Jedro

Inšpekcijski organ je v ponovljenem postopku po odločbi pritožbenega organa ponovno preučil zadevo in upošteval nova dejstva in okoliščine, ki so bila predložena v dokumentih pritožbe in upošteval razloge, zaradi katerih tožnik ni mogel upoštevati odločbe o šolanju psa z dne 26. 3. 2015. Upošteval je tudi zdravstveno stanje psa po 8. 10. 2014, ko je tožnik zaradi bolezni psa obiskal veterinarsko organizacijo, zaradi katere ni bilo mogoče opraviti njegovega šolanja.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se točka 4 izreka (stroški postopka na prvi stopnji) odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 0617-60/2015/4 z dne 20. 10. 2015 in točka 3 izreka Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Novo mesto, U06172-2347/2014/32 z dne 3. 9. 2015 odpravita in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je uradni veterinar Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin po uradni dolžnosti na podlagi 85. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS) v postopku nadzora nad odgovornostjo imetnikov hišnih živali tožniku odredil ukrep, da mora kot lastnik/skrbnik nevarnega psa A., pasme nemški ovčar, moški, rojen ... 2006 s številko čipa, kot je navedeno, ob lastni udeležbi zagotoviti njegovo šolanje. Šolanje se izvede po odobrenem programu izvajalca: Vzgoja in šolanje psov B.B. s.p.. Rok za izvedbo šolanja je najpozneje do 1. 5. 2016 (točka 1 izreka). Tožnik je dolžan dokazilo o uspešno opravljenem šolanju psa predložiti pristojni veterinarski organizaciji, ki ta podatek vnese v Centralni register psov. Rok je 7 dni po izvedbi šolanja (točka 2 izreka). Vsi stroški bremenijo tožnika (točka 3 izreka). O izvršenih ukrepih je tožnik dolžan pisno obvestiti upravni organ, ki je odločbo izdal, v roku 7 dni po izvedbi šolanja (točka 4 izreka). Pritožba zoper odločbo ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov (točka 5 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je inšpekcijski organ v ponovljenem postopku po odločbi pritožbenega organa z dne 21. 4. 2015 ponovno preučil zadevo in upošteval nova dejstva in okoliščine, ki so bila predložena v dokumentih pritožbe in upošteval razloge, zaradi katerih tožnik ni mogel upoštevati odločbe o šolanju psa z dne 26. 3. 2015. Upošteval je tudi zdravstveno stanje psa po 8. 10. 2014, ko je tožnik zaradi bolezni psa obiskal veterinarsko organizacijo, zaradi katere ni bilo mogoče opraviti njegovega šolanja.

