Jedro

Tožnica želi doseči izbris njenih osebnih podatkov iz opozorila, ki ji ga je izdal IP (z uničenjem opozorila), saj meni, da ga tožena stranka nezakonito hrani v evidenci izrečenih opozoril prekrškovnih postopkov. Sodišče ugotavlja, da je dokazno breme v zvezi s tem, da naj bi tožena stranka vodila evidenco izrečenih opozoril na tožnici, saj je tožena stranka izrecno zanikala, da bi takšno evidenco vodila, poleg tega je iz samega opozorila razvidno, da je bil vložen v zbirko dokumentarnega gradiva (in ne v evidenco izrečenih opozoril). Tožnica ni ponudila dokazov za svoje trditve, da naj bi tožena stranka takšno evidenco v sploh vodila, zato sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da bi tožena stranka opozorilo, ki vsebuje osebne podatke tožnice, hranila v evidenci izrečenih opozoril, kar bi sicer bilo v nasprotju s 53. členom ZP-1. Sodišče je v tem upravnem sporu tožbi ugodilo le deloma, deloma pa je odločitev za tožnico v tem postopku neugodna. Za takšne primere ZUS-1 ne vsebuje posebnih določb o povračilu stroškov, zato je sodišče o nadaljnjem stroškovnem zahtevku tožnice odločilo po drugem odstavku 154. člena ZPP. Tako je sodišče ob upoštevanju okoliščin, da gre za upravni spor, v katerem je tožnica delno uspela in da je sodišče zato že (pravnomočno) odločilo v prvotni sodbi, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške postopka (nastalih do izdaje navedene sodbe), ter da so nadaljnji priglašeni stroški, nastali po izdaji prvotne sodbe povezani z neugodnimi odločitvami za tožnico v upravnem sporu, ugotovilo, da zahtevek tožnice za povrnitev nadaljnjih stroškov postopka ni utemeljen. To velja tako za nadaljnje stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, kot za nadaljnje stroške, ki jih je imela tožnica v postopkih pred Vrhovnim sodiščem RS.

Izrek

I. Tožba se v 3. točki tožbenega zahtevka zavrne.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev nadaljnjih stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom, tj. opozorilom Informacijskega pooblaščenca (v nadaljevanju IP oz. tožena stranka) je bilo tožnici v postopku o prekršku izrečeno opozorilo, tožnica pa je bila - zaposlena kot okrožna sodnica na Okrožnem sodišču v Celju v času storitve prekrška - kot odgovorna oseba spoznana za odgovorno za prekršek po tretjem odstavku 93. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) v povezavi s prvim odstavkom 93. člena ZVOP-1. Tožnica je predmetni prekršek storila s tem, da kot odgovorna oseba državnega organa, Okrožnega sodišča v Celju, pri katerem je bila pooblaščena opravljati dela in naloge okrožne sodnice, pri izvrševanju pooblastil ter v imenu in s sredstvi Okrožnega sodišča v Celju, 20. 2. 2017 v Celju pred izdano odredbo za javno objavo Sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu v zadevi St ... na spletnih straneh AJPES ni zavarovala osebnega podatka (EMŠO) kupca nepremičnine C. C., s tem, ko na navedenem sklepu ni niti izbrisala EMŠO kupca niti ni v zvezi s tem zaposlenim pri državnem organu podala nobenih navodil. Navedeno je imelo za posledico, da je bil osebni podatek (EMŠO) C. C. na spletni strani AJPES javno objavljen in tako dostopen vsem uporabnikom javnega spletnega portala od 20. 2. 2017 do 23. 2. 2017, ko je odredila umik zadevnega sklepa, pri čemer za javno objavo ni obstajala pravna podlaga v zakonu ali v osebni privolitvi posameznika, s čimer je kršila določbe 4. točke prvega odstavka 24. člena in prvi odstavek 25. člena ZVOP-1. 2. Tožnica je zoper navedeni akt vložila tožbo. Sodišče je v zvezi z njo že izdalo (pravnomočno)1 sodbo IV U 100/2017 z dne 2. 4. 2019, in sicer je glede 1. točke tožbenega zahtevka tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, toženi strani pa je naložilo tudi povrnitev stroškov postopka tožnice v višini 347,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po predlogu tožnice za izdajo dopolnilne sodbe je sodišče izdalo sodbo IV U 100/2017 z dne 7. 5. 2019, s katero je zavrnilo predlog za izdajo dopolnilne sodbe. S sklepom X DoR 90/2019 z dne 5. 6. 2019 je Vrhovno sodišče RS dopustilo pritožbo zoper navedeno sodbo (pravilno sklep), in sicer od vročitve tega sklepa tožnici. Ta je v pritožbenem roku vložila pritožbo z dne 12. 6. 2019 in Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 152/2019 z dne 11. 12. 2019 tej pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo (pravilno sklep) in odločilo, da se zadeva vrne Upravnemu sodišču, da ponovno odloči o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe, tako da odloči še o 2. - 4. točki tožbenega zahtevka, odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo. Sodišče je s sklepom (dopolnilnim) IV U 2/2020 z dne 12. 10. 2020 sklenilo, da Upravno sodišče v delu glede 2. - 4. točke tožbenega zahtevka ni pristojno za odločanje (III. točka izreka) ter da se zadeva v obsegu iz III. točke izreka tega sklepa po pravnomočnosti tega sklepa odstopi Okrajnemu sodišču v Celju. Po pritožbi tožnice z dne 16. 10. 2020 zoper navedeni sklep je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 180/2020 z dne 17. 11. 2021 pritožbi delno ugodilo in navedeni sklep z dne 12. 10. 2020 razveljavilo v III. točki izreka v delu, v katerem se je to sodišče izreklo za nepristojno za odločanje o 3. točki tožbenega zahtevka, in v tem obsegu vrnilo zadevo Upravnemu sodišču, da ponovno odloči o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe, tako da odloči o 3. točki tožbenega zahtevka, odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

