Jedro

Prekršek neskladne gradnje, to je gradnje v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem (prvi odstavek 180. člena ZGO-1) je storjen takrat, ko storilec preneha z ravnanji, ki pomenijo neskladno gradnjo oziroma ko je objekt dokončan (in takrat tudi začne teči zastaranje).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Pravna oseba A.d.o.o. in odgovorna oseba V.M. sta bila z odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, območna enota Koper (prekrškovni organ) z dne 12.6.2007 spoznana za odgovorna storitve prekrška po prvem odstavku 180. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) oziroma po tretjem odstavku 180. člena tega zakona. Pravni osebi je bila izrečena globa 8.345,85 EUR, odgovorni osebi pa globa 834,59 EUR. Okrajno sodišče v Piranu je s sodbo PR 328/2007 z dne 24.2.2009 ugodilo zahtevama pravne in odgovorne osebe za sodno varstvo ter odločbo prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec. Navaja, da sta bili pravna in odgovorna oseba spoznani za odgovorni storitve očitanega prekrška, ker je pravna oseba kot investitor v Portorožu od aprila 2004 do maja 2006 zgradila večstanovanjski objekt v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Povzema zaključke izpodbijane sodbe, da gre v tej zadevi za trajajoči prekršek, pri katerem začne rok za zastaranje pregona teči takrat, ko preneha protipravno stanje, to je takrat, ko je gradnja objekta končana. Sodišče prve stopnje drugače kot prekrškovni organ ni štelo, da je gradnja končana z izdajo pravnomočnega uporabnega dovoljenja. Na podlagi 61. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDPME), odločbe GURS Koper o prvem vpisu stavbe v kataster stavb in elaborata z dne 17.12.2004 je ugotovilo, da je bila gradnja končana v decembru 2004. Postopek o prekršku je bil začet 4.1.2007, to je več kot dve leti od dneva storitve prekrška, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1) postopek ustavilo. Vrhovni državni tožilec navaja, da evidentiranja stavb v kataster ni mogoče šteti kot zaključek gradnje, saj 5. člen ZGO-1 določa, da je pogoj za začetek uporabe objekta uporabno dovoljenje. V tej zadevi gre tudi po stališču zahteve za varstvo zakonitosti za prekršek, pri katerem začne zastaranje teči s prenehanjem protipravnega stanja, takšno stanje pa ni moglo prenehati z vpisom stavbe v kataster stavb, temveč le s pravnomočnostjo uporabnega dovoljenja. Dokler ni izdano uporabno dovoljenje gre za nedograjen objekt. Gradbeni inšpektor je pri objektu ugotovil neskladno gradnjo ter investitorju z odločbo naložil, da mora ustaviti gradnjo in v roku enega meseca zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja. Pravna oseba je kasneje pridobila gradbeno in uporabno dovoljenje, vendar ne za vsa zemljišča, tako da protipravno stanje še vedno traja. Po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti je pravilno šteti, da je gradnja zaključena takrat, ko pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za uporabo objekta, pred tem pa gre za gradbišče. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je Okrajno sodišče v Piranu z izpodbijano sodbo prekršilo določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, na način iz 3. točke 156. člena ZP-1. 3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1) zagovornik pravne in odgovorne osebe meni, da ni utemeljena.

B.

4. Pravna oseba A.d.o.o. in odgovorna oseba V.M. sta bili z uvodoma navedeno odločbo prekrškovnega organa spoznani za odgovorni storitve prekrška po prvem oziroma po tretjem odstavku 180. člena ZGO-1. Ta prekršek stori pravna oseba, ki izvaja neskladno gradnjo, to je gradnjo oziroma dela v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem (12.2 točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

5. Po določbi prvega odstavka 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, to je od dneva, ko je storilec delal (ali bi moral delati), ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica (9. člen Kazenskega zakonika v zvezi z 8. členom ZP-1). V skladu z navedenimi določbami zastaranje pregona začne teči takrat, ko storilec preneha izvrševati zakonske znake očitanega prekrška. Glede na zgoraj povzeti zakonski opis obravnavanega prekrška po prvem odstavku 180. člena ZGO-1 je torej zastaranje v tej zadevi začelo teči takrat, ko je pravna oseba prenehala z izvajanjem neskladne gradnje oziroma ko je objekt dokončala.

