15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavnih pritožb A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 3412/2005 z dne 5. 10. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu št. I 2001/01345 z dne 26. 5. 2005 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1457/2006 z dne 15. 3. 2006 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu št. I 01/01345 z dne 8. 12. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik (v izvršilnem postopku dolžnik) z ustavnima pritožbama izpodbija sklepa, izdana v izvršilnem postopku za izterjavo denarne kazni zaradi neizpolnitve začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. S sklepom z dne 26. 5. 2005 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pritožnik ni izpolnil obveznosti po sklepu o začasni odredbi in odredilo izvršitev denarne kazni v znesku 300.000 SIT, hkrati pa mu je določilo nov rok za izpolnitev obveznosti po začasni odredbi in mu za primer neizpolnitve izreklo novo denarno kazen v znesku 500.000 SIT. Ker je pritožnik pred tem vložil ugovor po izteku roka, je v pritožbi zoper navedeni sklep predvsem navajal, da je sklep o izvršitvi denarne kazni vsaj preuranjen, ker sodišče še ni odločilo o ugovoru. Pritožbo je Višje sodišče s sklepom z dne 5. 10. 2005 zavrnilo z obrazložitvijo, da je sodišče ugovor tretjega zavrglo že s sklepom z dne 27. 10. 2004, ki je postal pravnomočen 11. 11. 2004, zavrnilo pa je tudi pritožbeni očitek o enostranski in pomanjkljivi ugotovitvi dejanskega stanja. Pritožnik trdi, da mu sklep z dne 27. 10. 2004 ni bil vročen. Njegova pooblaščenka naj bi se z njim seznanila šele ob pregledu spisa 21. 11. 2005 in v 8-dnevnem roku vložila pritožbo. Pritožbo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8. 12. 2005 kot prepozno zavrglo, pritožbo zoper ta sklep pa je Višje sodišče s sklepom z dne 15. 3. 2006 zavrnilo. Štelo je, da datum vročitve s pritožbo izpodbijanega sklepa izhaja iz vročilnice, ki je javna listina, pritožnik pa ni navajal dejstev in navedel dokazov, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena.

2.V ustavnih pritožbah zoper sklep o izvršitvi denarne kazni in izreku nove denarne kazni za primer neizpolnitve in zoper sklep o zavrženju prepozne pritožbe pritožnik pojasnjuje potek izvršilnega postopka in zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave. V obeh primerih naj bi kršitve izhajale iz dejstva, da naj mu sklep z dne 27. 10. 2004, s katerim je sodišče zavrnilo njegov ugovor po izteku roka, ne bi bil vročen. Misleč, da o ugovoru še ni bilo odločeno, naj bi pritožnik v svojih kasnejših vlogah v izvršilnem postopku podrobneje utemeljeval le ugovor, ne pa tudi zatrjeval okoliščin v smeri izpolnitve obveznosti. Odvzeta naj bi mu bila pravica do izjave v zvezi z vlogami upnika, posledično pa naj bi sodišči dejansko stanje ugotovili enostransko. Ne strinja se tudi z odločitvijo o zavrženju pritožbe. Trdi, da mu je bil sklep o zavrženju ugovora vročen šele 21. 11. 2005 ob pregledu spisa, ne pa že 2. 11. 2004; tega naj tudi ne bi dokazovala vročilnica z oznako RR 40210 801 0 SI. Ker naj bi opozoril na nasprotje med vsebino sodne pošiljke z dne 2. 11. 2004 in vsebino vročilnice (te argumente ponavlja tudi v ustavni pritožbi), meni, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti izvajati dokaze o tem, da spornega sklepa ni bilo v izpodbijani pošiljki. Zato se ne strinja s stališčem, da bi moral sam predlagati dokaze za ugotovitev neresničnosti dejstev, ki izhajajo iz vročilnice, ki je javna listina. Višjemu sodišču naj bi celo predlagal vpogled in čitanje sodnega spisa, pa naj tega ne bi upoštevalo. Opozarja tudi na siceršnjo težavnost dokazovanja negativnih dejstev ter na določbe Sodnega reda o tem, kako mora biti označena vsebina sodne pošiljke. S pravno zmotno obrazložitvijo naj bi sodišči zavrnili izvajanje dokazov v zvezi z vsebino sporne vročilnice in s tem pritožniku odvzeli možnost dokazovanja trditev, ki gredo njemu v korist, s čimer naj bi ostala njegova pravica do izjave brez vsakega učinka. Meni, da se sodišči nista seznanili z vsebino pritožb z dne 24. 11. 2005 in z dne 19. 12. 2005, zaradi česar naj se tudi ne bi opredelili do njegovih bistvenih navedb. Odločitvi, zlasti odločitev Višjega sodišča, naj bi bili zato arbitrarni.