2. Uradni veterinar je skladno z napotki v ponovljenem postopku spremljal zdravstveno stanje psa. V ta namen je 15. 5. 2015 pridobil Poročilo o zdravljenju psa v veterinarski organizaciji C. d.o.o., kjer so datumsko navedeni vsi obiski od 8. 10. 2015 do 1. 4. 2015, iz katerega izhaja, da tožnik ni ustrezno sodeloval pri predpisanem zdravljenju psa in da na dogovorjene in nujne kontrole psa ni vedno pripeljal. Zadnji pregled je bil 1. 4. 2015, ko mu je bilo izdano zdravilo ... kapljice za 10 dnevno zdravljenje ušes. V veterinarski organizaciji D. d.o.o. je tožnik 2. 6. 2015 in 10. 6. 2015 prejel zdravilo ... 18g, kot zdravilo za vnetje ušes. Klinični pregled ni bil opravljen, ker je prišel brez psa. Pri nadzoru v veterinarski organizaciji C. 2. 9. 2015 je uradni veterinar tudi ugotovil, da je bil tožnikov pes tu 1. 9. 2015 cepljen proti steklini in da tožnik ni omenil nobenih drugih zdravstvenih težav psa. Pes je bil cepljen s cepivom ..., ki je kontraindicirano za klinično bolne živali. Uradni veterinar je 1. 6. 2015 pridobil tudi mnenje izvajalke šolanja B.B., da ni razloga, da pes ne bi obiskal šolanja, če je vnetje ušes sanirano. Prvostopenjski organ se sklicuje na 26c. člen Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv), 99. člen in 113. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 29. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in drugi odstavek 92. člena ZVMS.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Pritožbeni organ je dopolnil ugotovitveni postopek. Tožniku je poslal v izjasnitev Poročilo o zdravljenju C. z dne 15. 5. 2015 in 27. 5. 2015, elektronsko pošto z dne 1. 6. 2015, vodeno med izvajalko šolanja B.B. in zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 2. 9. 2015 pri C. in D. in se obrazloženo opredelil do tožnikovega odgovora. Tožnikove razloge, da tožnikov pes ni zdrav in da zato ne more opraviti odrejenega šolanja nevarnega psa, toženka zavrne, kot tudi tožnikov predlog za postavitev izvedenca. Kdaj gre za zdravstvena stanja, ki onemogočajo šolanja, odloči inšpektor, ki je diplomirani veterinar in zato strokovno usposobljena oseba za tako presojo, ki jo sprejme na podlagi podatkov in mnenja lečečega veterinarja ter po posvetu z izvajalcem šolanja. Kot nepotreben zavrne tožnikov predlog za zaslišanje tožnikovega sina, saj ni sporno, da je bil pes večkrat na zdravljenju v C. Iz dokumentov pa tudi izhaja, da tožnik kljub hudim bolečinam zaradi obolelih ušes psa, ni bil pripravljen izvajati predpisane terapije v celoti in ni psa pripeljal na kontrolne preglede. Po tretjem odstavku 8. člena ZZZiv mora skrbnik živali zagotoviti redno preverjanje zdravstvenega stanja in dobrobiti živali. Diagnoza, ki je bila postavljena po prejemu izpodbijane odločbe, 7. 9. 2015 (hernia disci susp.), ki izhaja iz veterinarskega potrdila D. 14. 9. 2015, je bila postavljena na podlagi kliničnega pregleda, brez dodatnih preiskav, ni navedena ne vrsta in ne količina predpisanih zdravil, predloženo potrdilo pa je tudi brez podpisa in štampiljke. Tožnik pa tudi ni pojasnil, zakaj je to zdravstveno težavo izpostavil prvič v pritožbi in gre za pritožbeno novoto. Tožnik tega do izdaje izpodbijane odločbe ni omenil. Tožnik tudi ni želel psa pokazati inšpektorju ob inšpekcijskem pregledu na njegovem domu. Pisna izjava tožnika z dne 10. 6. 2015 ni bila podprta z dokazi, saj tožnik ni predložil nobenih veterinarskih izvidov o tedanjem zdravstvenem stanju psa, računa pa ne dokazujeta zdravstvenega stanja psa. Pritožbeni organ utemeljuje, da tožnik ni bil upravičen za odklonitev ogleda samega psa 29. 5. 2015. Iz dokumentov je razvidno, da ko je tožnik upošteval navodila lečečega veterinarja in psu dajal ušesne kapljice, so se ušesa skoraj popolnoma pozdravila. Potem bi bil pes sposoben za šolanje. Tudi težave tožnikovega psa s hrbtenico se do določene mere lahko odpravljajo s protibolečinskimi zdravili. V nasprotnem pa bi bil potreben ali operativni poseg, kot navaja tožnik oz. v nasprotnem celo evtanazija iz veterinarskih razlogov.

4. Po presoji toženke je pravilna odločitev organa prve stopnje med drugim tudi glede stroškov, ki jih je tožnik priglasil v pritožbi 31. 3. 2015 zoper odločbo z dne 26. 3. 2015 v višini 114,75 EUR, ki jih zahteva tožnik po tarifni številki 37, tč.4 ter 22,95 EUR za pribavo podatkov in 2,29 EUR za materialne stroške, vključno z 22 % DDV. Toženka navaja, da je tožnik priglasil stroške po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) po tarifni številki 37, ki pa se nanaša na prekrškovni postopek, kar pa ni predmetni postopek. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji toženka v celoti zavrne (4. točka izreka pritožbene odločbe), kot tudi stroške pritožbenega postopka (3. točka izreka pritožbene odločbe), pri čemer se sklicuje na drugi odstavka 118. člena in drugi odstavka 113. člena ZUP.

5. Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija prvostopenjsko in pritožbeno odločbo iz razlogov nepravilne in zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, (točke 1, 2 in 3 prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sklicuje se na odločbo toženke z dne 26. 3. 2015, po kateri bi moral inšpektor odrediti nov rok šolanja psa in pri tem upoštevati zdravstveno stanje psa. Obrazložitev ni resnična, saj tožnik pri cepljenju za steklino ni izjavil, da je njegov pes klinično zdrav, ampak je povedal veterinarju, da ima pes še vedno težave s sluhovodom oziroma ušesi in da težko hodi. Ko je pripeljal psa v veterinarsko ambulanto C. na cepljenje proti steklini, je bilo tudi na zunaj jasno razvidno, da zdravstveno stanje psa ni dobro. Kot neuka stranka je zaupal strokovni osebi. Iz priloženih dokazil pa je jasno razvidno, da pes pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil zdrav. To izhaja iz izvida D., kjer je 7. 9. 2015 opravil pregled psa in dobil predpisana zdravila, kot jih navaja ter iz veterinarskega potrdila veterinarke E.E. z dne 14. 9. 2015. Iz slednjega izhaja, da je bila psu na podlagi kliničnih znakov postavljena diagnoza hernia disci susp., sindroma caudae equinae ter predpisana zdravila proti vnetjem ter proti bolečinskim delovanjem. Več kot očitno je, da pes A. ni sposoben glede na trenutno zdravstveno stanje opraviti šolanja najkasneje do 1. 5. 2016 pri izvajalki programa B.B., kar izhaja tudi iz elektronskega sporočila, kjer je izvajalka jasno navedla, da v primeru, če je pes bolan, šolanje ni mogoče. Prvostopenjski organ se pred izdajo izpodbijane odločbe ni opredelil do pripomb na zapisnik z dne 29. 5. 2015, kjer je tožnik navedel, da je pes še vedno zelo bolan, da še vedno prejema kapljice, kar je podkrepil z računoma (z dne 2. 6. in 10. 6. 2015 D.). Toženka svojih ugotovitev ni predočila tožniku in se tožnik do njih ni mogel opredeliti. Tožnik ni sodeloval v postopku in ni bil seznanjen z dejstvi in okoliščinami. Nista mu bili predočeni dve poročili o zdravljenju C. (z dne 15. 5. in 27. 5. 2015), elektronska pošta z dne 1. 6. 2015, zapisnik o inšpekcijskem pregledu 2. 9. 2015 pri C. in D., kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Izpodbijana odločba je bistveno pomanjkljiva, ne vsebuje ključnih razlogov za odločitev in ni skladna z 214. členom ZUP.

6. Dejstvo je, da je tožnikov pes hudo bolan, da komaj hodi, da ima v telesu huda vnetja, zaradi česar so mu predpisana tudi protivnetna zdravila. Popolnoma jasno je, da je bolan pes popolnoma nenevaren, ker je nemočen. V izpodbijani odločbi se ni sledilo napotilu iz odločbe toženke z dne 21. 4. 2015. Več kot očitno je, da tožnikov pes ni zdrav in bi šolanje povzročilo le trpljenje in še dodatno poslabšanje njegovega zdravja, kar dokazuje račun in veterinarsko potrdilo strokovne osebe veterinarke E.E. z dne 7. 9. 2015. Tožnik iz previdnosti predlaga, da zdravstveno stanje psa oceni neodvisni sodni izvedenec s področja veterinarstva, ki bi potrdil tožnikove navedbe in navedbe zgoraj navedene veterinarke, da tožnikov pes ni zdrav in da se izvedejo predlagani dokazi, ki jih navaja na straneh 5 in 6. 7. Tožnik vlaga tožbo tudi zoper izrek o stroških. Uradna oseba mora preveriti, ali so priglašeni stroški v skladu z odvetniško tarifo. Navaja, da se povrnejo dejanski stroški zastopanja v višini, kot jo določa odvetniška tarifa. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je bil tožnik pozvan k priglasitvi stroškov niti opozorjen, da v kolikor stroškov do izdaje odločbe ne bo priglasil, da bo izgubil pravico do njihove povrnitve, čeprav bi to uradna oseba morala storiti (četrti odstavek 116. člena ZUP). V obravnavanem primeru tožena stranka ni tako ravnala, zato je odločitev nezakonita. Navaja sodbo Upravnega sodišča I U 1721/2011. Tožnik prilaga nove dokaze, ki dokazujejo, da je njegov pes še vedno bolan oziroma da je takšno zdravstveno stanje psa A. obstajalo že v času, ko je bila izdana odločba z dne 26. 3. 2015. Navaja 52. člen ZUS-1. Dokaze tožnik ni mogel predložiti v postopku izdaje upravnega akta, saj priloženi dokazi datirajo 14. 10. 2016, 26. 10. 2015, 11. 11. 2015 in 18. 11. 2015. Iz njih je razvidno, da se tožnikov pes zdravi zaradi težav, ki jih je imel že v letu 2014 oziroma 2015. Izpodbijana odločba je v nasprotju z 9. alinejo 15. člena ZZZiv, po katerem so prepovedana ravnanja, vzreja, vzgoja in šolanje na način in s pripomočki, ki živali povzročajo bolečino ali kako drugače škodijo njenemu zdravju, saj se s šolanjem psa slednjega dodatno obremeni, kar poslabša zdravstveno stanje in se šolanje ne izvede, če je pes bolan, pri čemer se sklicuje na elektronsko pošto B.B. s.p., iz katere ni mogoče z gotovostjo zatrditi, da ne bi povzročalo psu bolečine oziroma da ne bi šolanje škodilo njegovemu zdravju. Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo kot tudi odločbo toženke v točkah 2, 3 in 4 odpravi in toženki naloži plačilo stroškov postopka.