3. V konkretni zadevi sodišče (poleg tožničine zahteve za povrnitev nadaljnjih stroškov postopka, o tem v delu obrazložitve glede II. točke izreka) odloča le še o predlogu tožnice za izdajo dopolnilne sodbe v delu 3. točke tožbenega zahtevka in bo zato povzelo navedbe stranke le v zvezi s tem delom zahtevka.

4. Tožnica v tožbi v zvezi s 3. točko tožbenega zahtevka zatrjuje, da ji je tožena stranka kršila pravico do varstva osebnih podatkov, saj naj bi hranila njene osebne podatke v opozorilu v nasprotju s tretjim odstavkom 53. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi IV Up 142/2010 z dne 23. 11. 2010.2 Meni, da bi morala tožena stranka opozorilo takoj po njegovi izdaji uničiti, ne pa ga hraniti v arhivu. Zato sodišču predlaga, naj naloži toženi stranki, da v roku 3 dni uniči opozorilo, ki ga hrani v svojem arhivu in s tem zagotovi, da ne bo več hranila njenih osebnih podatkov iz opozorila. S tem ji očita neupravičeno hrambo svojih osebnih podatkov, kar izhaja iz zapisa, da se opozorilo vroči tudi v „zbirko dokumentarnega gradiva pri IP“ in iz grožnje tožene stranke po strožjem sankcioniranju v primeru ponovitve prekrška.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s hrambo opozorila navaja, da tožnica napačno razume citirano navedbo na koncu opozorila, ker pomeni zgolj to, da se je opozorilo kot dokument shranilo v zbirki oziroma evidenci dokumentarnega gradiva, ki jo je tožena stranka kot upravni organ dolžna voditi skladno z določbo 124. člena Uredbe o upravnem poslovanju (v nadaljevanju Uredba), ne pa da so se podatki iz izrečenega opozorila tožnici vnesli v posebno prekrškovno evidenco izrečenih opozoril iz 53. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki je tožena stranka dejansko ni upravičena voditi in je tudi ne vodi. Opozorilo je tožnici tožena stranka vročala na delovno mesto, v samem opozorilu pa je obdelovala le osnovni identifikacijski osebni podatek, tj. osebno ime in priimek tožnice. Evidentiranje zapisa v evidenci dokumentarnega gradiva sicer res pomeni obdelavo osebnih podatkov, vendar pa takega evidentiranja izrečenega opozorila še ni moč šteti kot vodenje evidence opozoril v smislu 53. člena ZP-1, temveč kot evidentiranje opravljenih del in nalog upravnega organa. Določbe tretjega odstavka 53. člena ZP-1 ni moč razlagati na način, da bi moral organ uničiti tudi listino, na kateri je zapisano opozorilo. Tožena stranka tudi opozarja, da zapisano besedilo, ki se nanaša na morebitno ponovno kršitev, ne pomeni grožnje, ampak zgolj spodbudo tožnici, da se bo v bodoče še bolj skrbno in pozorno posvetila zavarovanju osebnih podatkov pred posredovanjem dokumentov v javno objavo. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo v tem delu zavrne.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2018 zavrača argumentacijo tožene stranke, da predmetno opozorilo hrani na podlagi Uredbe. Tožena stranka je v konkretni zadevi izvajala inšpekcijski postopek, zato jo zavezuje ZP-1, ki pa kot lex specialis prepoveduje takšno arhiviranje osebnih podatkov. Sklicuje se na exceptio illegalis pri presoji 124. člena Uredbe v zvezi s 53. členom ZP-1. Pri tožbenih navedbah vztraja tudi v predlogu za izdajo dopolnilne sodbe z dne 15. 4. 2019. 7. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2020 še navaja, da IP prekrškovnega postopka zoper tožnico ni niti uvedel niti vodil, temveč je predmetno opozorilo namesto uvedbe postopka o prekršku izrekel na podlagi sedmega odstavka 4. člena ZP-1 v okviru inšpekcijskega postopka. Opozorilo je zato bilo pri IP evidentirano zgolj kot dokumentarno gradivo v okviru inšpekcijskega spisa in v nobeni drugi evidenci, tudi ne v evidenci opozoril smislu 53. člena ZP-1. Zaradi navedenega prekrškovni spis v zvezi z ugotovljeno kršitvijo sploh ne obstoji, s tem pa tudi ni IP o tožnici zbiral in/ali za potrebe izdaje prekrškovne odločbe nadalje obdeloval osebnih podatkov iz četrtega odstavka 56. člena ZP-1. 8. V pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2020 tožnica še opozarja, da je v uvodu opozorila tožena stranka izrecno zapisala, da ga izdaja na podlagi 53. člena ZP-1 v postopku o prekršku zoper tožnico.

