Jedro

Tožnica je predlagala zaslišanje priče, ki bi lahko izpovedala o prizadevanjih tožnice za sanacijo finančnega stanja oziroma za uskladitev finančnega stanja z razpoložljivimi sredstvi ter o tem, katere aktivnosti in ukrepe je tožnica sprejela z namenom, da bi se izboljšalo finančno stanje. Predlagani dokaz z zaslišanjem te priče je lahko pomemben za ugotovitev dejstev, ki so za odločitev bistvena, saj tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana tožnici očita opustitev priprave korektivnih ukrepov s takojšnjimi finančnimi učinki za sanacijo finančnega stanja. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tega dokaza tožnici odvzelo možnost enakega obravnavanja in bistveno kršilo določbo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledica te absolutne bistvene kršitve pa je tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana in posledično zavrnitev zahtevka za izplačilo razlik v plači, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V primeru spremembe naziva delovnega mesta je potrebna nova pogodba o zaposlitvi, kot to določa drugi odstavek 47. člena ZDR. V obravnavanem primeru je prišlo do spremembe v izpolnjevanju pogoja, določenega z ZVis in Statutom, za zasedbo delovnih mest visokošolskega učitelja in znanstvenega sodelavca, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, sklenjene v letu 2005. Posledica izvolitve v pedagoški naziv izrednega profesorja in znanstveni naziv višjega znanstvenega sodelavca in spremembe delovnega mesta je namreč ta, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2005, kar pomeni, da je podan utemeljen odpovedni razlog nesposobnosti. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa se v celoti ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v prvem odstavku I. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005 z aneksom št. 1 z dne 1. 8. 2008; - delno razveljavi v delu drugega odstavka I. točke izreka, v katerem je zavrnjen zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2008 z aneksom št. 1 z dne 24. 12. 2009 in za plačilo odškodnine zaradi razlike v plači, ter v II. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožnice zavrne ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2012 do plačila) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka ugotovilo neutemeljenost razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005 z aneksom št. 1 z dne 1. 8. 2008. V drugem odstavku I. točke izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek (za ugotovitev neutemeljenosti razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2008 z aneksom št. 1 z dne 24. 12. 2009, plačilo odškodnine zaradi razlike v plači in za nematerialno škodo). V II. točki izreka je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica predlaga razveljavitev zavrnilnega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka pa predlaga razveljavitev ugodilnega dela sodbe in zavrženje tožbe z zahtevkom za ugotovitev neutemeljenosti razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005 z aneksom št. 1 z dne 1. 8. 2008. Podrejeno tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti oziroma razveljavitev ugodilnega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča o obstoju razloga nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana. Meni, da gre pri očitku tožene stranke, da je bila tožnica s strani komisije za likvidnost večkrat pozvana, da pripravi korektivne ukrepe s takojšnjimi finančnimi učinki za sanacijo finančnega načrta Univerze A., Fakultete B. (v nadaljevanju: A.B.), ki niso bili izvedeni, v resnici za kršitev delovnih obveznosti, torej za krivdni razlog in ne za razlog nesposobnosti. Zatrjevana neizpolnitev sklepov Upravnega odbora Univerze A. (v nadaljevanju: UO U.A.) in likvidnostne komisije ne pomeni nesposobnosti tožnice za opravljanje dela, temveč kršitev delovnih obveznosti. Četudi bi opisana dejstva v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ustrezala razlogu nesposobnosti, pa tožnica opozarja, da je predložila dokaze, iz katerih izhaja, da je v postavljenem roku izpolnila vse sklepe UO UA. Glede očitka opustitve priprave korektivnih ukrepov s takojšnjimi finančnimi učinki za sanacijo finančnega stanja A.B. sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Tako sodišče ni zaslišalo dr. C.C., prodekana UA., ki je bil član skupine za sanacijo poslovanja te članice. Zavrnitve tega dokaznega predloga sodišče ni obrazložilo, zato je bila tožnici odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica meni, da ji tožena stranka ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana, saj je bila nezakonito razrešena s tega položaja. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

4. Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo s tožbenim zahtevkom za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga, ki se nanaša na pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005. Vztraja, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za delo na delovnih mestih visokošolskega učitelja - docenta in znanstvenega sodelavca. Tožnica je bila po sklenitvi pogodbe v letu 2005 in pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nesporno izvoljena v višja naziva izrednega profesorja in višjega znanstvenega sodelavca. Zato ji je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je podpisala. Navedeno pomeni, da tožnica ni več izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta docenta in znanstvenega sodelavca po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2005. Sodišče bi moralo kot nesporno ugotoviti, da je bila tožnica pred sporno odpovedjo izvoljena v višji naziv. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Uveljavlja povrnitev stroškov postopka s pritožbo.

