Jedro

Ko je sodišče prve stopnje bilo seznanjeno s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, katere obstoj tudi pritožba ne zanika, je nad procesno dolžnostjo tožeče stranke, da svoje trditve dokazno podpre (7.člen ZPP1 v zvezi s 212. členom ZPP2 ) pretehtala vezanost sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanj in kazenske odgovornosti storilca, ki obstaja, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku. Sodišče je zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo sodišča pri identičnem dejanskem stanju, smelo samo pridobiti obe kazenski sodbi in s tem ni kršilo procesnih predpisov v škodo toženca. Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Pravdno sodišče teh dejstev, če obenem tvorijo podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, ne sme ugotoviti drugače oziroma vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča. Pa tudi sicer velja, da je pravna narava instituta vezanosti na kazensko obsodilno sodbo po 14. členu ZPP večplastna in ne gre niti za dokazno pravilo (saj se ne nanaša le na dejstva, vezanost na sodbo pa ne učinkuje ne kot na listino temveč kot na odločitev) niti ne gre za učinek pravnomočnosti v ožjem smislu. Gre za učinek vezanosti, ko se v dveh zaporednih postopkih odloča o različnih pravnih posledicah, ki pa obe izvirata iz istega historičnega dogodka.

Če torej pri institutu vezanosti na kazensko obsodilo sodbo ne gre niti za dokazno pravilo niti za vezanost na listino, je sodišče smelo samo pridobiti kazenski obsodilni sodbi, s tem pa ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot mu zmotno očita pritožba niti ni posledično tožencu bila kršena ustavna pravica po 22. členu Ustave RS.

V konkretni zadevi, v kateri se tožencu očita protipravno ravnanje v času, ko je bil stečajni upravitelj pri tožeči stranki in ji posledično povzročil škodo v višini vtoževanega zneska, prej navedeno pomeni, da toženec potem, ko je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki izhaja iz identičnega dejanskega stanja, ne more več podati ugovora, da storjeno dejanje ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze, pravdno sodišče je vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica. Obstoj predpostavk po kazenskem pravu utemeljuje sklep, da te predpostavke obstajajo tudi po strožjih merilih civilnega prava ali drugače povedano, odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

Identičnost dejanskega stanja v kazenski zadevi s pravdno zadevo je mogoče ugotoviti le tako, da se ne sledi le izreku kazenske sodbe, temveč obrazložitev kazenske sodbe nujno predstavlja podporo izreku in šele na ta način je mogoče pravilno ugotoviti dejansko stanje.

Ob pravilnem branju kazenske obsodilne sodbe pa se pokaže, da jo kazensko sodišče ugotovilo to, kar je povzelo sodišče prve stopnje in tudi vse, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko presodilo, da toženec ni ravnal kot se pričakuje od povprečno skrbnega stečajnega upravitelja, od katerega se pričakuje, da ve in bi moral vedeti, da stečajna masa ni namenjena vlaganjem, nalaganjem, investiranju ali celo finančnemu špekuliranju, ampak poplačilu upnikov in bi v skladu s tem namenom tudi moral delovati, čeprav je v danem obdobju mogoče pričakovati visoke donose pri določenih vlaganjih, nalaganjih, investiranju ali celo finančnem špekuliranju.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi v delu glede zakonskih zamudnih obresti, tako da se v tem delu sodba spremeni in glasi "z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19. 8. 2011 dalje, tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe 1. 6. 2004 do 18. 8. 2011 se kot neutemeljen zavrne", v preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 990/2015 z dne 7. 11. 2016 izreklo: "I. Tožena stranka M. Ž.je dolžan plačati v stečajno maso T. d.o.o. - v stečaju znesek 2.359.224,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe 1. 6. 2004 dalje, vse v 15 dneh, pod izvršbo. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 45.561,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15-dnevnega roka od dneva vročitve sodbe prve stopnje toženi stranki pa do plačila."

2. Sodišče prve stopnje je najprej pojasnilo, da so prvotno tožeče stranke v tožbi z dne 1. 6. 2004 navajale, da je bila tožena stranka stečajni upravitelj v stečajnih postopkih T1. d.d. (St 9/96), T2. d.o.o. (St 14/96), T3. d.o.o. (St 18/96), T. d.o.o. (St 25/96), T4. d.o.o. (St 26/96), T5. d.o.o. (St 30/96), pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, in sicer vse od imenovanja do razrešitve v vseh naštetih stečajnih postopkih. V postopku uveljavljajo odškodninsko odgovornost toženca kot stečajnega upravitelja. V ponovljenem postopku je predmet obravnave zgolj še zahtevek prvotno peto tožeče stranke T. d.o.o., v stečaju, v obsegu za plačilo še 2.359.224,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe 1. 6. 2004 dalje.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: (-) da je bil toženec od imenovanja v letu 1996 do razrešitve 15. 3. 2004 stečajni upravitelj tožeče stranke (tudi prvotno drugo, tretje, četrto, šesto in sedmo tožeče stranke) in da je v tej funkciji sklenil z družbo P. d.o.o. Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 25/2001 z dne 15. 1. 2001 (z dodatki 1/2001 z dne 1. 4. 2001, 2/2001 z dne 1. 5. 2001 in 3/2001 z dne 1. 6. 2001), za znesek sprva 360.000.000,00 SIT, nazadnje pa 370.364.999,50 SIT, z rokom vračila - odpoklic po dogovoru in dogovorjenimi obrestmi v višini TOM+3%, da je bila posojilna pogodba odpoklicana 23. 1. 2004, posojilo pa tožeči stranki ni bilo vrnjeno; (-) da je toženec sklenil z družbo P d.o.o. tudi Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 50/2001 z dne 15. 3. 2001 za znesek 8.000.000,00 SIT (A9), ki pa se je kasneje znižal na 5.099.631,80 SIT; (-) da je toženec v funkciji stečajnega upravitelja tožeče stranke in hkrati stečajnega upravitelja družbe E. d.o.o. v stečaju, sklenil tudi pogodbo o odstopu terjatve (A14) z dne 7. 3. 2003 št. Kp 129/2004 med cedentom E. d.o.o. v stečaju, tožečo stranko kot cesionarjem in P. d.o.o. kot cesusom, da iz same pogodbe izhaja, da je na dan 9. 12. 2002 E. d.o.o. dolgovala tožeči stranki 190.000.000,00 SIT, istočasno pa je P. d.o.o. E. d.o.o. dolgoval enak znesek in E. d.o.o. je tožeči stranki odstopila namesto izpolnitve terjatev do družbe P. d.o.o. v višini zneska, ki ga je tožnici dolgoval odstopnik; (-) da je tožeča stranka upnik v stečajnem postopku nad P. d.o.o. v stečaju (opr. št. St 34/2005 Okrožnega sodišča na Ptuju) in je v stečajnem postopku družbe P. d.o.o. prijavila svoje terjatve (prijava listina C 342), ki so ji bile v višini 809.026.492,93 SIT, z obrestmi po TOM (temeljna obrestna mera) tudi priznane, pogojno tudi ločitvena pravica za znesek 553.183.521,88 SIT, vendar pa ta ni bila uspešno uveljavljena, saj družba P. d.o.o. v stečaju v sodnem postopku ni uspela uveljaviti lastništva na nepremičnini, ki bi naj bila predmet ločitvene pravice (tožbeni zahtevek za izročitev nepremičnine v posest družbi P. d.o.o. je bil zavrnjen s sodbo opr. št. P 390/2004 z dne 3. 10. 2005, sodba je že pravnomočna, pa tudi revizijsko preizkušena, saj je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. II Ips 1041/2007 z dne 12. 11. 2009 revizijo tožeče stranke (P. d.o.o. v stečaju) zavrnilo (sodba pripeta k l. št. 534 - 535 tega spisa); (-) da je stečajni postopek nad P d.o.o. bil dne 18. 8. 2011 že pravnomočno končan, terjatev tožeče stranke pa ni bila niti delno plačana.

4. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je glede procesne legitimacije (sedaj še) tožeče stranke v tem postopku, Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu III Ips 62/2012 z dne 10. 12. 2013 zavzelo jasno stališče, da so udeleženci v stečajnem postopku v smislu 80. člena Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) ne samo upniki stečajnega dolžnika, temveč tudi stečajni dolžnik (točka 16. obrazložitve revizijske odločbe). V času trajanja stečajnega postopka lahko vloži tožbo za plačilo skupne škode (v konkretnem primeru gre za skupno škodo) zoper razrešenega stečajnega upravitelja novi stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika za račun stečajne mase. Zahtevek za plačilo skupne škode pripada stečajni masi stečajnega dolžnika in ker je v konkretnem primeru tožeča stranka tožencu kot bivšemu stečajnemu upravitelju očitala sklepanje posojilnih pogodb z družbo P. d.o.o., s katerimi je ta tej družbi posojal denar iz stečajne mase, posojena sredstva pa ob odpoklicu niso bila vrnjena, očitana pa mu je bila tudi sklenitev pogodbe o odstopu terjatve, s katero je bila tožeči stranki namesto izpolnitve odstopljena nič vredna terjatev do družbe P. d.o.o. v višini zneska, ki ga je tožnici dolgoval odstopnik, zaradi česar vsega je bila zmanjšana stečajna masa tožeče stranke, je torej jasno, da tožeča stranka zahteva plačilo skupne škode zoper razrešenega stečajnega upravitelja in prav tožeča stranka oziroma nova stečajna upraviteljica tožeče stranke je tista, ki v tej fazi postopka (stečajni postopek nad tožečo stranko še ni bil končan) lahko vloži takšno tožbo (točka 17. in 18. Sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 62/2012 z dne 10. 12. 2013).Takšnemu stališču je ob obravnavanju pritožbe tožene stranke zoper prejšnjo sodbo sodišča prve stopnje II Pg 1464/2013 z dne 13. 4. 2015, pritegnilo tudi Višje sodišče v Celju (točka 65. Sklepa Višjega sodišča v Celju Cpg 259/2015 z dne 10. 12. 2015), ki glede stvarnopravne legitimacije tožeče stranke ni našlo argumenta, da bi glede na pritožbene navedbe tožene stranke odstopilo od doslej nespremenjene sodne prakse glede tega vprašanja.

5. Sodišče prve stopnje je med postopkom s sklepom I Pg 990/2015 z dne 12. 7. 2016 zavrnilo predlog toženca za izločitev izvedenke. Sklenilo je, da po tožencu zatrjevani izločitveni razlog po 6.točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se skladno z določbo prvega odstavka 247.člena ZPP smiselno uporablja za izvedence, ne obstaja.