9. Stranka lahko skladno s 325. členom ZPP, kadar sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, predlaga sodišču v 15 dneh od prejema sodbe, naj se sodba dopolni. Če predsednik senata spozna, da je predlog za dopolnitev sodbe utemeljen, razpiše glavno obravnavo, da se izda sodba o zahtevku, o katerem še ni bilo odločeno - dopolnilna sodba (prvi odstavek 326. člena ZPP). Dopolnilna sodba se izda tudi brez nove glavne obravnave, če naj jo izda isti senat, ki je izdal prvotno sodbo, zahtevek, glede katerega se zahteva dopolnitev, pa je bil zadosti obravnavan (drugi odstavek 326. člena ZPP).

10. V konkretni zadevi je tožnica pravočasno predlagala izdajo dopolnilne sodbe, o navedenem predlogu pa ne bo odločal senat sodišča v isti sestavi, zato bi moralo sodišče skladno z drugim odstavkom 326. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) opraviti glavno obravnavo. Ker pa sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1, je sodišče v zadevi odločilo na seji. Tako je sodišče glede predloga za izdajo dopolnilne sodbe v zvezi s 3. točko tožbenega zahtevka odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279.a člena ZPP).

11. Sodišče skladno s 325. in 326. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ugotavlja, da sodišče v zadevi ni odločilo o tretji točki tožbenega zahtevka, čeprav je tožnica izdajo dopolnilne sodbe (tudi v tem delu) pravočasno predlagala in čeprav bi sodišče o tem delu tožbenega zahtevka moralo odločiti s sodbo. Na podlagi Splošne uredbe o varstvu podatkov (v nadaljevanju Splošna uredba) in Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) ima posameznik, katerega podatki se obdelujejo, pravico zahtevati prenehanje te obdelave (tretji odstavek 32. člena ZVOP-1 v zvezi s 17. členom ter 77. - 79. členom Splošne uredbe). Postopek za uveljavljanje te pravice pri upravljalcu določa 33. člen ZVOP-1, prav tako pa lahko posameznik, ki ugotovi, da so kršene njegove pravice, določene s tem zakonom, zahteva sodno varstvo ves čas, dokler postopek traja.3 Pri tem v postopku odloča pristojno sodišče po določbah zakona, ki ureja upravni spor, kolikor zakon ne določa drugače (tretji odstavek 34. člena ZVOP-1). Za presojo kršitve pravice posameznika v razmerju do nosilcev oblasti, povezane z varstvom osebnih podatkov, na kakršno se nanaša 3. točka tožbenega zahtevka, je torej pristojno Upravno sodišče RS.4

12. Zato sodišče ugotavlja, da je predlog tožnice za izdajo dopolnilne sodbe v delu 3. točke tožbenega zahtevka utemeljen in je zato na podlagi prvega odstavka 325. člena ZPP ter prvega odstavka 326. člena ZPP v zvezi z 279.a. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izdalo zadevno dopolnilno sodbo, s katero je odločalo o utemeljenosti 3. točke tožbenega zahtevka.

