Jedro

Disciplinska komisija se v izpodbijanem sklepu sklicuje le na pravno opredelitev malomarnosti iz 13. člena Disciplinskega pravilnika IZS, ne navaja pa dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je sklepala, da je tožnica pri očitanih ravnanjih ravnala iz malomarnosti. Dejansko stanje je zato v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Senata disciplinske komisije Inženirske zbornice Slovenije št. DK 27/2011 z dne 4. 5. 2012 razen v oprostilnem delu in prvi odstavek sklepa Senata disciplinskega sodišča Inženirske zbornice Slovenije št. DS 27/2011 z dne 4. 9. 2012 se odpravita ter se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 56,16 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnica je bila z izpodbijanim prvostopenjskim sklepom spoznana za krivo disciplinske kršitve iz 3. točke 10. člena Disciplinskega pravilnika Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju Disciplinski pravilnik IZS), storjeno iz malomarnosti, saj naj bi z ravnanji pri pisanju zapisnika mejne obravnave, opisanimi v 1. do 4. alineji prvega odstavka izreka, ki so v nasprotju s tam navedenimi določbami Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik), kot odgovorna geodetka kršila 2. člen Kodeksa poklicne etike članov IZS v zvezi s 6. členom Etičnega kodeksa evropskih pooblaščenih inženirjev geodezije. Izrečen ji je bil opomin (tretji odstavek izreka) in naloženo plačilo stroškov disciplinskega postopka v višini 400,00 EUR (četrti odstavek). V preostalem delu je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka zavrnjena in tožnica oproščena očitanih kršitev (drugi odstavek).

Upravni organ druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodil in prvostopenjski sklep spremenil v 1., 3. in 4. alineji prvega odstavka izreka, tako da je pri posameznemu ravnanju navedel druge določbe ZEN oziroma Pravilnika, ki jih je tožnica kršila ob vodenju zapisnika mejne obravnavane oziroma pri njegovem pisanju. V preostalem delu je pritožbeni organ potrdil prvostopenjski sklep.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da navedenih kršitev ni storila, niti te niso z ničemer dokazane. Tako ne drži, da bi z ravnanjem iz 1. alineje prvega odstavka izreka kršila 32. člen ZEN in 4. člen Pravilnika, saj člena ne zahtevata, da bi moralo biti v zapisniku mejne obravnave zapisano, da so bili prisotni lastniki parcel pozvani, da geodetu pokažejo svoja zemljišča oziroma da opišejo potek meje v naravi, niti to, da bi morala biti v zapisniku navedena zahteva lastnikov, da geodet pokaže potek meje po podatkih zemljiškega katastra. Iz obravnavanega zapisnika pa nesporno izhaja, da nobeden od prisotnih lastnikov na predlagane meje ni imel pripomb in so vsi soglašali s potekom predlagane meje, ki jo je prikazal geodet. Glede očitka iz 2. alineje, da se je po podatkih IDPOS 2032 predlagala ureditev meje dela parcele 1493 s parcelo 1361/3, čemur pa ne sledi preostala vsebina elaborata, saj je iz skice razvidno, da se uredil del meje med parcelama št. 1362/3 in 1361/1, tožnica priznava pisno napako v številki 1493, so pa numerične oznake točk identične v skici in zapisniku mejne obravnave. Gre za določeno neskladnost v zapisniku, ki se je pisal na terenu, vendar pa to ni imelo nobenega vpliva na odločanje v zadevi glede pravic prijaviteljice A.A., saj je šlo vsebinsko za ureditev meje med parcelama 1361/3 in 1361/1 v lasti B.B. in C.C., pri čemer se parcela 1361/3 nahaja znotraj 1361/1 in ne meji na nobeno drugo nepremičnino. Po njenem gre v tem primeru za dejanje majhnega pomena, za katerega ne more nihče disciplinsko odgovarjati. O tem pritožbeni sklep nima razlogov, zato ga ni mogoče preizkusiti.

Prav tako se ne strinja z ugotovitvami glede dejanja iz 3. alineje o tem, da so se po končani mejni obravnavi vpisale še ostale predlagane meje. Iz zapisnika namreč izhaja, da se je vpis ostalih predlaganih mej nanašal na druge meje in ne na parc. št. 1365/1, saj so lastnice tega zemljišča, potem ko jim je bil prebran zapisnik, odšle na lastno željo. Zavrača pa tudi očitek, da bi morala biti v zapisniku razvidna morebitna uporaba ali analiza IDPOS št. 51. Iz zapisnika mejne obravnave nesporno izhaja, da je tožnica upoštevala IDPOS 2032 in IDPOS 2094, ki ju je prejela od geodetske uprave. Če ji ta IDPOS 51 ni izročila, ga tudi upoštevati ni mogla. Zato ne gre za njeno krivdo, ampak verjetno za napako geodetske uprave, ki pa na vsebino ni vplivala.

Predlaga, naj sodišče pritožbeni sklep odpravi, ugodi njeni pritožbi ugodi ter obenem spremeni in odpravi oziroma razveljavi prvostopenjski sklep, tožnico pa oprosti odgovornosti za očitane kršitve. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke. Med drugim poudarja, da dejstvo, da napaka ni imela bistvenih posledic in da je bila storjena iz malomarnosti, utemeljuje izrek opomina. Ni pa mogoče dejanje označiti za dejanje majhnega pomena, saj so bile v enem zapisniku ugotovljene štiri napake in ne samo ena. Prav tako je nepomembno, zakaj uporaba IDPOS 51 ni bila mogoča. Dejstvo je, da ta ni bil uporabljen. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica je poslala še pripravljalno vlogo z dne 16. 1. 2013. Med drugim glede IDPOS št. 51 poudarja, da je zaupala, da ji je geodetska uprava izročila vse potrebne podatke za ureditev meje. Tudi sicer meni, da imajo očitana dejanja neznaten pomen, saj nobena od navedenih kršitev nima vpliva na določitev poteka katastrskih mej, ki so bile predlagane na mejni obravnavi.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnica v tožbenem predlogu sicer predlagala, naj sodišče razveljavi prvostopenjski sklep v celoti, ker pa je obenem zahtevala, naj jo sodišče oprosti odgovornosti za očitane kršitve, je sodišče štelo, da izpodbija prvostopenjski sklep v delu, v katerem je bila spoznana za krivo disciplinske kršitve in izrečena sankcija ter v plačilo naloženi stroški postopka, torej v prvem, tretjem in četrtem odstavku izreka prvostopenjskega sklepa, ne pa tudi v drugem odstavku, v katerem je bila oproščena storitve drugih očitanih kršitev. Posledično je štelo, da je tudi pritožbeni sklep izpodbijan le v delu, v katerem je bil spremenjen prvi odstavek izreka sklepa prve stopnje.

Disciplinsko kršitev iz 3. točke 10. člena Disciplinskega pravilnika IZS stori član zbornice, če krši kodeks poklicne etike, pravila stroke, predpise (zakoni, tehnični in ostali predpisi in standardi) ali akte zbornice. V skladu z 11. členom je član zbornice odgovoren za kršitev, če je podana njegova krivda v obliki naklepa ali malomarnosti.

Iz izreka izpodbijanega prvostopenjskega sklepa izhaja, da je tožnica disciplinsko kršitev storila s krivdno obliko malomarnosti. Ta je opredeljena v 13. členu Disciplinskega pravilnika IZS. Po tej določbi član zbornice krši svoje dolžnosti iz malomarnosti, če se ne zaveda, da zaradi njegovega dejanja ali opustitve prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi, pa bi se glede na svoje osebne lastnosti, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in glede na svojo usposobljenost za opravljanje določenega dela moral zavedati, da prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi oziroma če se je zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane škodljiva (prepovedana) posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala.

Iz navedenega izhaja, da odgovornost za kršitev dolžnosti člana zbornice ni objektivna, saj mora biti storjena z določeno obliko krivde (naklepa ali malomarnosti). Okoliščine, ki kažejo na krivdno ravnanje, morajo biti zato v postopku ugotovljene in v disciplinskem sklepu tudi obrazložene. Povedano drugače: disciplinski organ mora poleg obstoja kršitve ugotoviti oziroma dokazati tudi, da je do nje prišlo zaradi krivdnega ravnanja člana zbornice, v konkretnem primeru tožnice.

Navedeno iz izpodbijanega prvostopenjskega sklepa ne izhaja, saj se disciplinska komisija sklicuje le na pravno opredelitev malomarnosti iz omenjenega 13. člena, ne navaja pa dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je sklepala, da je tožnica pri očitanih ravnanjih ravnala iz malomarnosti. Dejansko stanje je zato v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar sodišče tudi ne more preizkusiti tožbenih trditev o tem, da v zadevi ni bil uporabljen IDPOS št. 51 zaradi ravnanja geodetske uprave (posledično tudi v zapisniku ni mogla biti razvidna njegova morebitna uporaba), za katerega tožnica ne more odgovarjati. Sodišče še ugotavlja, da je tožnica že v postopku na prvi stopnji (zapisnik disciplinske obravnave z dne 19. 4. 2012) pojasnila, zakaj iz zapisnika ni razvidna uporaba IDPOS št. 51, nato pa tudi v pritožbi, vendar pa dejstva v tej smeri niso bila ugotovljena, niti se organa do teh navedb nista opredelila kot morebiti pravno nepomembnih. Prav tako je tožnica na ustni obravnavi priznala pisno napako glede napačne navedbe pri parc. št. 1493, ki pa da vsebinsko ni povzročila nobene nadaljnje nepravilnosti, saj so bile vse DT točke pravilno označene. V pritožbi je zato menila, da gre za dejanje majhnega pomena, saj posledic te napake ni bilo. Utemeljen je tožbeni očitek, da se pritožbeni organ do teh navedb sploh ni opredelil. Ker je bilo treba že iz navedenih razlogov tožbi ugoditi, je sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in pomanjkljivih razlogov (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijana sklepa – razen v oprostilnem delu – odpravilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo v ponovni postopek disciplinski komisiji (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, bi bila po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 350 EUR. Ker pa je v tožbi priglašena nagrada za postopek v višini 39 EUR, pavšalni znesek za poštne storitve v višini 7, 80 EUR in 20% DDV v skupni višini 56,16 EUR, ji je sodišče priznalo stroške v tej višini, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).