6. Sodišče prve stopnje je povzelo, da je tožeča stranka kot stečajni dolžnik, pri katerem je bil od 19. 12. 1997 do razrešitve dne 15. 3. 2004 toženec stečajni upravitelj, zatrjevala, da ji je zaradi neskrbnega, malomarnega in s tem protipravnega ravnanja toženca v funkciji stečajnega upravitelja, nastala škoda v višini nevrnjenih posojil danih s strani tožeče stranke kot posojilodajalca družbi P. d.o.o. (potem v stečaju) kot posojilojemalcu in v višini odstopljene terjatve do družbe P. d.o.o., ki jo je E. d.o.o., v stečaju (pri kateri je bila tožena stranka prav tako stečajni upravitelj) odstopila tožeči stranki T. d.o.o., v stečaju. Tožena stranka je temu nasprotovala, zanikala kakršnokoli protipravno ravnanje, zatrjevala celo povečanje stečajne mase s plačanimi obrestmi od danih posojil v preteklih letih, sklicevala se je tudi na molče dano soglasje stečajnega senata za dana posojila.

7. Sodišče prve stopnje je kot materialno pravno podlago za odločitev o zahtevku tožeče stranke štelo določbo 80. člena tedaj veljavnega ZPPSL (veljaven do 15. 10. 2008), ki je določal, da stečajni upravitelj odgovarja vsakemu udeležencu v stečajnem postopku za škodo, ki mu jo prizadene namenoma ali iz hude malomarnosti. Za škodo, nastalo zaradi dejanja stečajnega upravitelja, ki ga je odobril stečajni senat ali predsednik stečajnega senata, stečajni upravitelj ni odgovoren, razen če je na goljufiv način izposloval odobritev ali navodilo.

8. Nadalje je sodišče prve stopnje obrazložilo, da morajo za odškodninsko odgovornost upravitelja biti poleg hujše oblike krivde izpolnjene tudi splošne predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti kot je to do 31. 12. 2001 določal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) in kot od 1. 1. 2002 dalje določa tudi Obligacijski zakonik (OZ) - torej protipravnost, vzročna zveza, krivda in škoda. Tožeča stranka kot oškodovanka mora torej, da bi uspela s svojim zahtevkom, dokazati protipravno ravnanje tožene stranke, nastanek škode in vzročno zvezo. Ker obligacijski predpisi določajo obrnjeno dokazno breme glede krivde, mora zato tožena stranka dokazovati, da ni odgovorna (ekskulpacija za naklep in hudo malomarnost). Kot pravno priznano škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka, je mogoče šteti navadno škodo in izgubljeni dobiček (155. člen ZOR in tudi 132. člen OZ). Z dnem začetka stečajnega postopka preidejo pooblastila na stečajnega upravitelja (105. člen ZPPSL). S sklepom o začetku postopka nad tožečo stranko se je 12. 8. 1996 nad njo začel stečajni postopek (izpiski iz baze Ajpes). Po začetku stečajnega postopka stečajni upravitelj opravlja funkcijo procesnega organa sodišča v stečajnem postopku in hkrati v tej funkciji zastopa dolžnika (79. člen ZPPSL).

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženec ni ravnal kot se pričakuje od povprečno skrbnega stečajnega upravitelja, od katerega se pričakuje, da ve in bi moral vedeti, da stečajna masa ni namenjena vlaganjem, nalaganjem, investiranju ali celo finančnemu špekuliranju, ampak poplačilu upnikov in bi v skladu s tem namenom tudi moral delovati, čeprav je v danem obdobju mogoče pričakovati visoke donose pri določenih vlaganjih, nalaganjih, investiranju ali celo finančnem špekuliranju. Toženec je namesto nalaganja denarnega dobroimetja tožene stranke v banke ali hranilnice (če se je za nalaganje že odločil), daljše obdobje plasiral denar (tudi) v gospodarsko družbo, česar ni mogoče šteti kot nalaganje denarnega dobroimetja za čas do razdelitve. Družba P. d.o.o. ni bila družba, ki bi se ukvarjala z bančnimi posli (banka), z njo so bile sklenjene posojilne pogodbe in za nove pogodbe, ki so upoštevaje določila ZPPSL lahko zgolj izjema, ob točno določenih pogojih. V skladu z določilom 134. člena ZPPSL se med stečajnim postopkom smejo nove pogodbe sklepati samo, da se unovči dolžnikovo premoženje, nikakor pa v to izjemo ni mogoče uvrstiti tako obsežnega in večletnega izvajanje finančne dejavnosti, kot je to počel toženec v konkretnem primeru.

10. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da sicer drži trditev toženca, da glede na stališča Posvetovanja sodnikov gospodarskih oddelkov o nekaterih problemih v zvezi s stečaji z dne 29. 1. 1997, stečajni upravitelj ne potrebuje soglasja stečajnega senata za denarno vezavo sredstev stečajnega dolžnika, vendar je stečajni upravitelj tudi pri tem omejen z načelom omejitve tveganj kot to jasno določajo 133., 134., 135. in 152. člen ZPPSL. Tudi toženec kot upravitelj je bil zavezan ravnati kot dober gospodar ter sredstva naložiti tako, da se ohrani oz. poveča stečajna masa, in to za najkrajše potrebno obdobje, saj je sicer njegova osnovna dolžnost čimprejšnja razdelitev in poplačilo upnikov (točke 8., 9. in 10. prvega odstavka 80. člena ZPPSL). Tveganja, ki jih je toženec z opisanim plasiranjem sredstev stečajne mase tožeče stranke prevzemal, so bila prevelika, saj je šlo za kombinacijo visokih zneskov (stotine milijonov slovenskih tolarjev), izjemno slabih zavarovanj (akceptni nalogi, menice, hipoteka na premoženju, ki ni v lasti dolžnika) in predolgega obdobja plasiranja (nenehno podaljševanje rokov vračila), v katerem ni bilo ustrezne sprotne kontrole dolžnika, kar vse bi moral toženec kot stečajni upravitelj jasno vedeti, tudi če je zasledoval cilj čim boljšega iztržka od plasiranih sredstev. Če so družbi P. d.o.o., kot je zatrjevano, zgolj zaračunane davčne obveznosti po odločbi DURS v letu 2002, ki so po pregledu blokad z dne 7. 4. 2004 znašale za vse DURS skupaj dobrih 24 milijonov tedanjih SIT (priloga k odgovoru družbe P. d.o.o. z dne 16. 4. 2004 - listina A 15), povzročile blokado TRR, ni bilo mogoče pričakovati od te družbe, da bo na odpoklic kadarkoli sposobna nemudoma vrniti denarna sredstva po pogodbi št. 25/2001 v višini 360 milijonov SIT.

11. Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da je velika malomarnosti toženca podana tudi pri sklepanju Pogodbe o odstopu terjatve št. Kp 129/2004. Dejstvo je, da je tožeča stranka najprej nakazala/posodila/deponirala denarno dobroimetje v znesku 200.000.000,00 SIT pri drugem stečajnem dolžniku E. d.o.o. v stečaju, stečajni upravitelj obeh pa je bil toženec. E. je sicer vrnila 10.000.000,00 SIT, namesto vrnitve preostalih 190.000.000,00 SIT pa je bila 7. 3. 2003 sklenjena Pogodba o odstopu terjatve, s katero je družba E. d.o.o. v stečaju namesto vračila tega zneska, odstopila svojo terjatev do P. d.o.o., in to dne 7. 3. 2003, ko je tožencu že moralo biti znano, da je plačilo s strani P. d.o.o. vsaj zelo tvegano, če ne celo vprašljivo. Nesprejemljivo je, da stečajni dolžnik posoja sredstva drugemu stečajnemu dolžniku, saj ni mogoče na obeh straneh hkrati zasledovati cilja čim ugodnejšega plasiranja sredstev, še manj pa to, da ista oseba pogodbo sklepa kot stečajni upravitelj tako za posojilojemalca kot tudi posojilodajalca. Tožencu je v konkretnem primeru, ko je potem kot stečajni upravitelj v nadaljevanju sklepal Pogodbo o odstopu terjatve, ki jo je sam "povzročil" in ko je nastopal tako kot zastopnik tožeče stranke kot upnika (cesionarja), kot tudi kot zastopnik E. d.o.o. v stečaju kot upnika in dolžnika, oziroma cedenta, že moralo biti jasno, da terjatev E. d.o.o. do družbe P nima nobene likvidne vrednosti in bi moral poskrbeti za takojšnje vračilo sredstev s strani E.d.o.o. tožeči stranki. Trditve toženca, da je šlo le za napačno presojo tveganja in da v času sklepanja pogodb ni bilo razloga za dvom glede na premoženjsko in finančno stanje družbe P. d.o.o., ni mogoče sprejeti niti za njegovo ravnanje v letu 2001, še toliko manj pa za njegovo ravnanje v letu 2003. Toženec je bil dolžan tako ob sklepanju posameznih pogodb kot tudi ves čas njihovega trajanja ravnati z zahtevano skrbnostjo, kar pomeni, da je ta njegova napačna presoja trajala vse dokler se za tako početje oziroma stanje ni izvedelo in je bil potem 23. 1. 2004 izveden odpoklic sredstev, ki pa v celoti ni bil uspešen.

12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ne gre slediti trditvam toženca, da je sredstva deponiral in ne posojal, saj gre pri obeh obravnavanih pogodb (Pogodba o kratkoročnem posojilu številka 25/2001 z aneksi in Pogodba o kratkoročnem posojilu 50/2001 z dvema aneksoma) jasno, da gre za posojanje. Zgolj pogodbeno določilo o roku vračila, ki je v enem primeru "odpoklic po dogovoru" (pogodba sklenjena 15. 1. 2001 odpoklic pa je bil šele 2004), v drugem pa 8-dnevni rok (šteto od sklenitve pogodbe), ki je potekel 23. 3. 2001 pa z nobenim aneksom ni bil spremenjen, posojilo pa je bilo vrnjeno le delno (3,000.000,00 SIT), ostalo pa kljub zapadlosti 23. 3. 2001 vse do danes ne, ne more utemeljevati teorije o deponiranju sredstev. Sodišče zato glede na vsebino pogodb in glede na vse ostale okoliščine v zvezi z izvrševanjem pogodb šteje, da je šlo za posojilni pogodbi, kot posojilo opredeljuje prvo odstavek 557. člen ZOR oziroma prvi odstavek 569. člena OZ.