**K I. točki izreka**

13. Tožba v 3. točki tožbenega zahtevka ni utemeljena.

14. Tožeča stranka z zadevno tožbo želi doseči izbris njenih osebnih podatkov iz opozorila, ki ji ga je izdal IP (z uničenjem opozorila), saj meni, da ga tožena stranka v nasprotju s tretjim odstavkom 53. člena ZP-1 hrani v evidenci izrečenih opozoril prekrškovnih postopkov, čemur tožena stranka nasprotuje.

15. Iz opozorila IP tožnici je razvidno, da je IP zadevno opozorilo izdal na podlagi 53. člena ZP-1 v postopku o prekršku zoper tožnico. Zato sodišče ne sledi ugovoru tožene stranke, da se v konkretni zadevi zoper tožnico ni vodil prekrškovni, temveč le inšpekcijski postopek, ker naj bi namesto uvedbe postopka o prekršku tožnici bilo izrečeno le opozorilo, skladno s sedmim odstavkom 4. člena ZP-1 (in naj zato že ne bi mogla voditi evidence po tretjem odstavku 53. člena ZP-1). Sodišče še pripominja, da je poleg navedenega tudi iz sedmega odstavka 4. člena ZP-1 razvidno, da se lahko opozorilo izreče ne le namesto uvedbe postopka o prekršku, temveč tudi namesto izdaje odločbe o prekršku (v prekrškovnem postopku), kot je v konkretni zadevi po izrecni navedbi, da odloča v postopku o prekršku, storila zoper tožnico tudi tožena stranka.

16. Tretji odstavek 53. člena ZP-1 določa, da prekrškovni organ vodi evidenco izrečenih opozoril, vendar pri tem ne sme obdelovati podatkov.

17. Tožnica meni, da je navedeno opozorilo z njenimi osebnimi podatki tožena stranka arhivirala v takšni evidenci v nasprotju s tretjim odstavkom 53. člena ZP-1. Tožena stranka pa je izrecno zanikala, da bi takšno evidenco izrečenih opozoril sploh vodila in navaja, da je opozorilo le uvrstila v evidenco dokumentarnega gradiva, kar sicer res pomeni obdelavo osebnih podatkov, vendar pa takega evidentiranja izrečenega opozorila še ni moč šteti kot vodenje evidence opozoril v smislu 53. člena ZP-1, temveč kot evidentiranje opravljenih del in nalog upravnega organa. Iz odredbe na opozorilu A2 je razvidno, da je bilo navedeno opozorilo (poleg tožnici) vročeno še zbirki dokumentarnega gradiva pri IP.

18. Sodišče ugotavlja, da je dokazno breme v zvezi s tem, naj bi tožena stranka vodila evidenco izrečenih opozoril (kamor naj bi uvrstila tudi izrečeno opozorilo tožnici z njenimi osebnimi podatki) na tožnici, saj je tožena stranka izrecno zanikala, da bi takšno evidenco vodila, poleg tega je iz samega opozorila A2 razvidno, da je bil vložen v zbirko dokumentarnega gradiva (in ne v evidenco izrečenih opozoril). Tožnica pa ni ponudila dokazov za svoje trditve, da naj bi tožena stranka takšno evidenco v sploh vodila. Zato sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da bi tožena stranka navedeno opozorilo, ki vsebuje osebne podatke tožnice, hranila v evidenci izrečenih opozoril, kar bi sicer bilo v nasprotju s 53. členom ZP-1 (shranjevanje osebnih podatkov je namreč po 3. točki 6. člena ZVOP-1 tudi obdelava osebnih podatkov; enako izhaja iz drugega odstavka 4. člena Splošne uredbe).

