Jedro

V primeru ugotovljene degradacije - onesnaženja kmetijskega zemljišča je kmetijski inšpektor skladno s 107. členom ZKZ, kot je veljal v času upravnega odločanja, pooblaščen, da prepove onesnaževanje kmetijskega zemljišča in odredi vzpostavitev v prejšnje stanje na stroške povzročitelja onesnaževanja. Kot povzročitelja se obravnava tudi lastnika zemljišča, če se ugotovi njegova odgovornost.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Kmetijske inšpekcije Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, OE Ljubljana, št. 0611-4500/2009-7 z dne 31. 3. 2010 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v znesku 350 EUR in 20% DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožeči stranki kot lastnici naloženo, da do 31. 8. 2010 odstrani navožen material - nasip na parceli št. ... k.o. A. ter uredi parcelo za kmetijsko rabo.

Iz obrazložitve odločbe sledi, da je kmetijski inšpektor pri pregledu na kraju samem ugotovil, da je celotna površina parcele zasuta v višini cca 2 m in da je nasipni material sestavljen predvsem iz gramoza, delno iz zemljine, kosov asfalta in drobljenega materiala. Gre za zemljišče, ki se po podatkih lokacijske informacije nahaja na območju kmetijskih zemljišč, na območju Natura 2000 in v območju ekološko pomembnega območja – Ljubljansko barje. Zato je prvostopni organ tožnico pozval k izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Pozval jo je tudi, naj predloži dokaze o dovoljenosti opravljenega posega. Tožeča stranka je v izjavi navedla, da je lastnica zemljišča od 22. 8. 2008 dalje in da je v začetku leta 2009 parcelo očistila nesnage, poravnala teren, posejala travo in jo kasneje tudi kosila. Navedla je tudi, da materiala na zemljišče ni navozila. Ugotovljeno dejansko stanje je neskladno z določbami 7. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/2003 UPB1, v nadaljevanju ZKZ), po katerem mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča obdelovati kmetijsko zemljišče na predpisan način in kot dober gospodar in po katerem mora kmetijsko proizvodnjo prilagoditi ekološkim in talnim razmeram, uporabljati zemljiščem in kraju primerne metode za preprečevanje zbitosti tal, erozije in onesnaženja ter za zagotavljanje trajne rodovitnosti zemljišč. Ukrep je tožeči stranki izrečen na podlagi 107. člena ZKZ, ki kmetijskega inšpektorja pooblašča, da prepove uporabo kmetijskega zemljišča v kakšen drug namen kot za kmetijsko pridelavo, če tako izkoriščanje po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odredi vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo št. 0611-1150/2010/2 z dne 7. 12. 2010 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Tudi iz fotografij, ki jih je pritožbi priložila tožeča stranka, je razvidno, da nasutje enormne količine materiala v višini okoli 2 m kljub poravnavi ter zatravitvi površine, ki je nedvomno bila izvedena, še vedno predstavlja degradacijo kmetijskega zemljišča. Ovirana je normalna rast rastlin, normalna raba sosednjih kmetijskih zemljišč in ogrožena prometna infrastruktura. Degradacije tožnica torej ni odpravila. ZKZ v 1. odstavku 4. člena določa, da se morajo kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Pritožbeni organ sicer verjame navedbi tožeče stranke, da degradacije ni povzročila sama. Dejstvo pa je, da je takšno, torej onesnaženo in degradirano kmetijsko zemljišče kupila. Iz njenih navedb izhaja, da je zemljišče želela vrniti v ustrezno stanje, kar pa glede na citirane predpise pomeni, da je potrebno zemljišče ne le poravnati, odstraniti površinsko nesnago in zatraviti, temveč odstraniti navožen material in šele nato zemljišče urediti za kmetijsko rabo. Tožnica torej po presoji pritožbenega organa ni ravnala skladno z ZKZ, saj tudi če degradacije ni povzročila sama, v postopku ni navedla osebe, ki je izvedla nasip, niti pozvala prejšnjega lastnika k vključitvi v postopek. Upoštevati pa je še dejstvo, da v zvezi z ugotovitvijo občine, da je zemljišče degradiral prejšnji lastnik in ga uporabljal kot odlagališče, inšpekcijski organ tudi na zahtevo za podrobno razlago, ki jo je naslovil na Občino Brezovica, ni dobil jasnega odgovora. Izpodbijana odločitev je zato pravilna in zakonita.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Meni, da je degradacijo, ki jo je morebiti povzročilo nasutje izpred več kot 15 let, v celoti odpravila s tem, ko je zemljišče poravnala, očistila nesnage in zatravila. Ugotovitve, s katerimi degradacijo utemelji pritožbeni organ, so nepravilne. Po posegih tožeče stranke na zemljišču raste kmetijska vegetacija, nasutje pa tudi ne ovira rabe sosednjih kmetijskih zemljišč, ki so bila pred 15 leti zasuta z enakim materialom in v enaki višini. Škoda navedenim zemljiščem bi dejansko nastala z izkopom nasutega in z zemljiščem trdno sprijetega materiala, ki bi onemogočil izkoriščanje obravnavanega zemljišča, hkrati pa povzročil škodo na sosednjih zemljiščih, saj inšpekcijski ukrep odstranitve nasutja lastnikom sosednjih zemljišč ni bil izrečen.

