Jedro

Čeprav je obveznost izražena v denarju, tožnik ni izkazal obstoja pogoja za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj sporni znesek ne presega 20.000 EUR.

Samo s pavšalno navedbo določb ZUS-1 kot podlage za dovoljenost revizije tožnik po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje U 2050/2005-7 z dne 29. 5. 2007 je tožnik dne 17. 4. 2008 po odvetnici vložil revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25. 7. 2005. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave Ž. z dne 24. 6. 1996, s katero je bil tožniku odmerjen davek iz dejavnosti za leto 1995. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (na primer: št. Up 858/08 z dne 3.6.2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožnik uveljavlja dovoljenost revizije po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. V skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

7. Tožnik v reviziji glede razlogov za njeno dovoljenost navaja, da je bila 4. 11. 1996 izdana odmerna odločba, v kateri je bil odmerjen davek v višini 522.603,00 EUR (verjetno prav SIT) in je tožnik skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za davke in prispevke plačal davčno obveznost 4. 12. 1996 v višini 618.861,00 SIT. Tožnik je po navedbah v reviziji že dne 30. 1. 2007 zahteval vrnitev vplačanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar o njegovi zahtevi še ni bilo odločeno. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik s temi navedbami ni izkazal revizijskega razloga, ki ga uveljavlja, poleg tega pa se podatki, ki jih navaja, ne ujemajo s podatki v spisih. Kot izhaja iz sodnega in upravnih spisov tožnik s tožbo v predmetnem upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke z dne 25. 7. 2005, s katero je tožena stranka odločila, da se zavrne pritožba zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave Ž. z dne 24. 6. 1996. S to odločbo je bilo z zgoraj navedeno izpodbijano odmerno odločbo tožniku naloženo plačilo davka v višini 1.535.147,00 SIT in akontacije v višini 282.186,00 SIT, kar skupaj ne presega 20.000,00 EUR. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 680/2008 že zavzelo stališče, da se v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 upošteva zgolj višina glavnice, ta pa v obravnavanem primeru ne presega 20.000,00 EUR. To pa pomeni, da revizija po tej določbi ni dovoljena.

8. Tožeča stranka kot revizijski razlog navaja tudi 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju gre po presoji revizijskega sodišča, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Po ustaljeni upravno-sodni praksi revizijskega sodišča mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

9. Tožnik v reviziji niti ne navaja, katero vprašanje šteje za pomembno pravno vprašanje, niti ne navaja odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala, niti ne navaja, da bi bila praksa prvostopnega sodišča glede vprašanja, ki ga ima v mislih, različna, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Samo s pavšalno navedbo določbe ZUS-1 kot podlage za dovoljenost revizije tožnik po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.