13. V zvezi z zatrjevano izključitvijo odgovornosti toženca kot stečajnega upravitelja glede na določilo drugega odstavka 80.člena ZPPSL, ker naj bi stečajni senat vedel za toženčevo ravnanje, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo predloženo 30 poročil stečajnega upravitelja stečajnemu senatu. V obdobju, v katerem so bile sklenjene sporne pogodbe (od 20. 7. 2000 do 20. 9. 2001) je toženec stečajnim senatom predložil poročila z dne 23. 10. 2000 (l. št. C486), 30. 1. 2001 (l. št. 487) in 2. 7. 2001 (1. št. C488), v prvih dveh v zvezi s plasiranjem sredstev ni navedb, v tretjem pa navaja obresti od bank za vezane depozite. Po 20. 9. 2001 je predloženo 18 poročil, nekatere skupne za vse stečajne postopke družb T. (T-T5)., drugo posamezne. V poročilih navaja prihodke za vezane depozite (poročila z dne 4. 7. 2002, 16. 1. 2003, 3. 7. 2003, 16. 1. 2003 - 1. št. 8659, 8782, 8905 spisa St 9/96) in C491. V ostalih poročilih navaja le prihodek od obresti: 3. 7. 2003 (1. št. 420), 20. 1. 2004 (1. št. C422), 7. 7. 2003 (l. št. C424), 20. 1. 2004 (1. št. C426), 7. 7. 2004 (1. št. C428), 20. 1. 2004 (1. št. C432), 3. 7. 2003 (1. št. C434), 25. 1. 2002 (1. št. C489), 3. 7. 2002 (1. št. C490), 3. 7. 2002 (1. št. C493), 20. 1. 2004 (1. št. C495) in 3. 7. 2003 (1. št. B57). Iz navedenih listin izhaja, da v nobenem od poročil toženec ne navaja spornih posojilnih pogodb, še toliko manj pa pogodbo o odstopu terjatve. Res da poročila zajemajo tudi podatke o prejetih obrestih v obdobju, vendar ti zneski obresti niso niti specificirani, da bi bilo jasno za kakšne obresti gre (pogodbene, zamudne ipd.), niti ni navedenih konkretnih podlag za nastanek določenih obresti (npr. pogodbene obresti od depozitov toliko in toliko, pogodbene obresti od posojila toliko in toliko, zamudne obresti od prepozno plačanih najemnin, kupnin ipd.). Na takšen podatek, ko je kot ena izmed postavk prihodkov naveden zgolj skupni znesek obresti, ni mogoče vezati nobenega soglasja, še najmanj pa molče danega. Zgolj vedenje stečajnega senata o skupnem znesku prejetih obresti v obdobju, brez da bi bile te vsaj specificirane in vezane na konkretno navedeno pogodbeno podlago (po vsebini in po strankah) pa ne more utemeljevati teze o molče danem soglasju k obravnavanim dejanjem toženca kot stečajnega upravitelja. V poročilih tudi ni zaslediti podatkov, ki bi potrjevali toženčevo trditev, da je stečajne senate obveščal o skupnem znesku depozitnih sredstev, niti nikoli v zvezi s plasiranjem sredstev ni omenjena družba P. d.o.o., česar mu tudi nihče ne očita, saj o tem ni bil dolžan poročati. Prvič se poročilo o tem, kje se sredstva unovčenih stečajnih mas nahajajo pojavi v dopisu toženca Okrožnemu sodišču v Mariboru z dne 15. 1. 2004 (C 71), iz tega dopisa pa izhaja, da je bil pripravljen na zahtevo sodišča in to že v času, ko je potem moral toženec na zahtevo sodišča odpoklicati ta posojila, oziroma je bil v marcu istega leta (15. 3. 2004 - C86) iz tega razloga tudi razrešen kot stečajni upravitelj tožeče stranke. Slednje, torej razrešitev toženca kot stečajnega upravitelja, pa tudi pomeni, da stečajni senat (ko je za to izvedel) s takim ravnanjem ni soglašal. 14. Sodišče prve stopnje je povzelo, da je po določilu pete točke prvega odstavka 80. člena ZPPSL stečajni upravitelj dolžan skrbeti za vodenje poslov stečajnega dolžnika. Po določilu drugega odstavka 80. člena ZPPSL pa stečajni upravitelj odgovarja vsakemu udeležencu v stečajnem postopku za škodo, ki mu jo prizadene namenoma ali iz hude malomarnosti.

15. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženec je opustil dolžno skrbnost, ki se pričakuje od izkušenega stečajnega upravitelja. Ob dejstvu, da družba P. d.o.o. od 2001 dalje ni vrnila nobenega od danih posojil tožeči stranki (razen dela posojila v višini 3,000.000,00 SIT po pogodbi št. 50/2001), bi tožencu moralo biti jasno, da s to družbo nekaj ni v redu in še najmanj kar bi lahko storil, bi bilo takojšnje ustrezno zavarovanje danih posojil in nenehno spremljanje vseh okoliščin glede finančne kondicije te družbe (ne le računovodskih izkazov za pretekla poslovna leta). Opustitev dolžne skrbnosti pa je tudi to, da je po 1. 6. 2001 opustil tako obračunavanje kot tudi zahteve po plačilu ali pripisu obresti, od takrat naprej pa do odpoklica 23. 1. 2004 pa toženec ni zahteval niti vrnitve posojil, niti plačila obresti, čeprav se je že v letu 2002 vedelo, da ima družba P. d.o.o. blokiran račun. Toženčeve trditve o prigospodarjenih 164,000.000,00 SIT obresti so zavajajoče, saj se ta podatek lahko nanaša zgolj na seštevek v celotnem obdobju posojanja denarnega dobroimetja obračunanih obresti do vseh T. (T-T5) družb, nikakor pa ne na obresti do tožeče stranke za nevrnjena posojila, glede katerih se v tem postopku tožencu očita škoda. Izvedenka je ugotovila, da je bilo v obdobju od sklenitve obravnavanih pogodb dalje, plačanih 5,509.786,40 obresti in je bila delno vrnjena glavnica po posojilu št. 50/2001 v višini 3,000.000,00 SIT (od skupno 8 milijonov SIT), vendar pa to skupaj še zdaleč ni znesek o katerem govori toženec. Izpiski Agencije za plačilni promet, ki jih je predložila tožena stranka izkazujejo sicer plačilo obresti v znesku 9.015.367,40 SIT, vendar pri tem ne gre samo za obresti po vtoževanih pogodbah, marveč tudi za plačane obresti po drugih podlagah, tako, da je točen podatek tisti, ki ga je ugotovila izvedenka v svojem mnenju.

16. Sodišče prve stopnje je prav tako izpostavilo, da ni mogoče spregledati pravnomočne kazenske sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 9993/2009 z dne 18. 9. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9993/2009 z dne 19. 1. 2016, iz katere izhaja, da je toženec od dne 12. 4. 2000 dalje iz sredstev stečajnih mas družbe T6. d.d. v stečaju oziroma njenih hčerinskih družb posodil družbi P. d.o.o. še naslednja sredstva in sicer v imenu posojilodajalca T. d.o.o. v stečaju na podlagi pogodb in to št. 25/01 z dne 15. 1. 2001 360.000.000,00 glavnice, št. 50/01 z dne 15. 3. 2001 8.000.000,00 SIT glavnice in na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 7. 3. 2003, sklenjene med družbami E. d.o.o. v stečaju, ki jo je prav tako zastopal kot stečajni upravitelj ter kateri je dne 9. 12. 2002 kot stečajni upravitelj družbe T. d.o.o. v stečaju nakazal znesek 200,000.000,00 SIT, od katerih jih je ta družba vrnila 10,000.000,00 SIT, T. d.o.o. v stečaju in P. d.o.o. in na podlagi katere je E. d.o.o. v stečaju svojo terjatev do družbe P. d.o.o., v višini 190,000.000,00 SIT odstopila družbi T. d.o.o. v stečaju, in je tako iz stečajne mase družbe T. d.o.o. v stečaju posodil skupaj 558,000.000,00 SIT, od katerih je družba P. d.o.o. vrnila le 3,000.000,00 SIT, tako, da znaša skupni dolg družbe P., d.o.o. do družbe T., d.o.o. v stečaju 555,000.000,00 SIT (točka a2) izreka sodbe), s čemer je bila (hkrati še s posojili T6. d.d. v stečaju in posojili drugih hčerinskih družb T. (T.-T5) družbi P. d.o.o.) povzročena družbam T. (T.-T5) v stečaju velika škoda, nakar je v imenu svoje družbe M., d.o.o., ki jo je potem 28. 10. 1998 podaril svojima hčerkama, pričel družbi P. d.o.o. izstavljati račune, s čemer vsem je storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaj ali uradnih pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena Kazenskega zakonika (KZ).

17. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da kazenski sodbi še dodatno potrjujeta ugotovitve tega sodišča o protipravnem ravnanju toženca ob posojanju denarnega dobroimetja stečajne mase tožeče stranke. Sodišče je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo (14. člen ZPP), zato o zgolj nepravilni presoji ni mogoče govoriti.

18. Sodišče prve stopnje je štelo, da se v obravnavani zadevi škoda odraža v tem, da ni sredstev za poplačilo in bodo upniki poplačani v manjšem znesku kot bi bili, če do posojanja denarja ne bi prišlo. Škoda je torej zmanjšanje stečajne mase tožeče stranke. Med strankama ni sporno, da družba P. d.o.o. ob zapadlosti oziroma odpoklicu svoje obveznosti po pogodbah o kratkoročnem kreditu ni izpolnila, kar pomeni, da je tožeči stranki nastala pravno priznana škoda, katere obseg pa ob nastanku še ni bil znan, sedaj, ob dejstvu, da je stečajni postopek nad družbo P. d.o.o. v stečaju pravnomočno končan (sklep o končanju 2. 8. 2011, pravnomočen 18. 8. 2011) in ob dejstvu, da poplačila tožeče stranke iz stečajne mase družbe P. d.o.o. v stečaju ni bilo, pa je. Obstoj škode je jasno izkazan s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev v stečaju družbe P. d.o.o., kjer je bilo tožeči stranki poleg vseh vtoževanih glavnic (370.364.999,50 SIT + 190.000.000,00 SIT + 5.099.631,80 SIT), priznanih tudi precej pogodbenih in zamudnih obresti, tako, da je pravnomočno priznanih terjatev tožeče stranke do družbe P. d.o.o. več (809.026.492,93 SIT s pp) kot znaša zahtevek tožeče stranke v tem postopku. Navedeno potrjujejo tudi ugotovitve izvedenke finančne stroke, ki je v svojem mnenju ugotovila točno takšen znesek dolgovane glavnice iz tega naslova. Končno pa tudi tožena stranka ugotovitvi višine in datumu zapadlosti teh terjatev ni nasprotovala. Ob izkazanem obstoju škode, je tako sodišče ugotavljalo tudi obstoj vzročne zveze med očitanim ravnanjem tožene stranke in škodo. Sama posoja visokih zneskov denarnega dobroimetja stečajnih mas pravni osebi, družbi z omejeno odgovornostjo, za katero se ve, da ni banka, niti druga finančna inštitucija in da si izposoja velike zneske, brez hkratnega ustreznega sprotnega nadzora in odstop oziroma prevzem očitno ničvredne terjatve, vse pa tudi brez ustreznega zavarovanja, je bilo v konkretnem primeru brez dvoma vzrok za zmanjšanje stečajne mase oziroma posledično razdelitvene mase v stečaju tožeče stranke.