Z izpodbijano odločbo je poseženo v lastninsko pravico tožeče stranke. Glede na težo posega bi odločba morala temeljiti na študiji izvedenca kmetijske stroke. Ogled zemljišča s strani inšpektorja ni zadosten dokaz degradiranosti obravnavanega zemljišča in škode, ki naj bi jo nasutje povzročalo obravnavanemu in sosednjim zemljiščem. Zemljišče je bilo z materialom nasuto s strani prejšnjih lastnikov. Sanacijo bi tožena stranka zato morala naložiti njim, ne pa čakati 15 let in ukrep izreči tožeči stranki in to po tem, ko je vzpostavila stanje, ki omogoča izkoriščanje zemljišča v skladu z njegovim namenom. Stranke v postopku bi morali biti prejšnji lastniki, ki so zemljišče zasuli in ne tožeča stranka. Zato bi tožena stranka morala v postopek pritegniti tudi prejšnjega lastnika. Ker tega ni storila, je kršila pravila upravnega postopka. Bistveno v zadevi pa je, da obravnavano zemljišče ni več degradirano in tudi ne predstavlja nobenega onesnaževanja okolice. Tožena stranka je po navedenem kršila pravila upravnega postopka, napačno ugotovila dejansko stanje ter posledično zmotno uporabila materialno pravo. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo in po izvedbi predlaganih dokazov (z zaslišanjem tožeče stranke in kmetijskega inšpektorja, z ogledom nepremičnine, vpogledom v zemljiško knjigo – glede ugotavljanja prejšnjega lastnika nepremičnine in z izvedencem kmetijske oz. druge ustrezne stroke) tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise. Na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Stanje zemljišča v naravi med strankama ni sporno. Tako ni spora o tem, da tudi po posegu, ki ga je na zemljišču izvedla tožeča stranka, nasutje v višini 2 m ostaja. Spora tudi ni o vrsti nasutega materiala, zato po presoji sodišča ni slediti tožeči stranki, ko zatrjuje, da zemljišče ni degradirano. Po določbi 2. odstavka 4. člena ZKZ je kmetijsko zemljišče onesnaženo ali drugače degradirano, če je okrnjena trajna rodovitnost tal. Kdaj je ta zagotovljena, pa je določeno v naslednjem odstavku istega člena.

V primeru ugotovljene degradacije - onesnaženja kmetijskega zemljišča pa je kmetijski inšpektor skladno s 107. členom ZKZ, kot je veljal v času upravnega odločanja, pooblaščen, da prepove onesnaževanje kmetijskega zemljišča in odredi vzpostavitev v prejšnje stanje na stroške povzročitelja onesnaževanja. Čeprav je to v 107. členu ZKZ izrecno navedeno šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih ZKZ-C (Uradni list RS, št. 43/11), je kot povzročitelja tudi po relevantni zakonski ureditvi obravnavati tudi lastnika zemljišča, če se ugotovi njegova odgovornost. ZKZ-C v tem delu po presoji sodišča zakonske ureditve vsebinsko ne spreminja.

Navedeni inšpekcijski ukrep se po navedenem izreče kršitelju zakona – povzročitelju onesnaževanja ali lastniku, če se ugotovi njegova odgovornost. Dejanska podlaga odločitve je poleg degradacije kmetijskega zemljišča tudi ugotovitev odgovorne osebe - kršitelja, ki pa se, kot izhaja iz upravnih spisov, v zadevi pred izdajo izpodbijane odločbe sploh ni ugotavljal in to kljub izjavi tožeče stranke, da na parcelo materiala ni navažala in da torej ni povzročiteljica onesnaženja.

Pritožbi je tožeča stranka kot dokaz priložila Pojasnilo Občine Brezovica v zadevi urejanja parcele, iz katerega jasno sledi, da je bilo obravnavano zemljišče s strani prejšnjega lastnika (A.A.) degradirano in je bilo uporabljeno kot odlagališče. Iz spisa nadalje sledi, da je inšpekcijski organ v zvezi z navedenim pojasnilom od Občine zahteval podrobno razlago in predložitev dokazov. Kot v razlogih navaja pritožbeni organ, občina na dopis ni podala jasnega odgovora. Tožeča stranka o dopolnitvi postopka po vloženi pritožbi ni bila seznanjena. Pozvana tudi ni bila k dokazovanju v pritožbi (vsaj posredno) zatrjevanih dejstev.

Dejansko stanje je zato tudi po dopolnitvi ugotovitvenega postopka po vloženi pritožbi ostalo nepopolno ugotovljeno, tožeči stranki pa udeležba v tej fazi postopka ni bila omogočena.

Sodišče zato na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo odločbe, ne more rešiti spora. Tožbi je zato ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje, da v zadevi, po ugotovitvi vseh pravno relevantnih dejstev in skladno s pravnim mnenjem sodišča, ponovno odloči. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ter tožeči stranki, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče, na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.