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da je izjavo o rednih mesečnih prihodkih podal v kazenskem postopku kot obdolženec zgolj z namenom svoje obrambe. Zoper njega kot obdolženca je bil odrejen pripor in se je z izjavo o dohodkih želel zgolj izogniti podaljšanju pripora. Tožnik zatrjuje, da je odločitev tožene stranke, ko je svojo odločitev oprla na zagovor obdolženca v kazenskem postopku, napačna. Obdolženec kot tožnik ni bil zavezan govoriti resnice in zaradi tega njegovih trditev ni mogoče šteti kot verodostojne v postopku. Iz uradnih evidenc je razvidno, da tožnik ni zaposlen in da toženi stranki ni prikazoval lažnih podatkov. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter da se zadevo vrne organu za BPP v nov postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je tožnik v svoji vlogi navedel neresnične podatke, ko je v obrazcu izjave obkrožil, da ne prejema nobenih rednih mesečnih dohodkov. Po določbi 20. člena ZBPP prosilec odgovarja za resničnost podatkov, ki jih navede v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Sankcije zaradi navajanja neresničnih podatkov določa peti odstavek istega člena. V takšnem primeru izda organ za brezplačno pravno pomoč ugotovitveno odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Za nastop navedene pravne posledice zadošča že ugotovitev, da je prosilec v vlogi navajal neresnične podatke.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na vpogled v kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III Kpd 41400/2013, kjer je bil tožnik zaslišan kot obdolženec. Na vprašanje v zvezi z osebnimi okoliščinami je tožnik preiskovalnemu sodniku, ki je odločal o podaljšanju pripora, na zapisnik izjavil, da prejema vsak mesec od očeta 1.000,00 EUR, saj je redno zaposlen v njegovem podjetju B. d.o.o. V prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa je tožnik izjavil, da ne prejema nobenih rednih mesečnih prihodkov.

Organ, ki je pristojen za odločanje o brezplačni pravni pomoči, je dolžan v postopku upoštevati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je temeljno načelo varstvo pravic strank (člen 7), ki določa, da morajo organi strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Prav tako mora organ dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načela zaslišanja stranke – 9. člen ZUP). V skladu s tem je zato treba strankam zagotoviti pravico do zaslišanja, do seznanitve z rezultati ugotovitvenega postopka, do navajanja dejstev, ki so v njihovo korist, do predlaganja dokazov. Po ugotovitvah sodišča pa so bile navedene postopkovne določbe ZUP v obravnavanem primeru kršene, te kršitve pa predstavljajo bistveno kršitev pravil upravnega postopka po določbi 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožena stranka tožnika ni seznanila z ugotovitvami, ki izhajajo iz podatkov, pridobljenih iz preiskovalnega spisa ter mu ni dala možnosti, da se o teh podatkih izjasni. Tožnik je bil v postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III Kpd 41400/2013 zaslišan kot obdolženec, katerega interes je bil, da se mu pripor ne podaljša. Ena od okoliščin, ko se odloča o priporu, pa so redne in urejene premoženjske razmere. Status obdolženca v kazenskem postopku pomeni tudi to, da je bil tožnik na začetku zaslišanja opozorjen, da v primeru, če se bo zagovarjal, ni dolžan izpovedovati zoper sebe in svoje bližnje. Glede na navedeno je potrebno po presoji sodišča v konkretni zadevi bolj natančno raziskati dejansko stanje z zaslišanjem tožnika, eventualnega delodajalca, prav tako pa pridobiti morebitne podatke iz uradnih evidenc glede tožnikove zaposlitve in njegovih prihodkov.

Ker v postopku za izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, to pa je imelo za posledico, da je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki, da opravi ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo v skladu z napotki glede postopka tožena stranka dopolnila ugotovitve glede tožnikovih premoženjskih razmer ter ponovno odločila o zadevi.