8. V neobrazloženem odgovoru toženka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

9. Iz obrazložitve pritožbene odločbe je razvidno, da je toženka z odločbo 0617-6/2015/4 z dne 21. 4. 2015 pritožbi tožnika ugodila, glede priglašenih stroških tožnika pa odločila, da o njih odloči upravni organ v ponovnem postopku. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku odločil, da vsi stroški bremenijo tožnika (3. točka izreka izpodbijane odločbe), pri čemer se sklicuje na 113. člen ZUP. Tožnik je že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo navajal, da organ prve stopnje ni odločil o stroških, ki jih je priglasil v pritožbi 31. 3. 2015 v višini 114,75 EUR. Toženka je zahtevo tožnika za povrnitev stroškov na prvi stopnji zavrnila (4. točka izreka drugostopenjske odločbe). Iz obrazložitve je razvidno, da je priglašene stroške v pritožbi z dne 31. 3. 2015, vložene zoper odločbo organa prve stopnje z dne 26. 3. 2015, zavrnila iz razloga, ker naj bi tožnik priglasil stroške, sklicujoč se na napačno tarifno številko Odvetniške tarife, ki se nanaša na prekrškovni postopek. Takšno stališče toženke pa je po presoji sodišča napačno, saj je upravni organ tisti, ki mora paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Ker o stroških pritožbenega postopka v ponovljenem postopku odloča organ prve stopnje, ta pa je v 3. točki izreka izpodbijane odločbe odločil, da vsi stroški bremenijo stranko - tožnika, razlogov za takšno odločitev pa ni pojasnil (in jih zato sodišče tudi ne more preizkusiti), razlogi toženke stranke, ki je potrdila odločitev v tem delu, pa so napačni, je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava 3. točko izreka izpodbijane odločbe in 4. točko izreka pritožbene odločbe odpravilo, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponoven postopek organu prve stopnje, ki je skladno z četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča glede postopka.

K točki II izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Tožbene navedbe, ugovori in dokazni predlogi so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato sklicuje na razloge obeh odločb in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

12. Po drugi alineji prvega odstavka 26c. člena ZZZiv je šolanje psov obvezno, če nevaren pes z ugrizom povzroči poškodbo, pa ne gre za posebno hudo telesno poškodbo. Šolanje psa je treba izvesti najpozneje do dopolnjenega drugega leta starosti psa, če je pes že star dve leti pa v roku šestih mesecev od ugriza psa. Po drugem odstavku 26c. člena ZZZiv mora biti šolanje opravljeno ob udeležbi lastnika psa po programu, ki ga potrdi upravni organ, pristojen za veterinarstvo, na podlagi mnenja strokovne komisije. Program mora vsebovati navedbo izvajalca oziroma izvajalcev šolanja in dokazila o njihovih izkušnjah s področja poznavanja vedenja, vzreje oziroma šolanja psov. Strokovno komisijo imenuje generalni direktor upravnega organa, pristojnega za veterinarstvo, in jo sestavljajo strokovnjak s področja poznavanja vedenja, vzreje oziroma šolanja psov, uradni veterinar in veterinar pristojne veterinarske organizacije. Po tretjem odstavku navedenega člena ZZZiv uspešnost opravljenega šolanja psa preveri komisija, ki jo imenuje nosilec programa šolanja iz prejšnjega odstavka in mora biti sestavljena iz strokovnjakov s področja poznavanja vedenja, vzreje oziroma šolanja psov, njena sestava pa mora biti navedena v programu šolanja. Lastnik psa je dolžan dokazilo o uspešno opravljenem šolanju predložiti pristojni veterinarski organizaciji, ki ta podatek vnese v centralni register psov.