19. Tožeča stranka vtožuje glavnice v višini prejšnjih 565.364.631,30 SIT oziroma sedaj 2.359.224,80 EUR, glede obresti v višini 135.457.559,90 SIT oziroma sedaj 565.254,38 EUR (menjalno razmerje SIT: EUR = 239,640), je tožbeni zahtevek že pravnomočno zavrnjen (točka 2. izreka sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr.št. II Pg 1464/2013 z dne 13. 4. 2015), zavrnjen je bil tudi v delu zahtevanih obresti od glavnice za čas od nastanka škode 24. 1. 2004 (odpoklic) dalje oziroma v delu obrestnih obresti za čas od vložitve tožbe 1. 6. 2004 dalje. Stečajna masa tožeče stranke je nedvomno zmanjšana za znesek glavnice v višini sedanjih 2.359.224,80 EUR, saj ta znesek predstavlja iz stečajne mase neposredno (posojilne pogodbe z aneksi v višini 370.364.999,50 SIT oziroma 1.545.505,75 EUR + 5.099.631,80 SIT oziroma 21.280.38 EUR) in posredno preko E. d.o.o.(190.000.000,00 SIT oziroma 792.855,95 EUR) posojen denar, ki nikoli ne bo vrnjen, ker je stečaj družbe P. d.o.o. pravnomočno zaključen, ne da bi bila pravnomočno priznana terjatev tožeče stranka poplačana. Če bi spornega ravnanja toženca ne bilo, bi bila stečajna masa tožeče stranke višja za 2.359.224,80 EUR, tako pa je zmanjšana za posojena/plasirana sredstva, ki na dan odpoklica niso bila vrnjena.

20. Ob tem je sodišče prve stopnje presodilo, da ni pritrditi trditvam toženca, da je škoda manjša vsaj za višino terjatev, ki so bile v stečaju P. d.o.o. ponujene upnikom in tudi tožeči stranki, ki pa ni soglašala s prevzemom le-teh (dejansko stanje o tem ni sporno, izkazano pa je tudi z listinami), saj tožeča stranka ni dolžna namesto povrnitve škode, sprejeti nekaj drugega. Izpolnitev je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti, zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega (prvi odstavek 307. člen ZOR, prvi odstavek 282. člena OZ). Tožeča stranka ima pravico in je nedvomno zahtevala povrnitev škode v denarju, zato ni bila dolžna namesto denarja sprejeti terjatve do tretjih.

21. Glede zahtevanih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje presodilo, da z dnem nastanka škode tožena stranka še ni bila v zamudi, ampak je ta nastopila šele po tem, ko je tožeča stranka nanjo naslovila zahtevek po plačilu. Tako lahko zamudne obresti začnejo teči le od nastopa zamude dalje, torej v konkretnem primeru od vložitve tožbe dalje, saj ni izkazano, da bi tožeča stranka od tožene plačilo škode terjala že pred vložitvijo tožbe. Glede na navedeno je tako sodišče ugodilo še preostalemu tožbenemu zahtevku v višini 2.359.224,80 EUR (glavnice), z zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe 1. 6. 2004 dalje.

22. Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka in pri tem uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Hkrati je tožena stranka vložila tudi pritožbo zoper sklep z dne 12. 7. 2016, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za izločitev izvedenke mag. A. V. zoper katero ni bilo posebne pritožbe in predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se toženčevemu predlogu za izločitev izvedenke ugodi in v primeru razveljavitve sodbe naj se v ponovljenem postopku zaupa izvedensko delo drugemu izvedencu, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo tudi stroške pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

23. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

24. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

25. Pritožba je delno utemeljena.

26. Pritožbeno sodišče mora najprej odgovoriti na pritožbeni očitek o postopkovnih nepravilnostih v dokaznem postopku.

27. Pritožba povzema, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz tožene stranke s poizvedbami o nepremičninah družbe P. d.o.o. in dokaz s poizvedbami pri bankah, ki so v relevantnem obdobju (1999-2001) kreditirale družbo P. d.o.o. Toženec je poizvedbe o nepremičninah P. d.o.o. predlagal v zvezi s svojimi trditvami o dobrem stanju in poslovanju družbe P. d.o.o. - s takšnimi informacijami je namreč razpolagal v času deponiranja sredstev. Želel je dokazati, da sta tudi število in vrednost nepremičnin v lasti družbe P. d.o.o. upravičevala njegovo zaupanje v dobro premoženjsko stanje P. d.o.o. in sposobnost vračila posojil. Sodišče prve stopnje zavrnitve tega dokaza sploh ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo niti zavrnitve dokaznega predloga s poizvedbami pri bankah, ki so kreditirale P. d.o.o. in pribave podatkov iz njihovih bonitetnih informacij. Toženec je s tem predlaganim dokazom želel dokazati, da so družbi P. d.o.o. zaupale tudi banki in ji posojale velika finančna sredstva prav v času, za katerega zdaj sodišče tožencu očita, da bi se moral zavedati tveganosti poslovanja s P. d.o.o. Sodišče prve stopnje je z neobrazloženo zavrnitvijo obeh dokaznih predlogov onemogočilo tožencu, da bi se seznanil z vzroki, iz katerih sodišče dokaza ni izvedlo kar je kršitev njegove pravice toženca obravnavanja pred sodiščem (8. točka 339. člena ZPP) in ustavne pravico do enakega varstva pravic (22. člen ustave). Izvedba obeh dokazov bi imela bistven vpliv na odločitev, saj bi utemeljila trditev toženca o upravičenosti njegovega prepričanja, da je bila P. d.o.o. v relevantnem času zaupanja vredna in (premoženjsko in finančno) dobro stoječa družba.

28. Pritožbeni očitek je neutemeljen.

29. Sodišče prve stopnje je oba dokazna predloga zavrnilo z navedbo, da se kot nepotrebna zavračata (glede poizvedb pri bankah o bonitetnem stanju P. d.o.o. od 1999 do 2004 na naroku dne 19.9.2016 - listna številka 940 spisa- hrbtna stran), dokazni predlog s poizvedbami o nepremičninah P d.o.o. pa na naroku dne 7. 11. 2016, ko je sklenilo, da se neizvedeni dokazni predlogi kot nepotrebni zavrnejo (listna številka 956 spisa).

30. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 15) je povzeti, da je sodišče prve stopnje takšen dokazni sklep sprejelo, ker je izvedenka A. V., katere mnenje je sodišče sprejelo kot strokovno in prepričljivo, na podlagi podatkov iz baze Ajpes in Gvin naredila dokazno oceno bonitetnega tveganja P. d.o.o. in zaključila, da je bilo posojanje družbi P. d.o.o. tvegano že v letu 1999 (stran 17 izvedenskega mnenja in povzeto na listini številki 972 izpodbijane sodbe) in zato je štelo, da ni potrebno dopustiti še dokaz s poizvedbami o bonitetni oceni P. d.o.o pri bankah. Tako je sodišče prve stopnje zavrnitev navedenega dokaza obrazložilo in je pritožbeni očitek neutemeljen.

31. Enako je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga s poizvedbami o nepremičninah P. d.o.o. in sicer v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 972, ko je navedlo, "da tudi dejstvo obstoja domnevno velikega obsega nepremičnin, ki naj bi jih P. d.o.o imela, je za zavarovanje konkretnih obveznosti povsem brez vrednosti, če te nepremičnine niso dane v zavarovanje konkretnih obveznosti, kar pa niso bile in tudi nihče tega ni trdil, razen v enem primeru, kjer pa se je izkazalo, da P. d.o.o ni lastnik nepremičnine."

32. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo vzroka za zavrnitev dokaznih predlogov, kar je kršitev pravice toženca do obravnavanja pred sodiščem (8. točka 339. člena ZPP) in ustavne pravico do enakega varstva pravic (22. člen ustave), se tako pokaže kot neutemeljen.