5. Obe stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Prerekali sta pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je v dokazne namene prebralo in pregledalo listinske dokaze, zaslišalo obe stranki ter pričo D.D. Ostalih predlaganih dokazov sodišče ni izvajalo, ker naj bi vsa pravno relevantna dejstva ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Sodišče je tako zavrnilo tudi izvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Tožnica je na zadnji glavni obravnavi v zvezi s tem uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

9. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na kršitev načela kontradiktornosti v zvezi z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov. Iz določb ZPP med drugim izhaja, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče (213. člen ZPP). Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat sicer lahko zavrne, vendar mora navesti, zakaj jih je zavrnil (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pri tem velja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, saj zavrnitev predlaganih dokazov utemeljujejo le upravičeni razlogi. Ti razlogi so npr. nesubstancirani dokazni predlogi strank, izvedba dokazov za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno relevantna, ki niso predmet dokazovanja, glede katerih je stranka prekludirana, za ugotovitev dejstev, ki so že dokazana, itd. 10. Tožnica je predlagala zaslišanje priče dr. C.C., ki bi lahko izpovedal o prizadevanjih tožnice za sanacijo finančnega stanja na UA FB oziroma za uskladitev finančnega stanja z razpoložljivimi sredstvi ter o tem, katere aktivnosti in ukrepe je tožnica sprejela z namenom, da bi se izboljšalo finančno stanje UA FB. Predlagani dokaz z zaslišanjem te priče je lahko pomemben za ugotovitev dejstev, ki so za odločitev bistvena, saj tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana tožnici očita opustitev priprave korektivnih ukrepov s takojšnjimi finančnimi učinki za sanacijo finančnega stanja UA FB. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tega dokaza tožnici odvzelo možnost enakega obravnavanja in bistveno kršilo določbo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledica te absolutne bistvene kršitve pa je tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Ker storjene kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana in posledično zavrnitev zahtevka za izplačilo razlik v plači, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. V zvezi z ostalimi pritožbenimi razlogi, ki jih zatrjujeta stranki, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi: - dne 26. 9. 2005 je sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovni mesti visokošolskega učitelja v nazivu docenta na UA FB in znanstvene sodelavke na Univerzi A., E. (v nadaljevanju: UA E.) za nedoločen čas ter - dne 25. 10. 2008 pa je sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto dekana UA FB za določen čas od 5. 10. 2008 do 4. 10. 2012. Prva pogodba o zaposlitvi je bila v mirovanju za čas trajanja druge pogodbe o zaposlitvi (za delovno mesto dekana). Tako je tožena stranka tožnici omogočila obstoj dveh pogodb o zaposlitvi. Dne 4. 4. 2012 je tožnici sočasno odpovedala obe pogodbi o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in ji ponudila novo pogodbo. Tožnica je ponujeno zaposlitev sprejela tako, da je s toženo stranko dne 17. 4. 2012 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovni mesti visokošolskega učitelja v nazivu izredne profesorice na UA FB in višje znanstvene sodelavke na UA E. za nedoločen čas od 1. 4. 2012 dalje.

12. V skladu s tretjim odstavkom 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) delavec, ki sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, obdrži pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Na podlagi druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR je eden od razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (razlog nesposobnosti). Ker je imela tožnica s toženo stranko sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi v času sporne odpovedi, je treba ugotavljati pogoje za nadaljnji obstoj vsake od njiju (prim. sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 88/2014 z dne 27. 10. 2014).

13. V pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 10. 2008 za delovno mesto dekana UA FB, sklenjeni za določen čas od 5. 10. 2008 do 4. 10. 2012, je bilo v 26. členu določeno, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati pred pretekom časa, dogovorjenega s to pogodbo, med drugim tudi v primeru predčasnega prenehanja funkcije dekana članice v skladu s predpisi, splošnimi akti UA in UA FB, pa tudi v primeru redne odpovedi v skladu z zakonom. V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnico dne 26. 3. 2012 predčasno razrešila s funkcije dekana, dne 4. 4. 2012 pa ji je tudi odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto dekana. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsa v odpovedi navedena ravnanja tožnice, s katerimi je tožena stranka utemeljevala razlog nesposobnosti, torej tudi zatrjevano nesposobnost tožnice pri sanaciji finančnega stanja UA FB, zlasti zato, ker je bila naknadno ugotovljena nezakonitost sklepa o razrešitvi s funkcije dekana.

14. ZDR v tretjem odstavku 90. člena v povezavi s tretjim odstavkom 204. člena tega zakona tožnici kljub podpisu nove pogodbe o zaposlitvi daje omejeno sodno varstvo: pravico izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga. To pomeni, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005 dopusten na podlagi posebnega predpisa, kot je določeno v drugem odstavku 181. člena ZPP, ne glede na to, ali tožnica morebiti izkazuje za vložitev takšnega zahtevka tudi pravno korist (interes) in ali je po novi pogodbi o zaposlitvi prikrajšana pri plači in ostalih pravicah iz delovnega razmerja glede na odpovedano pogodbo o zaposlitvi iz leta 2005. Pravnega interesa v obravnavanem primeru tožnici namreč ni treba posebej izkazovati, kot to navaja tožena stranka v pritožbi, saj je ta podan že s tem, da je ZDR takšno tožbo predvidel in dopustil. 15. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zahtevku za ugotovitev neutemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovni mesti visokošolskega učitelja in znanstvenega sodelavca zmotno oprlo na določbo 82. člena ZDR o dokaznem bremenu. Že iz primerjave navedb nazivov delovnih mest v pogodbi o zaposlitvi iz leta 2005 in podpisane nove pogodbi o zaposlitvi, ki v zadnjem odstavku 2. člena pogodbe določa, da je tožnica v obdobju od 19. 11. 2009 do 18. 11. 2014 izvoljena v pedagoški naziv visokošolskega učitelja - izrednega profesorja in v znanstveni naziv višjega znanstvenega sodelavca, namreč jasno izhaja, da je v času pred sporno odpovedjo prišlo do spremembe v tožničinih nazivih delovnih mest visokošolskega učitelja in znanstvenega delavca. V zvezi s tem je treba upoštevati določbo prvega odstavka 131. člena Statuta Univerze A. (Uradni list RS, št. 73/2003 in nasl. - Statut), ki določa, da izobraževalni proces izvajajo visokošolski učitelji, ki imajo ustrezen naziv. Po določbi prvega odstavka 52. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - ZVis) so visokošolski učitelji docent, izredni profesor in redni profesor ter lektor. Po prvem odstavku 53. člena tega zakona pa so znanstveni delavci znanstveni sodelavec, višji znanstveni sodelavec in znanstveni svetnik. Pogoj za opravljanje dela visokošolskega učitelja in znanstvenega delavca je torej izvolitev v enega od teh nazivov. V primeru spremembe naziva delovnega mesta je potrebna nova pogodba o zaposlitvi, kot to določa drugi odstavek 47. člena ZDR. V obravnavanem primeru je prišlo do spremembe v izpolnjevanju pogoja, določenega z ZVis in Statutom, za zasedbo delovnih mest visokošolskega učitelja in znanstvenega sodelavca, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, sklenjene v letu 2005. Posledica izvolitve v pedagoški naziv izrednega profesorja in znanstveni naziv višjega znanstvenega sodelavca in spremembe delovnega mesta je namreč ta, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2005, kar pomeni, da je podan utemeljen odpovedni razlog nesposobnosti. Iz določbe 48. člena ZDR pa izhaja, da se nova pogodba o zaposlitvi sklene v skladu z določbami 90. člena ZDR, če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in obstajajo pogoji za nadaljevanje delavca pod spremenjenimi pogoji.

16. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča v prvem odstavku I. točke izreka tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti razloga, odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005 z aneksom št. 1 dne 1. 8. 2008. 17. Iz prvega odstavka 184. člena ZDR izhaja, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec povrniti to škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Določba torej napotuje na določbe Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) o odškodninski obveznosti. Za takšno obveznost morajo biti kumulativno podani vsi elementi - protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda povzročitelja. Če eden od elementov odškodninskega delikta ni podan, ni mogoče govoriti o odškodninski obveznosti. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementa protipravnosti v ravnanju tožene stranke, tožnica pa v pritožbi konkretno sploh ne izpodbija tega zaključka niti pravne presoje sodišča. Pritožbeno sodišče zato v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo nematerialne škode v višini 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2012 do plačila.

18. Ker torej v tem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v tem zavrnilo ter potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del drugega odstavka I. točke izreka sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo odškodninski zahtevek za plačilo nematerialne škode (353. člen ZPP).

19. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti s strani tožnice predlagani dokaz z zaslišanjem dr. C.C. in po potrebi dopolniti že izvedene dokaze. Šele potem, ko bo na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ugotovilo odločilna dejstva, bo ob upoštevanju relevantnega materialnega prava lahko sprejelo dokazno oceno in odločilo o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na utemeljenost razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana, in o zahtevku za plačilo razlike v plači, ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbenim postopkom (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).