- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSL sklep II Cp 1903/99
ECLI:SI:VSLJ:1999:II.CP.1903.99 Civilni oddelek
Povzetek
- Višina denarne kazni v predlogu za izdajo začasne odredbe.Ali mora tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti višino denarne kazni?
- Pristojnost sodišča pri določanju denarne kazni.Ali je višina denarne kazni v razpolaganju stranke ali jo določi sodišče?
- Dopustnost predloga za izdajo začasne odredbe.Ali je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe ustrezen, če ni navedena višina denarne kazni?
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Višine denarne kazni zaradi uresničitve prepovedi spreminjanja stvari, na katere meri terjatev, upniku ni treba navesti v predlogu za izdajo začasne odredbe, ampak jo določi sodišče.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
Obrazložitev
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z naložitvijo tožencema, da takoj prenehata z gradbenimi in adaptacijskimi deli v pritličju hiše na parc. št. 1044/2 k.o. ter v primeru neizpolnitve z izrekom denarne kazni. Ocenilo je namreč, da tožnik kljub pozivu predloga ni zadostno dopolnil, ker ni navedel višine denarne kazni kot predlaganega izvršilnega sredstva.
Tožnik se proti sklepu pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se spremeni tako, da se začasna odredba izda, oz. da se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določila 226. člena ZIZ, po katerih tožnik lahko le predlaga kaznovanje, višina kazni pa ni v njegovem prostem razpolaganju, temveč gre za oficialno dejanje sodišča. Na to nakazuje 3. odstavek tega člena, po katerem sodišče po uradni dolžnosti opravi izterjavo kazni. Ta tudi ne pripada tožniku, temveč proračunu sodišča. Pritožba je utemeljena.
V obravnavani zadevi je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Tovrstne odredbe ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 273. členu. Konkretno torej tožnik hoče doseči prepoved tožencema, da na solastni nepremičnini karkoli spreminjata. V primeru take vrste začasne odredbe v smislu 3. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ pa po izrecni določbi 2. odstavka tega člena sodišče določi s sklepom, s katerim izda odredbo, tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z 2. odstavkom 226. člena ZIZ. Pritrditi je torej treba pritožbenemu stališču, da odmera denarne kazni ni v razpolaganju stranke, pač pa v pristojnosti sodišča, ki kazen izreče v okviru zneskov, določenih v 2. odstavku 226. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožnik po sodnem pozivu svoj predlog za izdajo začasne odredbe v zadostni meri dopolnil z navedbo izvršilnega sredstva, to je izrekom denarne kazni.
S tem pa je predlog za obravnavanje sposoben in ni podlage za njegovo zavrženje po 4. odstavku 108. člena ZPP (v zv. s členom 15 ZIZ). V skladu z določilom 3. točke 365. člena ZPP (v zv. s členom 15 ZIZ) je zato izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v nov postopek, v katerem bo moralo o tožnikovem predlogu odločiti.
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.