B. – I.

K 1. točki izreka

3.Zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic mora biti spoštovana v vseh postopkih. Vsaka stranka mora imeti možnost predstaviti svoja stališča in predlagati dokaze pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj v primerjavi z nasprotno stranko. Enako kot drugi stranki ji mora biti zagotovljena tudi možnost, da se izjavi o navedbah in dokazih nasprotne stranke. V obravnavanem primeru pritožnik ne trdi, da mu sodišče ni dalo možnosti navajati dejstev v smeri izpolnitve obveznosti iz začasne odredbe, kot tudi ne, da bi mu bila z opustitvijo vročitve vlog upnika odvzeta pravica, da se o njegovih navedbah izjavi. Zgolj dejstvo, da je pritožnik menil, da mu dejstev, pomembnih za odločitev o izvršitvi in izreku nove denarne kazni, ni treba navajati do odločitve sodišča o njegovem ugovoru, pa ne pomeni, da mu je bila pravica do izjave odvzeta. Zato očitek o kršitvi 22. člena Ustave ni utemeljen.

4.Člen 25 Ustave zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva. To pravico je pritožnik imel in jo tudi izkoristil. Drugih razlogov, zakaj naj bi mu bila ta pravica kršena, pa pritožnik ne navaja.

B. – II.

K 2. točki izreka:

5.Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da je pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo ugovor tretjega, prepozna, ker je bila vložena eno leto po vročitvi sklepa. Prepozno pritožbo sodišče zavrže (1. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Takšno stališče ne more biti sporno ne z vidika 22. člena ne z vidika 25. člena Ustave.

6.V vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede dneva vročitve spornega sklepa pritožniku in pravilne uporabe prava se Ustavno sodišče ne more spuščati. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Z vidika 22. člena Ustave bi bil zato lahko pomemben očitek, da je stališče sodišč o dnevu vročitve sklepa pritožniku arbitrarno. Vendar bi oceno arbitrarnega ravnanja Ustavno sodišče lahko izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati.

7.Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim izhaja zahteva, da je odločba sodišča obrazložena. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov je razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Odločitev sodišč temelji na izhodišču, da je vročilnica javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Po presoji sodišč iz vročilnice nedvomno izhaja, da je bil sklep pritožnikovi pooblaščenki vročen 2. 11. 2004. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da nejasna navedba sklepa na vročilnici ne more biti razlog za dvom v pravilno vročitev, saj se v tistem obdobju pritožniku ni vročal noben drug sklep. Višje sodišče je dodalo, da je glede dokazovanja, da vročitev sklepa ni bila opravljena, dokazno breme na pritožniku: da dokaže neresničnost dejstev, ki izhajajo iz vročilnice (tretji odstavek 224. člena ZPP), mora postaviti ustrezne trditve in predlagati dokaze, slednjega pa pritožnik ni storil. Ob takšnem izhodišču Višjemu sodišču na navedbe, za katere je uvodoma ugotovilo, da ne utemeljujejo pritožnikove trditve, da sklepa ni prejel, ni bilo treba odgovarjati.

8.Pritožnik kršitev 22. člena Ustave utemeljuje tudi s trditvijo, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze v smeri neresnično ugotovljenih dejstev ali nepravilne sestave javne listine. Vendar zmotno meni, da velja preiskovalno načelo tudi pri ugotavljanju dejstev, pomembnih za uporabo tretjega odstavka 244. člena ZPP. V civilnem pravdnem postopku namreč velja čisto razpravno načelo, izjeme pri zatrjevanju dejstev in izvajanju dokazov pa so posebej opredeljene (prim.: L. Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 114). Sodišče bi v obravnavanem primeru lahko postopalo po uradni dolžnosti le, če bi dvomilo o pristnosti vročilnice (četrti odstavek 224. člena ZPP). Dvoma o pristnosti vročilnice pa tudi pritožnik ne zatrjuje.

9.Tudi očitek, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo njegovega dokaznega predloga, naj prebere sodni spis zadeve, v kateri je bil izpodbijani sklep izdan, ni utemeljen. Seznanitev z obravnavanim sodnim spisom je namreč predpogoj za vsebinsko obravnavo pritožbe, pa tudi sicer iz priložene pritožbe ne izhaja, da bi pritožnik tak izrecen dokazni predlog sploh postavil.

10.Pritožnik trdi tudi, da je bila z zavrženjem pritožbe prizadeta njegova pravica do izjave. Vendar do kršitve pravice do izjave ne more priti v primerih, ko sodišče vloge vsebinsko ne obravnava, ker jo zaradi formalnih pomanjkljivosti zavrže.

11.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger