Jedro

Ker je po lokacijski dokumentaciji, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja, določen odmik novogradnje prizadete stranke od stanovanjskega objekta tožnika, skladen s pogoji PUP, se tožnik glede odmika iste novogradnje od njegovega pomožnega objekta, zgrajenega brez dovoljenj, ne more sklicevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1917/98-11 z dne 10.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 3.11.1998. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 19.6.1997 in sama odločila, da se investitorju I.R. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), izda lokacijsko dovoljenje za izgradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 187/2 k.o. N. pod pogoji in po lokacijski dokumentaciji, navedeni v odločbi, ki je predmet tega upravnega spora.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je v obravnavani zadevi tudi v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 1329/93 z dne 6.4.1995, ostal sporen odmik objekta, za katerega je bilo izdano lokacijsko dovoljenje, od pomožnega objekta, stoječega na sosednji parceli št. 188/2, last tožnikov. Tožnika se glede odmika novogradnje prizadete stranke sklicujeta na Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto B1, B. - zahod (Uradni list SRS, št. 26/87, 15/87 in Uradni list RS, št 27/92, v nadaljevanju PUP B1 B.), ki določa splošne pogoje, ki jih je treba upoštevati pri izdaji dovoljenja za poseg v prostor, skupaj s posebnimi pogoji iz Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto B6 Č.N. (Uradni list SRS, št. 27/87, 15/87 in Uradni list RS, št. 27/92, v nadaljevanju PUP B6 Č. - N.). Po določbi 35. člena PUP B1 B., na katero se tožnika še zlasti sklicujeta, mora biti odmik novozgrajenega objekta vsaj 8 m od sosednjega objekta, od parcelne meje pa mora biti odmik tolikšen, da preprečuje padec snega s strehe na sosednjo parcelo. Po stališču Vrhovnega sodišča RS, navedenem v sodbi, št. U 1329/93 z dne 6.4.1995, s PUP B1 B. določen odmik od objekta ni mogoče uspešno uveljavljati za nelegalno zgrajen objekt, pri čemer ni bistveno, kdaj je bil objekt zgrajen in kakšni so načrti lastnikov glede bodoče uporabe objekta. Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka odločitev prvostopnega organa spremenila le glede na novo komunalno ureditev (kanalizacija), v preostalem pa odločila enako kot prvostopni organ, je sodišče prve stopnje presodilo, da je upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in tožena stranka utemeljeno izdala izpodbijano odločbo o lokacijskem dovoljenju.

Hkrati je zavrnilo tudi tožbene ugovore glede zakonitosti gradnje gospodarskega poslopja, saj tožnika sploh ne zatrjujeta, da je bil ta pomožni objekt zgrajen in večkrat prenovljen na podlagi veljavnih upravnih dovoljenj, česar ne dokazuje niti vpis tega objekta v zemljiški knjigi. Sklicevanje tožnikov na določili 37.a in 70.a člena Zakona o graditvi objektov je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, ker ti določbi ne urejata sanacije gradnje, ki je bila opravljena brez predpisanih dovoljenj.

Tožnika v pritožbi obžalujeta, da se postopek pridobivanja lokacijskega dovoljenja investitorja I.R. vleče že osmo leto, vendar menita, da nista kriva ne ona, ne investitor I.R., ampak pristojni organi z nestrokovnimi odločitvami. Trditve investitorja I.R. so neresnične. Njun objekt je bil zgrajen že leta 1935 in povečan v letu 1965, od tedaj dalje pa je objekt ohranil iste dimenzije. Nadalje podrobno opisujeta, kako je potekala gradnja tega objekta, ki jo je izvajala njuna pravna prednica, opisujeta tudi adaptacije ter razširitve. Glede del na objektu, opravljenih po letu 1967, ki sta jih opravila brez dovoljenj, menita, da je to prekršek, ki pa ne more spremeniti statusa njunega objekta, ki ga ima po 37.a členu in 70.a členu Zakona o graditvi objektov. Opozarjata tudi na nezakonito nasipavanje terena, ki ga izvaja prizadeta stranka, kar bi moralo sodišče obravnavati z enakimi merili ob reševanju te pritožbe.

