Jedro

Za določitev nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen je treba upoštevati stanje premoženja ob uveljavitvi zakona in upoštevati korist, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko prejemal od uveljavitve zakona do vračila premoženja. Korist, ki bi jo upravičenec prejemal v času izdaje sodbe, je nerelevantna, treba je izhajati iz situacije, kot je bila v času uveljavitve ZDen.

Pri nadomestilu za izgubo koristi ne gre za odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu po splošnih pravilih civilnega prava in pri presoji upravičenosti zahtevka nedopustnost ravnanja denacionalizacijskega zavezanca (tožene stranke) ni pogoj za ugoditev zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 124.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2007 dalje (I. točka izreka sodbe) in tožeči stranki naložilo v plačilo 2.840,00 EUR stroškov postopka tožene stranke (II. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica, predlaga razveljavitev sodbe in ugoditev zahtevku oz. vrnitev zadeve v ponovno odločanje na prvostopenjsko sodišče. Sodišče je v izpodbijani sodbi popolnoma spregledalo dejstvo, da pripada tožnici nadomestilo po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) že po samem zakonu. Tožena stranka je odgovorna za zavlačevanje denacionalizacijskega postopka, ki je tožnico finančno in psihično izčrpaval. Sodišče je povsem mimo izjave tožnice zapisalo, da ob ogledu nepremičnine zboli, saj je dejansko povedala, da je v času denacionalizacijskega postopka zbolela. Nepremičnina je bila ob koncu postopka v katastrofalnem stanju, saj jo je tožena stranka pustila propadati. Tožnica je morala takoj zamenjati streho in sanirati fasado. Tožnica je izrecno navedla, da je računala, da bo uredila tudi poslovne prostore na parc. št. 2284 k.o. X in parkirišče na parc. št. 2282 k.o. X, pa ji to finančno ni zneslo. Med postopkom je tožena stranka zatrjevala, da ni prejela nobene najemnine od bivšega najemnika, kar pa ne sme biti v škodo tožnici. Tožnica je oškodovana že s tem, ker je njena nepremičnina med denacionalizacijskim postopkom propadla zaradi nevzdrževanja. Izvedenec je v svojem mnenju pravilno ugotovil, da je na tem mestu možna graditev poslovnih stavb ter podal izračun uporabnine, upoštevajoč vse odbitke, ki ga je prvostopenjsko sodišče v celoti ignoriralo. Pri upoštevanju višine odmene bi sodišče moralo upoštevati stanje nepremičnine ob uveljavitvi ZDen in ne ob njeni vrnitvi v posest tožnici. Pritožnica priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša svoje pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica v predmetnem postopku vtožuje nadomestilo po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Sodba zavzame stališče, da tožnica ni upravičena do nadomestila, ker v nepremičnini, ki sta ji bili vrnjeni v last in posest, tudi po končanem denacionalizacijskem postopku ni vložila ničesar in od nepremičnin v stanju, v kakršnem se trenutno nahajajo, ni mogoče pridobivati dohodka. Zavzeto stališče izpodbijane sodbe je materialnopravno zmotno, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Podrobnejše razloge pritožbeno sodišče podaja v nadaljevanju.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o prvotno postavljenem zahtevku tožnice in pri tem ni upoštevalo, da je tožnica tožbo z vlogo z dne 8. 4. 2013 spremenila tako, da je (po novem) zahtevala plačilo 154.369,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 11. 2007 dalje do plačila. Toženka spremembi tožbe ni nasprotovala, temveč se je, v smislu drugega odstavka 185. člena ZPP, na naroku dne 5. 7. 2013 spustila v nadaljnje obravnavanje zadeve. Izrek izpodbijane sodbe, s katerem je odločeno o prvotnem zahtevku, je nerazumljiv in ni skladen z obrazložitvijo sodbe.

Pritožbeno navajanje, da tožnici pripada nadomestilo po drugem odstavku 72. člena ZDen že na podlagi samega zakona, in da je pri njegovi odmeri treba upoštevati, da je do dolgotrajnega denacionalizacijskega postopka prišlo po krivdi tožene stranke, je zmotno. Dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. Pri nadomestilu za izgubo koristi ne gre za odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu po splošnih pravilih civilnega prava in pri presoji upravičenosti zahtevka nedopustnost ravnanja denacionalizacijskega zavezanca (tožene stranke) ni pogoj za ugoditev zahtevku.(1) Pritožba pa utemeljeno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožnice zavrnilo, ker od nepremičnin v stanju, v katerem se trenutno nahajajo, ni mogoče pridobiti nobenega dohodka. Takšna argumentacija je napačna in v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Za določitev nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen je treba upoštevati stanje premoženja ob uveljavitvi zakona (7. 12. 1991) in upoštevati korist, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko prejemal od uveljavitve zakona do vračila premoženja. Korist, ki bi jo upravičenec prejemal v času izdaje sodbe, je nerelevantna, treba je izhajati iz situacije, kot je bila v času uveljavitve ZDen.

