Jedro

Obdolženec je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe storil z direktnim naklepom, saj je nepričakovano skočil proti oškodovancu in ga z glavo (čelom) udaril v predel obraza in mu povzročil odlom krone prvega zgornjega sekalca.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega D.U. in pooblaščenke oškodovanca D.U. kot tožilca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati na 100.000,00 ( stotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje - pod točko A spoznalo obdolženega D.U. za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/I KZ in mu izreklo dvajset dnevnih zneskov, to je 54.380,00 SIT denarne kazni, ki jo mora obdolženec plačati v roku dveh mesecev. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka, odločilo pa tudi, da mora oškodovancu R.Z. plačati znesek v višini 117.500,00 SIT, s preostalim premoženjskopravnim zahtevkom je oškodovanca napotilo na pravdo; - pod točko B/I je iz razloga po 4. točki 357.člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženega R.Z. zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146 KZ.

- pod točko B/II pa obdolženega M.D. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146 KZ.

Po določilu člena 96/III ZKP je tudi odločilo, da mora D.U., oškodovanec kot tožilec pri kaznivih dejanjih pod točkama B/I in B/II, povrniti R.Z. in M.D. potrebne izdatke ter plačati povprečnini.

Zagovornica obdolženca, hkrati tudi pooblaščenka oškodovanca kot tožilca, je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, obrazložila pa le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede kaznivega dejanja, katerega je bil spoznan za krivega obdolženi D.U. in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi.

Višja državna tožilka je v svojem mnenju v delu, ko se pritožba nanaša na obtožbo državnega tožilca, predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da je sodišča prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, svoje dokazne zaključke za odločitev, da je obdolženec oškodovanca R.Z. lahko telesno poškodoval s tem, da ga je z glavo udaril v predel obraza in mu povzročil odlom krone desnega zgornjega sekalca, sprejemljivo in prepričljivo obrazložilo.

Utemeljeno se je oprlo na izpovedbo oškodovanca, ki je vse od trenutka, ko je bil poškodovan in tudi ves čas kazenskega postopka zatrjeval, da mu je poškodbo povzročil obdolženec prav na takšen način. Pritrditi je sicer pritožnici, da nobena od prič, niti tiste, ki so bile v družbi z obdolžencem niti druge priče niso videle, da bi obdolženec oškodovanca udaril z glavo. Pravilna in ustrezno obrazložena ocena izvedenih dokazov pa je potrdila, da sta v fizičnem kontaktu bila le obdolženec in oškodovanec.

V postopku zaslišani izvedenec sodno medicinske stroke pa je potrdil možnost, da je poškodbo utrpel oškodovanec na način, kot ga je le-ta opisal tako glede na višino obdolženca kot oškodovanca. Takšno možnost pa je potrdil tudi glede na okoliščino, da je oškodovanec stal višje. Po njegovem je bistveno, da je obtoženec, ki je sicer višji, lahko s čelom dosegel višino ustnice. Pritožnica ne sprejema njegove izpovedbe, da razlika v višini ni bistvena, ker je treba izhajati iz tega, da je običajno, da se v takšnih kritičnih situacijah ne stoji čisto pokonci in kot nasprotno tej izpovedbi stavlja mnenje strokovnjaka, dr. V.F., prav tako izvedenca medicinske stroke, ki ga je angažiral sam obdolženec. Ta strokovnjak namreč meni, da bi bila običajna reakcija oškodovanca takšna, da bi se na napad z glavo umaknil nazaj in dvignil svojo glavo. Navedeni različni stališči o položaju telesa oškodovanca, pri čemer pa tudi ta strokovnjak ne izključuje možnosti takšnega nastanka poškodbe, kot jo je opisal oškodovanec, ne more vnesti utemeljenih pomislekov v pravilno ugotovitev tega odločilnega dejstva. Potrebno je namreč upoštevati izpovedbo oškodovanca, da je bil na stopnicah, obdolženi pa je plesal in kar naenkrat skočil vanj. Zato simulacij o tem, na koliko nižji podlagi je stal obdolženec in kako visoke in široke so bile stopnice, na kar se sklicuje pritožnica, ni moč upoštevati.

Glede na način udarca pa so tudi pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženec lahko telesno poškodbo prizadejal z direktnim naklepom kot obliko krivde.

V kolikor pa pritožnica obrazlaga bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pa je ugotoviti, da s temi navedbami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Prav tako pritožnica ni obrazložila pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona. Kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženca, na kar mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, pa ni bilo.

Po oceni sodišča druge stopnje pa je tudi izrečena denarna kazen ustrezna teži kaznivega dejanja in obdolženčevi stopnji krivde.

Čeprav je pooblaščenka vložila pritožbo tudi zoper zavrnilni in oprostilni del sodbe in predlagala razveljavite sodbe v celoti, pritožba v tem delu ni obrazložena, zato je sodišče druge stopnje v tem delu sodbo preizkusilo le po uradni dolžnosti in ugotovilo, da sodba nima kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 98/I ZKP.