Smiselno predlagata razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

V odgovoru na pritožbo prizadeta stranka navaja, da sta tožnika adaptirala svoje gospodarsko poslopje tudi po letu 1976, da ima za vse pomožne objekte, ki jih ima na parceli, ustrezna dovoljenja in smiselno predlaga, da se pritožba tožnikov zavrne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja v celoti in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. K navedenim razlogom pritožbeno sodišče še dodaja: Tožnika si narobe razlagata določbi 37.a in 70.a člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in nadaljnji, ZGO/84). Člen 37.a ZGO namreč določa, da ob vložitvi zahteve za rekonstrukcijo obstoječega objekta, zgrajenega pred letom 1967, ni treba predložiti lokacijskega in gradbenega dovoljenja za obstoječi objekt, medtem ko se po določbi 3. odstavka 70.a člena ZGO za enak objekt pri zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja zahteva od vlagatelja, da predloži dokaze iz 1. odstavka 37.a člena tega zakona (ustrezna nosilnost temeljnih tal, ustreznost ohranjenih materialov in primernost objekta za rekonstrukcijo). Objekti, zgrajeni pred letom 1967, torej nimajo nobenega posebnega statusa, kot zmotno menita tožnika. Ob izdaji prvostopne upravne odločbe veljavni 33. člen ZGO namreč popolnoma jasno določa, da se objekt lahko začne graditi na podlagi gradbenega dovoljenja ali enotnega dovoljenja za gradnjo. Pred izdajo gradbenega dovoljenja pa je potrebno presoditi številna prostorska in tehnična vprašanja. Te presoje so se po letu 1967, ko je bilo z uveljavitvijo Zakona o urbanističnem planiranju v pravni sistem uvedeno lokacijsko dovoljenje, opravile v dveh ločenih postopkih. Z gradnjo je bilo mogoče po ZGO pričeti torej šele, ko je bil lokacijski postopek pravnomočno končan in ko je odločba o gradbenem dovoljenju bila dokončna ter zoper dovoljeno gradnjo ni bilo mogoče vložiti rednega pravnega sredstva.

Pa tudi v letu 1935, ko naj bi bil zgrajen pomožni objekt tožnikov, je bilo treba za gradnjo pridobiti ustrezno dovoljenje. Na podlagi tedaj veljavnega Gradbenega zakona (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 133 z dne 16.1.1931) se nobena nova gradnja ni smela začeti brez gradbenega dovolila (1. odstavek paragrafa 84), z gradbenim pravilnikom pa se je predpisalo, za katera dela je bilo treba zahtevati dovolila in za katera samo prijavo (4. odstavek paragrafa 84), gradbena dovolila pa je izdajala občina (1. odstavek paragrafa 85). Obveznost pridobitve ustreznega dovoljenja pred pričetkom gradnje je torej obstajala tudi pred pričetkom gradnje pomožnega objekta tožnikov.

Sicer pa iz dopolnjene lokacijske dokumentacije in drugih podatkov v spisih izhaja, da je odmik stanovanjskega objekta prizadete stranke od stanovanjskega objekta tožnikov, določen z lokacijsko dokumentacijo, ki je sestavni del izpodbijane odločbe. Ta odmik je skladen z določbo 35. člena PUP B1 B. Ustreznosti dolžine tega odmika tožnika niti ne osporavata in ga zato sodišče šteje kot nespornega. Pač pa tožnika ponovno osporavata le odmik od njunega pomožnega objekta, katerega nameravata po njunih navedbah v bodočnosti spremeniti v stanovanjski objekt. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da prizadeta stranka ne sme odpreti okna v steni, ki meji na pomožni objekt tožnikov in da mora imeti objekt snegobrane. Glede ponovnega sklicevanja tožnikov na potreben odmik stanovanjskega objekta prizadete stranke od pomožnega objekta tožnikov, pa pritožbeno sodišče tožnika napotuje na svoje mnenje, navedeno v sodbi U 1329/93 z dne 6.4.1997, po katerem se glede gradenj, izvedenih brez ustreznih upravnih dovoljenj, ne moreta sklicevati na potreben odmik novega stanovanjskega objekta, zgrajenega z vsemi potrebnimi dovoljenji.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi navedbe tožnikov, da je treba istočasno z odločitvijo o njuni pritožbi odločiti tudi o domnevno nelegalnem nasipanju terena prizadete stranke, saj ta dela niso povezana z odločanjem o zakonitosti lokacijskega dovoljenja, kar je predmet tega upravnega spora.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, zaradi katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.