6. V zvezi s tem je napačno stališče prekrškovnega organa, sodišča prve stopnje in zahteve za varstvo zakonitosti, da gre v obravnavani zadevi za trajajoči prekršek, ki je dokončan, ko preneha protipravno stanje. Pravna teorija (L. Bavcon, A. Šelih; Kazensko pravo, Uradni list 2003, str. 280) loči med trenutnimi in trajajočimi kaznivimi dejanji (oz. ravnanji) ter kaznivimi ravnanji stanja. Za prva je značilno, da se po svoji naravi lahko izvršijo v trenutku oziroma v zelo kratkem času, pri trajajočih kaznivih ravnanjih pa storilec povzroči nastanek protipravnega stanja in ga določen čas vzdržuje. Bistvena lastnost tega tipa kaznivih ravnanj je v tem, da je poleg uresničenega protipravnega stanja tudi njegovo vzdrževanje sestavni del zakonskega opisa. Pri razlikovanju teh (teoretičnih) pojmov zato ni odločilen obstoj oz. trajanje protipravnega stanja samega po sebi, temveč storilčevo protipravno ravnanje, ki takšno stanje vzdržuje. Vzdrževanje protipravnega stanja ni znak prekrška po prvem odstavku 180. člena ZGO-1, temveč gre v tej zadevi za prekršek, ki se po naravi stvari izvrši z več posameznimi ravnanji v določenem času. Povedano drugače, pri izvajanju neskladne gradnje gre za dlje časa trajajoče vzpostavljanje protipravnega stanja in ne za njegovo trajajoče vzdrževanje. Položaj konkretne zadeve zato ustreza pojmu kaznivega ravnanja stanja, pri katerem je, enako kot pri trajajočih dejanjih uresničeno protipravno stanje, dejanje je dokončano (storjeno) že z nastankom protipravnega stanja, njegovo trajanje pa za obstoj prekrška ni odločilno.

7. Očitani prekršek po prvem odstavku 180. člena ZGO-1 je glede na navedeno storjen takrat, ko storilec preneha z ravnanji, ki pomenijo neskladno gradnjo, in ne takrat, ko pride do uskladitve pravnega stanja in dejanskega stanja „v naravi“ s spremembo gradbenega dovoljenja oziroma s prilagoditvijo ali z rušenjem objekta. To pomeni, da za ugotovitev časa začetka zastaranja pregona prekrška ni odločilen niti čas pravnomočnosti uporabnega dovoljenja niti datum vpisa objekta v kataster stavb niti kako drugo formalno dejanje državnega organa. Vprašanje konca izvajanja neskladne gradnje je dejansko vprašanje, ki je odvisno od okoliščin konkretnega primera, te pa so v postopku o prekršku lahko predmet dokazovanja z vsemi dokaznimi sredstvi (priče, gradbena knjiga, odločbe in druge listine itd.). Navedeno pa ne pomeni, da zaradi nastopa zastaranja pregona prekrška takšno stanje ni (več) v nasprotju s predpisi upravnega prava.

8. Ob sicer napačnem stališču, da gre za trajajoči prekršek, je sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedeno ravnalo pravilno, ko je v izpodbijani sodbi na podlagi razpoložljivih dokazov (odločba GURS K. o prvem vpisu stavbe v kataster stavb in elaborat z dne 17. 12. 2004) ugotavljalo, kdaj je bila gradnja na spornem objektu dejansko zaključena. Ob ugotovitvi, da je bila gradnja končana v decembru 2004 (to dejstvo ne more biti predmet izpodbijanja v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti), je pravilno zaključilo, da je pred začetkom postopka o prekršku 4.1.2007 potekel rok dveh let iz prvega odstavka 42. člena ZP-1 in na tej podlagi postopek pravilno ustavilo (4. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1).

9. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve glede na navedeno niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.