19. Lahko pa sicer posameznik, katerega podatki se obdelujejo, na podlagi Splošne uredbe in ZVOP-1 zahteva s tožbo pri sodišču prenehanje te obdelave (tretji odstavek 32. člena ZVOP-1 v zvezi s 34. členom ZVOP-1 in 17. členom Splošne uredbe ter 79. členom Splošne uredbe).

20. Iz prvega odstavka 17. člena Splošne uredbe je razvidno, da ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico doseči, da upravljavec brez nepotrebnega odlašanja izbriše osebne podatke v zvezi z njim, upravljavec pa ima obveznost osebne podatke brez nepotrebnega odlašanja izbrisati, kadar velja eden od v njem naštetih razlogov, med drugim tudi, če osebni podatki niso več potrebni v namene, za katere so bili zbrani ali kako drugače obdelani (točka (a) prvega odstavka 17. člena Splošne uredbe).5 Vendar pa iz tretjega odstavka 17. člena Uredbe izhaja, da se navedeni prvi odstavek ne uporablja, če je obdelava potrebna iz v njem izrecno naštetih razlogov.6

21. Tožnica sicer zatrjuje, da osebni podatki niso več potrebni v namene, za katere so bili obdelani, in da bi morala tožena stranka po izdaji opozorila listino uničiti in je ne več hraniti. Tožena stranka pa navaja, da opozorilo hrani v zbirki dokumentarnega gradiva kot dokument, ki organu nastane pri njegovem delu v zvezi s 124. členom Uredbe.

22. Navedena uredba je resda podzakonski predpis (pri čemer sodišče ne sledi, da bi moralo v zvezi z njim uporabiti institut exceptio illegalis7, saj naj bi bil navedeni člen Uredbe v nasprotju s 53. členom ZP-1; kot navedeno, tožnica ni izkazala, da bi tožena stranka sploh vodila evidenco izrečenih opozoril in že zato evidenca dokumentarnega gradiva, kjer hrani tožena stranka navedeno opozorilo, ne more biti v nasprotju s 53. členom ZP-1). Vendar pa enako glede hrambe dokumentov, nastalih pri delu organa, določa tudi Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (v nadaljevanju ZVDAGA), in sicer iz 2. člena ZVDAGA izhaja, da so dokumentarno gradivo vse vrste in oblike zapisov, nastale ali bile prejete pri poslovanju pravnih in fizičnih oseb. Iz 3. člena ZVDAGA izhaja, da hramba dokumentarnega gradiva pomeni ohranjanje izvirnega dokumentarnega gradiva. Po 13. a. členu ZVDAGA se izloči in uniči le izvirno dokumentarno gradivo, ki so mu pretekli predpisani roki hranjenja in nima več pomena za tekoče poslovanje javnopravne osebe in nima lastnosti arhivskega gradiva v skladu s pisnimi navodili pristojnega arhiva iz 34. člena tega zakona. Po 34. členu pa arhivsko gradivo javnopravnih oseb določi pristojni javni arhiv s pisnimi strokovnimi navodili za odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega gradiva za vsako javnopravno osebo posebej. Do izdaje strokovnih navodil se z vsem dokumentarnim gradivom ravna tako kot z arhivskim gradivom.

23. Zahtevo tožnice po prenehanju obdelave njenih osebnih podatkov in s tem pravico do izbrisa njenih osebnih podatkov po prvem odstavku 17. člena Splošne uredbe iz dokumentarnega gradiva tožene stranke pa je sodišče presojalo v povezavi s tretjim odstavkom istega člena Splošne uredbe, in sicer s točko (b), ki določa, da se prvi odstavek navedenega člena Splošne uredbe ne uporablja, če je obdelava (osebnih podatkov) potrebna za izpolnjevanje pravne obveznosti obdelave na podlagi prava Unije ali prava države članice, ki velja za upravljavca, ali za izvajanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, ki je bila dodeljena upravljavcu. Splošna uredba nadalje v (e) točki prvega odstavka 6. člena določa, da je obdelava (osebnih podatkov) zakonita, če je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljalcu.

24. Med strankama ni spora, da je zadevno opozorilo nastalo pri presojanju IP, ali je tožnica odgovorna za prekršek po 3. v zvezi s 1. odstavkom 93. člena ZVOP-1, torej pri delu tožene stranke. S tem je tožena stranka osebne podatke, za katere je tožnica predlagala izbris, obdelovala zaradi vodenja inšpekcijskega (in prekrškovnega) postopka. Tožena stranka s tem, ko vodi navedeni postopek, izvaja javno oblast. Zato je obdelava tožničinih osebnih podatkov s strani IP v zadevnem opozorilu (ki je dokumentarno gradivo, nastalo pri delu tožene stranke) zakonita na podlagi (e) točke prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe in potrebna pri izvajanju javne oblasti tožene stranke, ki jo nadalje vežejo tudi predpisi o hrambi dokumentarnega gradiva (3., 13.a in 34. člen ZVDAGA ter 124. člen Uredbe).