13. V ponovljenem postopku je bilo glede na pritožbeno odločbo z dne 21. 5. 2015 organu prve stopnje naloženo, da glede na okoliščine konkretnega primera odredi nov rok šolanja psa in pri tem upošteva zdravstveno stanje psa ter po potrebi pregleda veterinarsko dokumentacijo tožnikovega psa in pridobi navodila lečečega veterinarja o morebitnih omejitvah danih tožniku glede oskrbe psa in o njihovem trajanju, kakor tudi po potrebi pridobi mnenje izvajalke programa obveznega šolanja nevarnega psa. Tako kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je v ponovljenem postopku prvostopenjski organ postopal po teh napotkih. Pridobil je Poročilo o zdravljenju tožnikovega psa z dne 15. 5. 2015 od C., ki ga povzemata v svoji obrazložitvi tako organ prve stopnje kot toženka, iz katerega so razvidni vsi tožnikovi obiski od 8. 10. 2014 do 1. 4. 2015 ter zabeleženi pregledi in zdravljenje psa z vsemi ostalimi posegi, opravljen je bil inšpekcijski pregled pri tožniku in veterinarskih organizacijah C. in D., kar izhaja iz zapisnikov o inšpekcijskem pregledu z dne 29. 5. 2015 in 2. 9. 2015. Uradni veterinar je tudi 1. 6. 2015 zaprosil izvajalko šolanja nevarnih psov B.B., da mu pojasni, ali je tožnikov pes primeren za šolanje. Z vsemi ugotovitvami je bil v postopku seznanjen tudi tožnik. Pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji je popravila toženka v pritožbenem postopku, saj je dopolnila postopek in toženki poslala v izjasnitev dokumente, s katerimi jo organ prve stopnje ni seznanil posebej, tako Poročilo o zdravljenju C. z dne 15. 5. 2015 in 27. 5. 2015, elektronsko sporočilo z dne 1. 6. 2015 in zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 2. 9. 2015, na katere je tožnik podal odgovor, do katerega se je pritožbeni organ opredelil tudi v obrazložitvi pritožbene odločbe.

14. Sodišče se z razlogi organa prve stopnje in toženke strinja. Tudi po presoji sodišča niso izkazani razlogi, zaradi katerih bi bila izvedba izrečenega ukrepa šolanja nevarnega psa ob tožnikovi lastni udeležbi najpozneje do 1. 5. 2016 neizvedljiva zaradi bolezni psa, kot zatrjuje tožnik. Na podlagi dokumentacije, ki se nanjo sklicujeta oba organa, ki je bila pridobljena v ponovljenem postopku, to ne izhaja tako, kot želi prikazati tožnik, ko zatrjuje, da se navedeni ukrep do 1. 5. 2016 ne more izvršiti. Tožnik drugačnih dokazil, iz katerih bi izhajalo drugačno dejansko stanje, kot ga navajata oba organa, ni predložil. 15. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu 2. 9. 2015 pri C. izhaja, da je bil tožnikov pes zadnjič pri njih na zdravljenju 1. 4. 2015 in da je bil 1. 9. 2015 pri njih pes cepljen proti steklini in da je pred cepljenjem tožnik veterinarju izrecno povedal, da je pes zdrav in ni omenil nobenih zdravstvenih težav psa. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu istega dne (2. 9. 2015) pri veterinarski ambulanti D. pa izhaja, da tožnika od 10. 6. 2015, ko so mu izdali zdravilo, ni bil več v njihovi ambulanti. Pritožbeni organ se je tudi po oceni sodišča, potem ko je dopolnil postopek, pravilno opredelil do tožnikovih pripomb in tudi do v pritožbenem postopku predloženih (kasnejših) dokazil glede obiskov pri veterinarju v D. in potrdil ter je pojasnil, zakaj ocenjuje, da zdravstveno stanje tožnikovega psa ni razlog za onemogočanje šolanja. Sodišče se s presojo o možnosti udeleževanja šolanja tožnikovega psa strinja z razlogi obeh upravnih organov. Kolikor so tožbeni organi enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot toženka zavrača. Prvostopenjski organ in toženka sta podrobno pojasnila, katere razloge in dokaze sta upoštevala pri svoji oceni in na podlagi katerih dokumentov sta opravila dokazno oceno, s katero se sodišče strinja. Pri tem sodišče ocenjuje, da je strokovna ocena inšpektorja v obravnavani zadevi, ki je strokovnjak s področja veterine, pravilna in strokovno podprta in sodišče ne vidi razloga za dvom v njegovo strokovno opredelitev in oceno, ki ima podlago tudi v dokumentaciji, ki je sestavni del upravnega spisa. Zato se sodišče tudi strinja z razlogi toženke, da v zadevi postavitev sodnega izvedenca za področje veterinarstva ni potrebno. Sodišče se strinja z razlogi toženke, da je tudi tožnik, s tem, ko ni bil pripravljen izvesti določene terapije v celoti in ni pripeljal psa na kontrolne preglede, kar izhaja tudi iz poročila lečečega veterinarja, odgovoren za zdravstveno stanje svojega psa. Po tretjem odstavku 8. člena ZZZiv mora skrbnik živali zagotoviti redno preverjanje zdravstvenega stanja in dobrobiti živali, kar mora biti opravljeno tako pogosto, da se prepreči nepotrebno trpljenje živali.