V skladu s trditvenim bremenom iz 212. člena ZPP je tožeča stranka tista, ki mora podati ustrezne trditve in zanje predlagati ustrezne dokaze, o tem, kako bi nepremičnino dejansko uporabljala (jo ekonomsko izkoriščala) in kakšna (oz. v čem) je izguba, ki naj jo zahtevano nadomestilo pokrije. (3) Pri ugotavljanju te koristi je možnih več izhodišč; eno izmed njih je tudi izračun na podlagi najemnine (kot to vtožuje tožnica v konkretnem primeru). Po izdelavi izvedenskega mnenja v zadevi je tožnica dopolnila svojo trditveno podlago ter spremenila tožbeni zahtevek tako, da sedaj zahteva plačilo 154.369,00 EUR s pripadki. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila v letu 1991 možna oddaja nepremičnine z objektom (parc. št. 2284 k.o. X) v najem, medtem ko druga nepremičnina – zelenica (parc. pt. 2282 k.o. X) brez spremembe namembnosti ni prinašala nikakršne ekonomske koristi. Po presoji pritožbenega sodišča pri izračunu nadomestila ni mogoče upoštevati dejstva, da je poslovni objekt zaradi poteka časa kasneje izgubil svojo ekonomsko vrednost. (4) Mogoče je namreč predvideti, da objekt v primeru oddajanja v najem ne bi propadel oz. bi tožnica z rednim vzdrževanjem uspela ohranjati vrednost objekta, kot jo je ta imel v letu 1991. Na drugi strani pa v izračun nadomestila ni mogoče vključiti niti vrednosti, ki bi jo tožnica lahko iztržila ob hipotetični spremembi namembnosti travnika v parkirišče. Prav tako ni mogoče upoštevati hipotetične investicije v objekt v višini prek 100.000 EUR. Medtem ko so potrebne investicije za ohranjanje vrednosti nepremičnine predvidljive, bi tožnica za upoštevanje višje investicije morala le-to tudi verjetno izkazati.

Izpodbijana sodba nima razlogov o uveljavljenem ugovoru toženke glede solastniškega deleža tožnice na spornih nepremičninah. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je tožnica solastnica spornih nepremičnin le do 327/371. V kolikor to drži, je tožnica upravičena le do sorazmernega deleža nadomestila (5). Vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da je v spisu ugotovilo neskladje med priloženimi listinami. Iz denacionalizacijske odločbe (ki je podlaga za odločanje o nadomestilu po drugem odstavku 72. člena ZDen) (priloga A4) izhaja, da je bilo denacionalizacijskemu upravičencu vrnjeno premoženje, in sicer lastništvo do celote na parc. št. 2284 k.o. X in solastniški delež do 327/371 na travniku parc. št. 2282 k.o. X, iz sklepa o dedovanju III D 1712/2009 Okrajnega sodišča v Ljubljani (priloga A2) pa, da je tožnica podedovala delež 327/371 na obeh spornih nepremičninah.

Zaradi ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih glede na njihovo naravo ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo, in ker je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodbe, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče, glede na to, da manjka obsežen sklop odločilnih dejstev, ne more samo dopolniti postopka, ker bi sicer stranki prikrajšalo pri njuni pravici do pravnega sredstva.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene bistvene kršitve, in na podlagi spremenjene tožbe, podanih tožbenih trditev in predloženih dokazov ugotoviti višino nadomestila, do katere je tožeča stranka upravičena, upoštevaje stanje nepremičnin v letu 1991 in ob predpostavki ohranjanja vrednosti nepremičnin do njihove vrnitve v letu 2007. Razčistiti bo moralo ugotovljeno neskladje med listinami in se opredeliti do ugovora tožene stranke, da je tožnica solastnica spornih nepremičnin le do 327/371. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Prim. sodbo VSRS II Ips 114/2010 z dne 7. 11. 2013. (2) Prim. sodba VSRS II Ips 42/2011 z dne 5. 12. 2013, VSRS sodba in sklep II Ips 241/1998 z dne 15. 4. 2011, VSRS sklep II Ips 339/1998 z dne 19. 5. 1999, VSL sodba II Cp 4187/2010 z dne 2. 3. 2011. (3) Prim. VSL sodbo I Cp 2076/2013 z dne 4. 12. 2013. (4) Prim. sklep VSRS II Ips 339/1998 iz katerega smiselno izhaja, da je za izračun nadomestila pravno nepomembno dejstvo, da je po letu 1991 iz določenega razloga prišlo do nezmožnosti oddaje prostora v najem.

(5) Prim. VSL sodba II Cp 1852/2011 z dne 9. 12. 2011.