33. Pritožba očita sodišču prve stopnje uporabo nezakonito pridobljenega in izvedenega dokaza (kazenski sodbi) in neenakopravno obravnavo strank. Pritožba pove, da je sodišče prve stopnje samo, na podlagi nespecificiranega dokaznega predloga tožeče stranke, pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti pribavilo prvostopno in drugostopno kazensko sodbo zoper toženca. Po prvem odstavku 226. člena ZPP mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Če je listina pri državnem organu ali pri osebi, ki jih je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pa sama stranka ne more doseči, da se listina izroči ali pokaže, si jo sodišče preskrbi po uradni dolžnosti (3. odstavek 226. člena ZPP). Po ustaljeni sodni praksi mora biti dokazni predlog z vpogledom v drug spis specificiran. V tem postopku je tožeča stranka pridobitev (zadnje, prejšnja je bila na ustavnem sodišču razveljavljena) kazenske sodbe predlagala v: IX. točki vloge z dne 29. 2. 2016, kjer je navedla, da je iz medijev izvedela za sodbo. Sodišču je predlagala, "da pridobi v spis sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti in Višjega sodišča v Mariboru v predmetni zadevi ... V kolikor tožena stranka ne priloži v spis omenjenih sodb, naj jih pridobi sodišče po uradni dolžnosti."; XI. točki vloge z dne 24. 6. 2016, kjer je navedla: "V kazenski sodbi je kazensko sodišče že odločalo o krivdi M. Ž. in oškodovanju tožeče stranke, na kar je tožeča stranka že opozorila sodišče ter predlagala, da si sodišče pravnomočno sodbo, ki je temelj tudi za razsodbo v predmetni zadevi, pridobi po uradni dolžnosti." Dokazni predlog pod to točko se glasi: "sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti v kazenski zadevi zoper M. Ž., potrjeno s strani višjega sodišča v Mariboru." Tožena stranka je na obravnavi 7. 11. 2016 predložila v spis poročilo stečajne upraviteljice (zakonite zastopnice) tožene stranke z dne 24. 10. 2016, kjer je tožena stranka v predzadnjem odstavku na 3. strani podrobno opisala potek kazenskega postopka. Potrdila je, da je 7. 3. 2016 prejela sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. II K 9993/2009 in da je ta sodba postala pravnomočna 11. 2. 2016. Gre za sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 9993/2009 z dne 18. 9. 2015 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9993/2009 z dne 19. 1. 2016. Dokazni predlogi tožeče stranke s pridobitvijo kazenske sodbe so bili nespecificirani. Tožnica ni navedla niti opravilne številke sodbe, čeprav je v kazenskem postopku nastopala kot oškodovanka. Tožencu ni znan primer, da bi sodišče v dokaznem postopku od drugega sodišča pribavljalo sodbo na podlagi dokaznega predloga, naj sodišče pribavi sodbo zoper osebo XY, brez navedbe vsaj opravilne številke. Poleg tega je s sodbo vsaj od 7. 3. 2016 razpolagala - imela jo je tako rekoč v predalu, kar izhaja iz poročila zakonite zastopnice tožnice (stečajne upraviteljice) z dne 24. 10. 2016. Tožeča stranka v zvezi z izvedbo dokaza z vpogledom v kazensko sodbo ni pokazala niti minimalne skrbnosti, saj listine, s katero je razpolagala, ni uspela niti fotokopirati in prinesti na sodišče. Raje je predlagala, naj listino (brez navedbe opravilne številke) pribavi kar sodišče, ki je to prijazno storilo. Sodišče bi smelo samo pridobiti kazensko sodbo (na podlagi specificiranega dokaznega predloga) le, če bi tožnica v skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZPP izkazala, da sama ne more pridobiti listine. Tega tožnica seveda ni izkazala, saj je listino imela. Prvostopno sodišče je tudi samo s poizvedbami pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti ugotovilo, da sta bili obe kazenski sodbi vročeni vsem T. (T.-T5) družbam, kar je navedeno na prvi strani zapisnika obravnave 7. 11. 2016. 34. Pritožba poudarja, da kljub temu, da tožeča stranka ni izpolnila svojega dokaznega bremena oziroma ni pokazala niti minimalne procesne skrbnosti v zvezi z izvedbo dokaza z vpogledom v kazensko sodbo (ni navedla niti opravilne številke) je sodišče prvostopno in drugostopno kazensko sodbo na podlagi nespecificiranega dokaznega predloga pribavilo kar samo. V tej zvezi je navedlo naslednje razloge (16. točka sodbe): da je bilo v tem postopku že v prejšnjem sojenju nesporno dejstvo, da zoper toženo stranko teče tudi kazenski postopek; da je tožeča stranka dokazni predlog dejansko ponovila, ko je bilo ponovljeno kazensko sojenje v taki fazi, da je to bilo možno; da so bila tožencu dejstva v zvezi s tekom kazenskega postopka in izdanimi sodbami ves čas znana ali pa mu vsaj niso mogla ostati neznana. Vse navedeno ne obrazloži privilegirane obravnave tožeče stranke, ko je sodišče opravljalo delo namesto nje (ob neizkazanih in celo nezatrjevanih pogojih iz prvega in tretjega odstavka 226. člena ZPP ter očitni neresnici, ki jo je navajala tožeča stranka) samo pridobilo obe kazenski sodbi. Takšno ravnanje (ob siceršnji procesni strogosti do tožene stranke) pomeni poleg bistvene kršitve določb ZPP tudi kršitev ustavne pravice tožene stranke do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem iz 22. člena Ustave RS. Kršitev je imela bistven vpliv na odločitev v zadevi, saj je sodišče odločitev v bistvenih točkah oprlo na kazensko sodbo. Če kazenske sodbe v spisu ne bi bilo (oziroma je sodišče ne bi upoštevalo), bi morala tožnica dokazati in bi moralo sodišče presojati obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnega ravnanja, nastanka škode, vzročne zveze in krivde). Takšnemu trditvenemu in dokaznemu bremenu pa tožnica ni zadostila.

35. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da ne drži pritožbeni očitek, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje samo pridobilo kazenski sodbi, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in je kršitev imela bistven vpliv na odločitev v zadevi, saj je sodišče odločitev v bistvenih točkah oprlo na kazensko sodbo.

36. Sodišče prve stopnje je le v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da ne more mimo pravnomočne kazenske sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 9993/2009 z dne 18. 9. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9993/2009 z dne 19. 1. 2016, iz katere izhaja, da je toženec od dne 12. 4. 2000 dalje iz sredstev stečajnih mas družbe T6. d.d. v stečaju oziroma njenih hčerinskih družb posodil družbi P. d.o.o. še naslednja sredstva in sicer v imenu posojilodajalca T. d.o.o. v stečaju na podlagi pogodb in to št. 25/01 z dne 15. 1. 2001 360.000.000,00 glavnice, št. 50/01 z dne 15. 3. 2001 8.000.000,00 SIT glavnice in na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 7. 3. 2003, sklenjene med družbami E. d.o.o. v stečaju, ki jo je prav tako zastopal kot stečajni upravitelj ter kateri je dne 9. 12. 2002 kot stečajni upravitelj družbe T. d.o.o. v stečaju nakazal znesek 200,000.000,00 SIT, od katerih jih je ta družba vrnila 10,000.000,00 SIT, T. d.o.o. v stečaju in P. d.o.o. in na podlagi katere je E., d.o.o. v stečaju svojo terjatev do družbe P. d.o.o., v višini 190,000.000,00 SIT odstopila družbi T. d.o.o. v stečaju, in je tako iz stečajne mase družbe T. d.o.o. v stečaju posodil skupaj 558,000.000,00 SIT, od katerih je družba P., d.o.o. vrnila le 3,000.000,00 SIT, tako, da znaša skupni dolg družbe P., d.o.o. do družbe T., d.o.o. v stečaju 555,000.000,00 SIT (točka a2) izreka sodbe), s čemer je bila (hkrati še s posojili T6. d.d. v stečaju in posojili drugih hčerinskih družb T.(T.-T5) družbi P. d.o.o.) povzročena družbam T. (T.-T5) v stečaju velika škoda, nakar je v imenu svoje družbe M., d.o.o., ki jo je potem 28. 10. 1998 podaril svojima hčerkama, pričel družbi P. d.o.o. izstavljati račune, s čemer vsem je storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaj ali uradnih pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261.člena Kazenskega zakonika (KZ).

37. Tako svoje presoje sploh ni pretežno oprlo na pravnomočno kazensko sodbo, saj je samo ugotavljalo tako protipravnost ravnanja toženca, škodo, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo in odgovornost toženca za protipravno ravnaje, kar vse izhaja iz obširne obrazložitve izpodbijane sodbe.

38. Toda pritožba zmotno meni, da bi tožeča stranka, ki je trdila, da je toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena Kazenskega zakonika, obe sodbi tudi sama morala predložiti v dokaz svojih trditev.

39. Ko je sodišče prve stopnje bilo seznanjeno s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, katere obstoj tudi pritožba ne zanika, je nad procesno dolžnostjo tožeče stranke, da svoje trditve dokazno podpre (7. člen ZPP1 v zvezi s 212. členom ZPP2) pretehtala vezanost sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanj in kazenske odgovornosti storilca, ki obstaja, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku.3 Sodišče je zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo sodišča pri identičnem dejanskem stanju, smelo samo pridobiti obe kazenski sodbi in s tem ni kršilo procesnih predpisov v škodo toženca. Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Pravdno sodišče teh dejstev, če obenem tvorijo podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, ne sme ugotoviti drugače oziroma vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča4 .

40. Sodišče svoje procesne zaveze, da je v situaciji, ko se identično dejansko stanje ugotavlja v kazenskem in pravdnem postopku, vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ne more uresničiti drugače, kot da kazensko sodbo samo pridobi, če je ne predložijo stranke, pa s tem ne posega v razpravno načelo po 7. členu ZPP. Pravnopolitični razlog je narekoval takšno ureditev, ker je s tem varovana avtoriteta kazenske obsodilne sodbe, saj ugotovitev v kazenski obsodilni sodbi, doseženih v postopku, ki izhaja iz načela materialne resnice, ni mogoče več postavljati pod vprašaj v nobenem drugem kasnejšem postopku. To le še dodatno napotuje na pravico sodišča, da samo pridobi kazensko obsodilno sodbo, v kateri se obravnava identično dejansko stanje kot v pravdnem postopku.

41. Pa tudi sicer velja, da je pravna narava instituta vezanosti na kazensko obsodilno sodbo po 14. členu ZPP večplastna in ne gre niti za dokazno pravilo (saj se ne nanaša le na dejstva, vezanost na sodbo pa ne učinkuje ne kot na listino temveč kot na odločitev) niti ne gre za učinek pravnomočnosti v ožjem smislu. Gre za učinek vezanosti, ko se v dveh zaporednih postopkih odloča o različnih pravnih posledicah, ki pa obe izvirata iz istega historičnega dogodka.5

42. Če torej pri institutu vezanosti na kazensko obsodilo sodbo ne gre niti za dokazno pravilo niti za vezanost na listino, je sodišče smelo samo pridobiti kazenski obsodilni sodbi, s tem pa ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot mu zmotno očita pritožba niti ni posledično tožencu bila kršena ustavna pravica po 22. členu Ustave RS.

43. Pritožba nadalje očita, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokazni predlog toženca s postavitvijo drugega izvedenca (pridobitvijo drugega izvedenskega mnenja), da je opustilo postavitev predlaganih vprašanj izvedenki, in neenakopravna obravnavalo stranki v postopku.

44. Pritožba pove, da je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo, zakaj ni sledilo predlogu toženca za postavitev drugega izvedenca, čeprav je toženec pravočasno podal ustrezne trditve in vprašanja, zato pomeni takšno ravnanje sodišča tudi kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem (8. točka 339. člena ZPP) in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Pritožba trdi, da bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca.

45. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača tudi ta pritožbeni očitek, saj je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo, zakaj sprejema izvedenkino mnenje, pri tem pa je posebej poudarilo, da je toženec z novim izvedenskim mnenjem želel dokazati, da ni ravnal protipravno in da ni povzročil škode tožeči stranki.

46. Sodišče prve stopnje je že razpolagalo s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo zoper toženca, ki temelji na istem dejanskem stanju, vezanost na takšno sodbo v pravdnem postopku pa pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitve glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) in glede kazenske odgovornosti. V konkretni zadevi, v kateri se tožencu očita protipravno ravnanje v času, ko je bil stečajni upravitelj pri tožeči stranki in ji posledično povzročil škodo v višini vtoževanega zneska, prej navedeno pomeni, da toženec potem, ko je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki izhaja iz identičnega dejanskega stanja, ne more več podati ugovora, da storjeno dejanje ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze, pravdno sodišče je vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica. Obstoj predpostavk po kazenskem pravu utemeljuje sklep, da te predpostavke obstajajo tudi po strožjih merilih civilnega prava ali drugače povedano, odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.6

47. Ob takšni procesni situaciji in vezanosti pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo, sodišče prve stopnje tožencu ni odvzelo pravice do polne izjasnitve v postopku in ni kršilo določbo 22. člena Ustave RS niti 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu toženca z novim izvedencem, saj je ostala za presojo le še višina povzročene škode.

48. Pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da je v celoti neutemeljena pritožba zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva toženca za izločitev izvedenke, saj tudi pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, kot jih je podalo sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo zahteve za izločitev izvedenke tožencu kršilo pravico do polne izjasnitve v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) 22. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, je neutemeljen.

49. Tako je sodišče prve stopnje s sklepom I Pg 990/2015 z dne 12. 7. 2016 obrazložilo, da je tožena stranka po prejemu izvedenskega mnenja predlagala izločitev izvedenke. V predlogu je navajala, da je izvedenka pri izdelavi izvedenskega mnenja ravnala na način, ki vzbuja dvom v njeno nepristranskost. In sicer je izvedenka imela sestanek z zakonito zastopnico - stečajno upraviteljico tožeče stranke, na katerega ni povabila tožene stranke in na katerem je vpogledala v dokumentacijo. Slednje potrjuje navedba v zadnjem odstavku na 3. strani izvedenskega mnenja. Izvedenka na dvoumen način, z negativnim prizvokom, govori o načinu delovanja toženca. To je razvidno v zadnjem stavku tretjega odstavka na šesti strani izvedenskega mnenja. Izvedenka je obravnavala tudi vprašanja, ki jih sodišče ni postavilo in v zvezi z njimi ugotovila negativno delovanje toženca (ugotovitve in opurtiteni izračuni obresti za primer, če bi T.d.o.o. imel sredstva na banki). Slednje je razvidno na drugi polovici devete strani izvedenskega mnenja in prilogi tri. Izvedenka je v odgovorih na vprašanja brez potrebe nakazovala negativne vrednostne ocene in namige na nepravilno delovanje tožene stranke, in sicer o usklajenem delovanju družb T6., T. d.o.o. in P. d.o.o. To izkazuje zadnji stavek v prilogi št. 5 na strani 25. Vse omenjeno pa je posledica enostranskega kontaktiranja izvedenke z zakonito zastopnico - stečajno upraviteljico tožeče stranke. Nato pa je pojasnilo, da je izvedenec je v pravdnem postopku pomočnik sodišča. V pravdni postopek se pritegne, da nadomesti strokovno znanje, ki ga sodišče nima in je potrebno za rešitev spora. In sicer tako, da se mu naloži izdelava izvedenskega mnenja. Pri izdelavni izvedenskega mnenja mora izvedene delovati nepristransko. Sicer se lahko izvedenec izloči. Po določilu prvega odstavka 247. člena ZPP je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Razloge za izločitev sodnika določa ZPP v 70. členu in jih je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izključitveni razlogi (1.-5. točka 70. člena ZPP) in odklonitveni razlogi (6. točka 70. člena ZPP). Slednji v zakonu niso taksativno našteti, temveč so opredeljeni z generalno klavzulo: če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi oziroma izvedenčevi nepristranskosti. Izvedenec je oseba, ki jo s sklepom določi sodišče in ki s svojim mnenjem posreduje sodniku manjkajoče znanje o pravilih znanosti, stroke in izkušnje. Da bi izvedenec lahko podal objektivno, nepristransko mnenje z izključnim upoštevanjem abstraktnih pravil znanosti, stroke in izkušnje ne sme biti povezan s stranko ali spornim predmetom tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom o njegovi nepristranskosti in neodvisnosti (primerjaj 1. odstavek 23. člena Ustave RS) oziroma povedano drugače gre za tako imenovani videz nepristranskosti izdelave izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožena stranka v vlogi, v kateri je podala predlog za izločitev izvedenca, ni zatrjevala nobenega od izključitvenih razlogov, prav tako pa po oceni sodišča ni izkazala odklonitvenega razloga za izločitev imenovanega izvedenca. Tožeča stranka je navajala, da se je izvedenka sestala z zakonito zastopnico - stečajno upraviteljico tožeče stranke. Na sestanek pa ni povabila tožene stranke niti je o sestanku ni obvestila, zaradi česar je njeno izvedensko mnenje nepristransko, kar je razvidno iz negativnega prizvoka o načinu delovanja toženca, iz obravnavanja vprašanj, ki izvedenki niso bila postavljena s strani sodišča in pridobivanja dokumentacije od tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je štelo, da s tem ko je izvedenka vpogledala v dokumentacijo pri zakoniti zastopnici - stečajni upraviteljici tožeče stranke ne da bi ob vpogledu v dokumentacijo, sodelovala tožena stranka, ni ravnala pristransko. Iz sklepa o določitvi izvedenke namreč izhaja, da je sodišče izvedenko za potrebe izdelave izvedenskega mnenja pooblastilo, da pridobi pri pravnih osebah, organih in organizacijah ter na podlagi javno dostopnih evidenc vse potrebne podatke in vso potrebno dokumentacijo glede družb T. d.o.o. - v stečaju in P. d.o.o. ali se ji tam omogoči vpogled, pri čemer sodišče izvedenki ni naložilo, da mora pri pridobivanju oziroma pri vpogledu v dokumentacijo sodelovati tožena stranka. Izvedenka je torej pri pridobivanju dokumentacije ravnala po navodilih sodišča. Izvedenki zato ni mogoče očitati, da je ravnala pristransko, ker pri pridobivanju dokumentacije pri zakoniti zastopnici tožeče stranke - stečajni upraviteljici ni sodelovala tožena stranka. Ne glede na navedeno pa še sodišče ugotavlja, da izvedenka ni ravnala pristransko, ker pri pridobivanju dokumentacije ni sodelovala tožena stranka, saj je sodelovanje strank potrebno v primerih, ko je za rešitev zadeve potrebna njihova prisotnost. Takšen primer pa ni konkretni. Za samo pridobivanje listovne dokumentacije namreč ni potrebna prisotnost strank. Tožena stranka pa tudi ni podala navedb, ki bi izkazovale nasprotno. Prav tako izvedenki ni mogoče očitati pristranskega ravnanja, ker je v izvedenskem mnenju odgovarjala na vprašanja, ki ji s strani sodišča niso bila postavljena, pač pa jih je v vlogi (1. št. 857) postavila tožeča stranka. Izvedenec je strokovnjak, ki nadomesti strokovno znanje, ki ga sodišče nima za rešitev sporne zadeve. Dolžnost izvedenca pri izdelavi izvedenskega mnenja je zato obravnavanje tudi tistih spornih vprašanj, ki jih je sodišče pri določitvi izvedenca spregledalo in so pomembna za rešitev sporne zadeve. Nadalje je sodišče prve stopnje štelo, da se navedbe, ki jih je podala tožena stranka v vlogi za izločitev izvedenke, nanašajo na strokovnost izvedenke pri izdelavi izvedenskega mnenja in pomenijo vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in kot takšne ne predstavljajo pravno relevantnega odklonitvenega razloga za izločitev izvedenke.

50. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilni argumentaciji sodišča prve stopnje glede neobostoja izločitvenih razlogov za izvedenko.

51. Pritožba tudi v ponovljenem postopku očita, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v sporni zadevi.

52. Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve sledi stališču Vrhovnega sodišča RS in višjega sodišča glede procesne legitimacije tožeče stranke. Tožena stranka ni oporekala procesni legitimaciji tožeče stranke v tej pravdi, še vedno pa oporeka njeni materialni (stvarni) legitimaciji. Tožeča stranka kot pravna oseba niti po ZPPSL (niti po sedanjem ZFPPIPP, ki ureditve vsebinsko ni spreminjal) ni stranka oziroma udeleženec stečajnega postopka. Ker stečajni dolžnik - pravna oseba ni niti stranka niti udeleženec postopka, ni aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti stečajnega upravitelja po drugem odstavku 80. člena ZPPSL. Navedena stališča potrjuje tudi sedanja ureditev po ZFPPIPP, ki glede položaja strank ni posegel v prejšnjo ureditev. Po 56. členu ZFPPIPP je insolventni dolžnik stranka glavnega postopka zaradi insolventnosti le, če zakon tako določa (zakon tako določa za postopek prisilne poravnave in osebnega stečaja). Tudi po 102. členu ZFPPIPP stečajni upravitelj odškodninsko odgovarja le upnikom in ne stečajnemu dolžniku. Toženec navaja določbe ZFPPIPP zato, ker se ureditev odškodninske odgovornosti v primerjavi z ZPPSL ni vsebinsko spremenila, le podrobneje in natančneje je definirana. Ravno zaradi različnih razlag pojma "udeleženec" iz drugega odstavka 80. člena ZPPSL je zakon zdaj jasno določil, da stečajni upravitelj odgovarja le upnikom. To ne pomeni, da se je ureditev spremenila, temveč le, da je zakonodajalec zdaj podrobneje uredil, vprašanja, ki so omogočala različne (tudi napačne) razlage v sodni praksi. Stališče tožene stranke potrjuje tudi zapis v 22. točki na 19. strani izpodbijane sodbe, da vsak upravitelj odgovarja upnikom stečajnega dolžnika, katerega stečaj vodi, torej "svojim" upnikom (ne pa stečajnemu dolžniku).