16. Glede sklicevanja tožnika v pritožbi in tožbi na postavljeno diagnozo Hernia disci susp., sindroma caudae equinae, po veterinarskem potrdilu D., veterinarke E.E. z dne 14. 9. 2015, toženka utemeljeno poudarja, da gre za pritožbeno novoto, saj tožnik tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval (tretji odstavek 238. člena ZUP). Tudi po presoji sodišča to ne pomeni, da je bilo dejansko stanje zaradi tega nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče pa se strinja tudi z razlogi toženke, da veterinarsko potrdilo tudi nima podpisa in štampiljke, da je izdelano le na podlagi kliničnega pregleda, da ni razvidno koliko časa naj bi trajala terapija ipd. Računi za zdravila, ki jih je tožnik priložil, pa tudi po presoji sodišča sami zase ne dokazujejo zdravstvenega stanja psa.

17. Pravila postopka niso bila kršena. V ponovljenem postopku so bili upoštevani vsi napotki pritožbenega organa. Pomanjkljivosti ponovljenega postopka organa prve stopnje pa je popravil pritožbeni organ, kar je razvidno tudi iz obrazložitve toženke. Tožnik je imel v postopku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev (9. člen ZUP). Obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je po odpravi pomanjkljivosti dopolnjena z obrazložitvijo pritožbenega organa, ima vse sestavine po 214. členu ZUP in se jo da preizkusiti. Sodišče tudi sledi razlogom in dokazni oceni obeh organov, da glede na dokumente zadeve, ki se nahajajo tudi v upravnih spisih, težave s sluhovodom tožnikovega psa ne bi smele onemogočiti šolanja tožnikovega psa, ob zdravljenju psa v skladu z navodili lečečega veterinarja. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Po presoji sodišča je opravljena pravilna dokazna ocena glede zdravstvenega stanja tožnikovega psa. Iz dejanskega stanja tudi po presoji sodišča izhaja utemeljen ukrep šolanje psa, ki je obvezno (prva alineja prvega odstavka 26c. člena ZZZiv) z rokom izvedbe 1. 5. 2016, po odobrenem programu izvajalca, kot je naveden in ob lastni udeležbi tožnika. Materialno pravo je pravilno uporabljeno. V zadevi ne gre za kršitev 9. alineje 15. člena ZZZiv, kot meni tožnik. Tožnikov predlog za zaslišanje tožnikovega sina je utemeljeno kot nepotrebnega zavrnila že toženka. Sodišče pa kot tožbeno novoto (52. člen ZUS-1) zavrača sklicevanje tožnika na račun z dne 18.11. 2015 in na račune in ambulantne dnevnike z dne 11. 11. 2015 in 26. 10. 2015. 18. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev pravil postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče je odločalo v zadevi brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Po presoji sodišča so bili vsi relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

K točki III izreka:

20. V obravnavani zadevi je sodišče tožniku ugodilo le glede dela stroškov postopka na prvi stopnji, o katerih bo moral odločiti organ prve stopnje v ponovljenem postopku. Glede samega vsebinskega dela zadeve, ki se vodi v tem upravnem sporu, pa je sodišče tožbo zavrnilo. Zato je sodišče odločalo o stroških na pravni podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Po navedeni določbi, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.