25. Ker tožnica ni niti zatrdila, da bi že pretekli predpisani roki hrambe za navedeno opozorilo kot dokumentarno gradivo oz. ni niti zatrdila, da navedeno opozorilo nima lastnosti arhivskega gradiva (in bi že pretekli roki hrambe dokumentarnega gradiva) in ker je navedeno opozorilo nastalo pri izvrševanju javne oblasti tožene stranke in ga tožena stranka (pravilno) hrani v evidenci dokumentarnih gradiv skladno s 3., 13.a in 34. členom ZVDAGA ter 124. členom Uredbe, osebni podatki tožnice v njem pa so bili zakonito obdelani na podlagi (e) točke prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe, s tem tožena stranka skladno z drugim odstavkom 17. člena Splošne uredbe ne more doseči izbrisa njenih osebnih podatkov iz opozorila.

26. Ker je tožba v 3. točki tožbenega zahtevka po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo v presojanem delu 3. točke tožbenega zahtevka na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

27. S sodbo IV U 100/2017 z dne 2. 4. 2019, ki je postala pravnomočna 22. 1. 2020, je sodišče v II. točki izreka (ob ugoditvi tožbi in odpravi izpodbijanega akta v I. točki izreka) odločilo o stroških, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta sodba je bila s sklepom IV U 2/2020 z dne 12. 10. 2020 pravnomočno dopolnjena še z odločitvijo glede 2. in 4. točke tožbenega zahtevka (za odločanje o katerih Upravno sodišče RS ni pristojno, pač pa se je zadeva v tem delu po pravnomočnosti tega sklepa odstopila Okrajnemu sodišču v Celju). Sodišče je prvotno sodbo dopolnilo še z zadevno odločitvijo, da se tožba v 3. točki tožbenega zahtevka zavrne. Ker je tožnica vztraja pri zahtevku za povrnitev nadaljnjih stroškov postopka, je sodišče v nadaljevanju odločalo tudi o tej zahtevi tožnice.

28. Sodišče je v tem upravnem tožbi ugodilo le deloma (s prvotno sodbo glede 1. točke tožbenega zahtevka in stroškov postopka), deloma pa je odločitev za tožnico v tem postopku neugodna (dopolnilni sklep IV U 2/2020 z dne 12. 10. 2020 glede 2. in 4. točke tožbenega zahtevka in zadevna dopolnilna sodba glede 3. točke tožbenega zahtevka). Za takšne primere ZUS-1 ne vsebuje posebnih določb o povračilu stroškov, zato je sodišče o nadaljnjem stroškovnem zahtevku tožnice na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 odločilo po drugem odstavku 154. člena ZPP.8 Ta določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.9