53. Pritožba ni utemeljena, saj je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni utemeljenega razloga, da bi se sodišče prve stopnje, enako pa meni pritožbeno sodišče, drugače opredelilo do pojma udeleženca v stečajnem postopku po drugem odstavku 80. člena ZPPSL7 , kot je svoje pravno naziranje podalo VS RS v sodbi in sklepu III Ips 62/2012 z dne 10.12.2013. Navedlo, je da je način uveljavljanja odškodninske odgovornosti stečajnega upravitelja odvisen od tega, ali gre za škodo, nastalo stečajni masi (in s tem vsem stečajnim upnikom - skupna škoda), ali za škodo, ki jo je s svojim ravnanjem stečajni upravitelj povzročil posameznemu upniku (posamična škoda). V času trajanja stečajnega postopka lahko vloži tožbo za plačilo skupne škode zoper razrešenega stečajnega upravitelja novi stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika za račun stečajne mase. Zahtevek za plačilo skupne škode pripada stečajni masi stečajnega dolžnika. Stečajni upniki so zgolj posredno oškodovani in ne morejo vložiti samostojnih odškodninskih tožb. Če novi stečajni upravitelj odškodninske tožbe v času trajanja stečajnega postopka ne bi vložil, bi po zaključku stečajnega postopka lahko upniki vložili tožbe za povračilo škode, ki odpade na posameznega stečajnega upnika. Nasprotno je povračilo posamične škode mogoče vtoževati s samostojno tožbo tako v času trajanja stečajnega postopka kot tudi po njegovem zaključku. Tudi navedeno potrjuje pravilnost razlage, da je udeleženec v stečajnem postopku v smislu drugega odstavka 80. člena ZPPSL tudi stečajni dolžnik. V tej zadevi je peta tožnica tožencu kot bivšemu stečajnemu upravitelju očitala i) sklepanje posojilnih pogodb z družbo P. d.o.o., s katerimi je tej družbi posojal sredstva iz stečajne mase, posojena sredstva pa nato ob odpoklicu niso bila vrnjena, ter ii) sklenitev pogodbe o odstopu terjatve, s katero je bila peti tožnici namesto izpolnitve odstopljena nič vredna terjatev do družbe P. d.o.o v višini zneska, ki ga je peti tožnici dolgoval odstopnik. S temi ravnanji toženca naj bi po zatrjevanju pete tožnice prišlo do zmanjšanja njene stečajne mase kot stečajne dolžnice. Iz podane trditvene podlage pete tožnice izhaja, da v tej zadevi uveljavlja povrnitev skupne škode. Tožbo z zahtevkom za plačilo skupne škode zoper razrešenega stečajnega upravitelja lahko, kot je bilo obrazloženo zgoraj, v času trajanja stečajnega postopka vloži (le) novi stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika, v tej zadevi torej v imenu pete tožnice.

54. Takšni zaključki VS RS pomenijo, da ima tožeča stranka kot stečajna dolžnica pravdno upravičenje (da lahko vloži tožbo zaradi skupne škode nastale stečajni masi stečajnega dolžnika) za vložitev tožbe proti stečajnem upravitelju in je tudi aktivno legitimirana (nosilec pravic in obveznosti), saj so upniki le posredni oškodovanci.

55. Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje, da je toženec ravnal v nasprotju z določbami ZPPSL, ki določajo naloge stečajnega upravitelja in njegove dolžnosti ter način delovanja, saj je pritožbeno sodišče že zgoraj pojasnilo, da toženec, ki je bil s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena KZ, in ko je v kazenskem postopku bilo obravnavano identično dejansko stanje kot v tej pravdni zadevi, nima več ugovorov neobstoja protipravnega ravnanja, neobstoja protipravne posledice in ne ugovora neobstoja vzorčne zveze. Ko je temu tako, so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem odvečne in neupoštevne.

56. Sodišče prve stopnje je sicer podalo obširne razloge o obstoju vseh elementov civilnega delikta in kar je bistveno, dejstva je ugotovilo enako kot kazensko sodišče in tako v celoti obstaja usklajenost glede dejstvene podlage in posledično materialno pravne podlage. Toženec je že v postopku pred sodiščem prve stopnje tako bil zamejen pri obsegu možnih ugovorov in jih ne more niti pritožbeno uspešno uveljavljati.

57. Pritožba poudarja, da se kazenska sodba niti ne nanaša na identično dejansko stanje in ne gre za procesno situacijo iz 14. člena ZPP, ki bi utemeljevala vezanost sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti na kazensko sodbo. To kažejo že v 31. točki obrazložitve navedeni (iztrgani) citati iz sodbe, iz katerih izhaja, da se očitana dejanja, ki so bila predmet kazenskega postopka, datumsko ne ujemajo s to pravdo (eden od bistvenih očitkov kazenskega postopka je izdajanje računov s strani družbe Mitrej d.o.o. kar pa se je 28. 2. 2000 končalo). Kazenska sodba se nanaša na kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 261. členu KZ, katerega zakonski znak pa ni nastanek škode.

58. Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj je identičnost dejanskega stanja v kazenski zadevi s pravdno zadevo mogoče ugotoviti le tako, da se ne sledi le izreku kazenske sodbe, temveč obrazložitev kazenske sodbe nujno predstavlja podporo izreku in šele na ta način je mogoče pravilno ugotoviti dejansko stanje8 .

59. Ob pravilnem branju kazenske obsodilne sodbe pa se pokaže, da jo kazensko sodišče ugotovilo to, kar je povzelo sodišče prve stopnje in tudi vse, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko presodilo, da toženec ni ravnal kot se pričakuje od povprečno skrbnega stečajnega upravitelja, od katerega se pričakuje, da ve in bi moral vedeti, da stečajna masa ni namenjena vlaganjem, nalaganjem, investiranju ali celo finančnemu špekuliranju, ampak poplačilu upnikov in bi v skladu s tem namenom tudi moral delovati, čeprav je v danem obdobju mogoče pričakovati visoke donose pri določenih vlaganjih, nalaganjih, investiranju ali celo finančnem špekuliranju. Toženec je namesto nalaganja denarnega dobroimetja tožene stranke v banke ali hranilnice (če se je za nalaganje že odločil), daljše obdobje plasiral denar (tudi) v gospodarsko družbo, česar ni mogoče šteti kot nalaganje denarnega dobroimetja za čas do razdelitve. Družba P. d.o.o. ni bila družba, ki bi se ukvarjala z bančnimi posli (banka), z njo so bile sklenjene posojilne pogodbe in za nove pogodbe, ki so upoštevaje določila ZPPSL lahko zgolj izjema, ob točno določenih pogojih. V skladu z določilom 134. člena ZPPSL se med stečajnim postopkom smejo nove pogodbe sklepati samo, da se unovči dolžnikovo premoženje, nikakor pa v to izjemo ni mogoče uvrstiti tako obsežnega in večletnega izvajanje finančne dejavnosti, kot je to počel toženec v konkretnem primeru. Ob tem je treba pojasniti, da pritožba nima prav, da pri sklepanju poslov v zvezi s stečajno maso, ne gre za nove posle, saj med take pogodbe sodijo tudi druge pogodbe, katerih poslovni namen je ohranitev vrednosti unovčene stečajne mase.

60. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da po stališču v zvezi s stečaji z dne 29. 1. 1997, stečajni upravitelj ne potrebuje soglasja stečajnega senata za denarno vezavo sredstev stečajnega dolžnika, vendar je stečajni upravitelj tudi pri tem omejen z načelom omejitve tveganj kot to jasno določajo 133., 134., 135. in 152. člen ZPPSL. Tudi toženec kot upravitelj je bil zavezan ravnati kot dober gospodar ter sredstva naložiti tako, da se ohrani oz. poveča stečajna masa, in to za najkrajše potrebno obdobje, saj je sicer njegova osnovna dolžnost čimprejšnja razdelitev in poplačilo upnikov (točke 8., 9. in 10. prvega odstavka 80. člena ZPPSL). Tveganja, ki jih je toženec z opisanim plasiranjem sredstev stečajne mase tožeče stranke prevzemal, so bila prevelika, saj je šlo za kombinacijo visokih zneskov (stotine milijonov slovenskih tolarjev), izjemno slabih zavarovanj (akceptni nalogi, menice, hipoteka na premoženju, ki ni v lasti dolžnika) in predolgega obdobja plasiranja (nenehno podaljševanje rokov vračila), v katerem ni bilo ustrezne sprotne kontrole dolžnika, kar vse bi moral toženec kot stečajni upravitelj jasno vedeti, tudi če je zasledoval cilj čim boljšega iztržka od plasiranih sredstev.

61. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je velika malomarnosti toženca podana tudi pri sklepanju Pogodbe o odstopu terjatve št. Kp 129/2004. Dejstvo je, da je tožeča stranka najprej nakazala/posodila/deponirala denarno dobroimetje v znesku 200.000.000,00 SIT pri drugem stečajnem dolžniku E. d.o.o. v stečaju, stečajni upravitelj obeh pa je bil toženec. E.d.o.o. je sicer vrnila 10.000.000,00 SIT, namesto vrnitve preostalih 190.000.000,00 SIT pa je bila 7. 3. 2003 sklenjena Pogodba o odstopu terjatve, s katero je družba E. d.o.o. v stečaju namesto vračila tega zneska, odstopila svojo terjatev do P. d.o.o., in to dne 7. 3. 2003, ko je tožencu že moralo biti znano, da je plačilo s strani P. d.o.o. vsaj zelo tvegano, če ne celo vprašljivo. Nesprejemljivo je, da stečajni dolžnik posoja sredstva drugemu stečajnemu dolžniku, saj ni mogoče na obeh straneh hkrati zasledovati cilja čim ugodnejšega plasiranja sredstev, še manj pa to, da ista oseba pogodbo sklepa kot stečajni upravitelj tako za posojilojemalca kot tudi posojilodajalca. Tožencu je v konkretnem primeru, ko je potem kot stečajni upravitelj v nadaljevanju sklepal Pogodbo o odstopu terjatve, ki jo je sam "povzročil" in ko je nastopal tako kot zastopnik tožeče stranke kot upnika (cesionarja), kot tudi kot zastopnik E. d.o.o. v stečaju kot upnika in dolžnika, oziroma cedenta, že moralo biti jasno, da terjatev E.d.o.o. do družbe P. d.o.o. nima nobene likvidne vrednosti in bi moral poskrbeti za takojšnje vračilo sredstev.

62. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v nobenem od poročil stečajnemu senatu toženec ne navaja spornih posojilnih pogodb, še toliko manj pa pogodbo o odstopu terjatve. Zgolj vedenje stečajnega senata o skupnem znesku prejetih obresti v obdobju, brez da bi bile te vsaj specificirane in vezane na konkretno navedeno pogodbeno podlago (po vsebini in po strankah) pa ne more utemeljevati teze o molče danem soglasju k obravnavanim dejanjem toženca kot stečajnega upravitelja. V poročilih tudi ni zaslediti podatkov, ki bi potrjevali toženčevo trditev, da je stečajne senate obveščal o skupnem znesku depozitnih sredstev, niti nikoli v zvezi s plasiranjem sredstev ni omenjena družba P. d.o.o., česar mu tudi nihče ne očita, saj o tem ni bil dolžan poročati. Prvič se poročilo o tem, kje se sredstva unovčenih stečajnih mas nahajajo pojavi v dopisu toženca Okrožnemu sodišču v Mariboru z dne 15. 1. 2004 (C 71), iz tega dopisa pa izhaja, da je bil pripravljen na zahtevo sodišča in to že v času, ko je potem moral toženec na zahtevo sodišča odpoklicati ta posojila, oziroma je bil v marcu istega leta (15. 3. 2004 - C86) iz tega razloga tudi razrešen kot stečajni upravitelj tožeče stranke. Slednje, torej razrešitev toženca kot stečajnega upravitelja, pa tudi pomeni, da stečajni senat (ko je za to izvedel) s takim ravnanjem ni soglašal. 63. Sodišče prve stopnje je povzelo, da je po določilu pete točke prvega odstavka 80. člena ZPPSL stečajni upravitelj dolžan skrbeti za vodenje poslov stečajnega dolžnika. Po določilu drugega odstavka 80. člena ZPPSL pa stečajni upravitelj odgovarja vsakemu udeležencu v stečajnem postopku za škodo, ki mu jo prizadene namenoma ali iz hude malomarnosti.

64. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženec je opustil dolžno skrbnost, ki se pričakuje od izkušenega stečajnega upravitelja. Ob dejstvu, da družba P. d.o.o. od 2001 dalje ni vrnila nobenega od danih posojil tožeči stranki (razen dela posojila v višini 3,000.000,00 SIT po pogodbi št. 50/2001), bi tožencu moralo biti jasno, da s to družbo nekaj ni v redu in še najmanj kar bi lahko storil, bi bilo takojšnje ustrezno zavarovanje danih posojil in nenehno spremljanje vseh okoliščin glede finančne kondicije te družbe (ne le računovodskih izkazov za pretekla poslovna leta). Opustitev dolžne skrbnosti pa je tudi to, da je po 1. 6. 2001 opustil tako obračunavanje kot tudi zahteve po plačilu ali pripisu obresti, od takrat naprej pa do odpoklica 23. 1. 2004 pa toženec ni zahteval niti vrnitve posojil, niti plačila obresti, čeprav se je že v letu 2002 vedelo, da ima družba P. d.o.o. blokiran račun. Toženčeve trditve o prigospodarjenih 164,000.000,00 SIT obresti so zavajajoče, saj se ta podatek lahko nanaša zgolj na seštevek v celotnem obdobju posojanja denarnega dobroimetja obračunanih obresti do vseh T. (T.-T5) družb, nikakor pa ne na obresti do tožeče stranke za nevrnjena posojila, glede katerih se v tem postopku tožencu očita škoda. Izvedenka je ugotovila, da je bilo v obdobju od sklenitve obravnavanih pogodb dalje, plačanih 5,509.786,40 obresti in je bila delno vrnjena glavnica po posojilu št. 50/2001 v višini 3,000.000,00 SIT (od skupno 8 milijonov SIT), vendar pa to skupaj še zdaleč ni znesek o katerem govori toženec. Izpiski Agencije za plačilni promet, ki jih je predložila tožena stranka izkazujejo sicer plačilo obresti v znesku 9.015.367,40 SIT, vendar pri tem ne gre samo za obresti po vtoževanih pogodbah, marveč tudi za plačane obresti po drugih podlagah, tako, da je točen podatek tisti, ki ga je ugotovila izvedenka v svojem mnenju.

65. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da se v obravnavani zadevi škoda odraža v tem, da ni sredstev za poplačilo in bodo upniki poplačani v manjšem znesku kot bi bili, če do posojanja denarja ne bi prišlo. Škoda je torej zmanjšanje stečajne mase tožeče stranke. Med strankama ni sporno, da družba P. d.o.o. ob zapadlosti oziroma odpoklicu svoje obveznosti po pogodbah o kratkoročnem kreditu ni izpolnila, kar pomeni, da je tožeči stranki nastala pravno priznana škoda, katere obseg pa ob nastanku še ni bil znan, sedaj, ob dejstvu, da je stečajni postopek nad družbo P. d.o.o. v stečaju pravnomočno končan (sklep o končanju 2. 8. 2011, pravnomočen 18. 8. 2011) in ob dejstvu, da poplačila tožeče stranke iz stečajne mase družbe P. d.o.o. v stečaju ni bilo, pa je. Obstoj škode je jasno izkazan s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev v stečaju družbe P. d.o.o., kjer je bilo tožeči stranki poleg vseh vtoževanih glavnic (370.364.999,50 SIT + 190.000.000,00 SIT + 5.099.631,80 SIT), priznanih tudi precej pogodbenih in zamudnih obresti, tako, da je pravnomočno priznanih terjatev tožeče stranke do družbe P. d.o.o. več (809.026.492,93 SIT s pp) kot znaša zahtevek tožeče stranke v tem postopku. Navedeno potrjujejo tudi ugotovitve izvedenke finančne stroke, ki je v svojem mnenju ugotovila točno takšen znesek dolgovane glavnice iz tega naslova. Končno pa tudi tožena stranka ugotovitvi višine in datumu zapadlosti teh terjatev ni nasprotovala. Ob izkazanem obstoju škode, je tako sodišče ugotavljalo tudi obstoj vzročne zveze med očitanim ravnanjem tožene stranke in škodo. Sama posoja visokih zneskov denarnega dobroimetja stečajnih mas pravni osebi, družbi z omejeno odgovornostjo, za katero se ve, da ni banka, niti druga finančna inštitucija in da si izposoja velike zneske, brez hkratnega ustreznega sprotnega nadzora in odstop oziroma prevzem očitno ničvredne terjatve, vse pa tudi brez ustreznega zavarovanja, je bilo v konkretnem primeru brez dvoma vzrok za zmanjšanje stečajne mase oziroma posledično razdelitvene mase v stečaju tožeče stranke.

66. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je stečajna masa tožeče stranke nedvomno zmanjšana za znesek glavnice v višini sedanjih 2.359.224,80 EUR, saj ta znesek predstavlja iz stečajne mase neposredno (posojilne pogodbe z aneksi v višini 370.364.999,50 SIT oziroma 1.545.505,75 EUR + 5.099.631,80 SIT oziroma 21.280.38 EUR) in posredno preko E. d.o.o. (190.000.000,00 SIT oziroma 792.855,95 EUR) posojen denar, ki nikoli ne bo vrnjen, ker je stečaj družbe P. d.o.o. pravnomočno zaključen, ne da bi bila pravnomočno priznana terjatev tožeče stranka poplačana. Če bi spornega ravnanja toženca ne bilo, bi bila stečajna masa tožeče stranke višja za 2.359.224,80 EUR, tako pa je zmanjšana za posojena/plasirana sredstva, ki na dan odpoklica niso bila vrnjena.

67. Pritožba ni utemeljena, kolikor meni, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je škoda manjša vsaj za višino terjatev, ki so bile v stečaju P. d.o.o. ponujene upnikom in tudi tožeči stranki, ki pa ni soglašala s prevzemom le-teh (dejansko stanje o tem ni sporno, izkazano pa je tudi z listinami), saj tožeča stranka ni dolžna namesto povrnitve škode, sprejeti nekaj drugega. Izpolnitev je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti, zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega (prvi odstavek 307. člen ZOR, prvi odstavek 282. člena OZ). Tožeča stranka ima pravico in je nedvomno zahtevala povrnitev škode v denarju, zato ni bila dolžna namesto denarja sprejeti terjatve do tretjih.

68. Z gornjimi dejanskimi in materialnopravnimi zaključki pritožbeno sodišče v celoti soglaša in hkrati zavrača kot neutemeljeno pritožbeno stališče, da je treba šteti, da je škoda manjša za prigospodarjene obresti, saj prigospodarjene obresti ne pomenijo niti delne kompenzacije za tisto, kar ne bo nikoli plačano iz stečajne mase P. d.o.o. 69. Pritožbi pa je pritrditi, da ima prav, da je škoda bila dokončno znana šele z zaključkom stečajnega postopka nad P. d.o.o dne 18. 8. 2011 in tedaj je bilo gotovo, da je škoda v celoti zapadla v plačilo.

70. Glede na to je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od 19. 8. 2011 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti zavrnilo.

71. Pritožba tudi ni utemeljena v delu glede stroškov postopka, saj je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožeči stranki stroške revizije v znesku 23.940,86 EUR, ker je pritožba spregledala, da je morala tožeča stranka plačati tudi sodno takso za revizijo in da njenih revizijskih stroškov ne predstavljajo samo odvetniške storitve.

72. Prav tako sodišče prve stopnje ni spregledalo strošek odgovora na pritožbo z dne 8. 7. 2011 v priglašeni višini 3750 točk, saj je pritožbeno sodišče v sodbi in sklepu Cpg 60/2012 z dne 6. 6. 2016 odločilo, da ta strošek nosi tožena stranka sama in je odločitev pravnomočna, pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se stroški tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo priznajo v znesku 2.324,24 EUR, saj je to sorazmerni delež vrednosti odgovora glede na delež tožbenega zahtevka sedaj edine tožeče stranke v prvotnem tožbenem zahtevku (ostalim tožečim strankam pa je s sodbo in sklepom VS RS III Ips 62/2012 z dne 10. 12. 2013 bilo naloženo, da toženi stranki povrnejo na njih odpadli sorazmerni del stroškov v znesku 1.902,04 EUR).

73. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema stališče sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka sama nositi stroške pridobitve ekspertnega mnenja v znesku 5.917,00 EUR, ker glede na 151.člena ZPP ne gre za pravdne stroške. Ekspertno mnenje je tožena stranka pridobila na svojo roko in izven sodnega postopka.

74. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zoper sodbo delno ugodilo v delu glede zakonskih zamudnih obresti, tako da je v tem delu sodbo spremenilo in glasi "z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19. 8. 2011 dalje, tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe 1. 6. 2004 do 18. 8. 2011 se kot neutemeljen zavrne" (358. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

75. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le glede zakonskih zamudnih obresti, zaradi tega pa ji niso nastali posebni stroški, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 7. člen ZPP se glasi: "1)Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo." 2 212. člen ZPP se glasi: "Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika." 3 14. člen ZPP se glasi: "Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca." 4 A. Galič v Pravdni postopek , Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Uradni list, Ljubljana 2005, stran 144. 5 A. Galič, prav tam. 6 A. Galič, prav tam, stran 142 7 Drugi odstavek 80. člena ZPPSL se glasi: "2) Stečajni upravitelj odgovarja vsakemu udeležencu v stečajnem postopku za škodo, ki mu jo prizadene namenoma ali iz hude malomarnosti. Za škodo nastalo zaradi dejanja stečajnega upravitelja, ki ga je odobril stečajni senat ali predsednik stečajnega senata, ali zaradi tega, ker je stečajni upravitelj ravnal po navodilu predsednika stečajnega senata, stečajni upravitelj ni odgovoren, razen če je na goljufiv način izposloval odobritev ali navodilo." 8 Primerjaj opombo 13 sodbe VS RS II Ips 343/2013 z dne 5. 11. 2015 in 22. točko in 41. točko odločbe Ustavnega sodišča RS Up-879/14 z dne 20. 4. 2015.