29. Tako je sodišče ob upoštevanju okoliščin, da gre za upravni spor, v katerem je tožnica delno uspela in da je sodišče zato že (pravnomočno) odločilo v prvotni sodbi IV U 100/2017 z dne 2. 4. 2019, da je dolžna povrniti tožnici stroške postopka (nastalih do izdaje navedene sodbe) v pavšalnem znesku 347,70 EUR (za odločitev na seji, v postopku pa jo je zastopal odvetnik), ter da so nadaljnji priglašeni stroški, nastali po izdaji prvotne sodbe IV U 100/2017 z dne 2. 4. 2019, povezani z zgoraj navedenimi neugodnimi odločitvami za tožnico v upravnem sporu, ugotovilo, da zahtevek tožnice za povrnitev nadaljnjih stroškov postopka ni utemeljen. To velja tako za nadaljnje stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, kot za nadaljnje stroške, ki jih je imela tožnica v postopkih pred Vrhovnim sodiščem RS. Skladno s sodno prakso za odločitev o stroških pritožbenega postopka namreč ni pomembna uspešnost posameznih pravnih sredstev, temveč končni uspeh s tožbo.10 Zahtevek tožnice za povrnitev nadaljnjih stroškov postopka, nastalih po izdaji navedene prvotne sodbe IV U 100/2017 z dne 2. 4. 2019, je sodišče zato zavrnilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 30. Ker je tožnica sicer v upravnem sporu delno s tožbo uspela, je posledično tožnica upravičena tudi do vračila plačane sodne takse (37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1), kar bo sodišče izvršilo po uradni dolžnosti (točka c opombe 6.1 Taksne tarife).11 1 V zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS X DoR 69/2019 z dne 11. 12. 2019. 2 Iz njega izhaja, da tretji odstavek 53. člena ZP-1 prekrškovnemu organu prepoveduje vodenje evidenc o izrečenih opozorilih posameznemu kršitelju. Prekrškovni organ lahko vzpostavi in vodi evidenco le o izrečenih opozorilih po posameznih kršitvah in o številu izrečenih opozoril. Posledica prepovedi vodenja evidence o izrečenih opozorilih posameznemu kršitelju je, da izrečeno opozorilo ne more prestavljati oteževalne okoliščine pri izbiri sankcije ob morebiti kasneje storjenemu prekršku kršitelja, ki mu je bilo pred tem izrečeno opozorilo. 3 Po sodni praksi je neposredno sodno varstvo na podlagi 34. člena ZVOP-1 le izjemoma omogočeno, in sicer takrat, ko v zadevi o pravici posameznika po ZVOP-1 (po 32. in 33. členu) pred tem še ni bilo odločeno z upravnim aktom (zatrjevana kršitev pa še traja), kakršna je tudi situacija v konkretni zadevi. Tako odločba Vrhovnega sodišča RS I Up 258/2016 z dne 9. 11. 20126, 18. točka obrazložitve. 4 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 180/2020 z dne 17. 11. 2021, 20. točka obrazložitve. 5 Preostali razlogi iz navedene določbe Splošne uredbe so še: (b) posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, prekliče privolitev, na podlagi katere poteka obdelava v skladu s točko (a) člena 6(1) ali točko (a) člena 9(2), in kadar za obdelavo ne obstaja nobena druga pravna podlaga; (c) posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obdelavi ugovarja v skladu s členom 21(1), za njihovo obdelavo pa ne obstajajo nobeni prevladujoči zakoniti razlogi, ali pa posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obdelavi ugovarja v skladu s členom 21(2); (d) osebni podatki so bili obdelani nezakonito; (e) osebne podatke je treba izbrisati za izpolnitev pravne obveznosti v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za upravljavca; (f) osebni podatki so bili zbrani v zvezi s ponudbo storitev informacijske družbe iz člena 8(1). 6 Ti razlogi pa so:(a) za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja; (b) za izpolnjevanje pravne obveznosti obdelave na podlagi prava Unije ali prava države članice, ki velja za upravljavca, ali za izvajanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, ki je bila dodeljena upravljavcu; (c) iz razlogov javnega interesa na področju javnega zdravja v skladu s točkama (h) in (i) člena 9(2) ter členom 9(3); (d) za namene arhiviranja v javnem interesu, za znanstveno- ali zgodovinsko-raziskovalne namene ali statistične namene v skladu s členom 89(1), kolikor bi pravica iz odstavka 1 lahko onemogočila ali resno ovirala uresničevanje namenov te obdelave, ali (e) za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov. 7 Tj. odkloniti uporabo podzakonskega predpisa, kadar sodišče meni, da je ta v nasprotju z zakonom ali ustavo. 8 V upravnem sporu ureja odločanje o stroških postopka 25. člen ZUS-1. Po prvem odstavku tega člena velja, da se o stroških postopka odloča po ZPP (tj. po načelu uspeha), če sodišče odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v sporu polne jurisdikcije). Kadar sodišče odloča o zakonitosti upravnega akta in tožbi (vsaj delno) ugodi, sodišče prisodi tožniku pavšalni znesek, ki ga mora plačati tožena stranka (tretji odstavek 25. člena ZUS-1); če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). 9 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II SM 1/2022 z dne 16. 3. 2022. 10 Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 200/2014, I Up 184/2014 z dne 18. 8. 2016 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2437/2016 z dne 10. 1. 2017 ter Višjega sodišča v Kopru Cp 193/2008 z dne 1. 7. 2008. 11 Če sodišče tožbi (vsaj delno) ugodi in izpodbijani akt (vsaj delno) odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, je treba stranki vrniti plačano takso.