Jedro

Glede na obrazložitev sodbe, so bila opažanja policistov edina podlaga za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil prekršek po 5. odstavku 37. člena ZPrCP (peljal po nasprotnem smernem vozišču), kot tudi, da je storil prekršek po 8. odstavku 45. člena ZPrCP (brez upravičenega razloga sunkovito zavrl, zaradi česar je pričelo vozilo bočno drseti po regionalni cesti). Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče, ki naj bi bila sopotnik v vozilu, ko naj bi bila očitana prekrška storjena in s katero obdolženi dokazuje, da prekrškov ni storil, po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje z vidika poštenega sojenja, na prej opisan način, ni moglo ustrezno oceniti dejanskega stanja, s tem pa tudi ne odgovornosti obdolženca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi M.P. odgovoren za prekrške: po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je določilo globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije; po petem odstavku 107. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo 120,00 EUR ter po osmem odstavku 45. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo 200,00 EUR. Izreklo mu je enotno globo 1.520,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenski točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije ter mu v globo vštelo čas pridržanja v višini 20 EUR. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov postopka.

Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca iz razloga bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnih določb Zakona o prekrških ( ZP-1) ali predpisa, ki določa prekršek. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ali spremeni.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je obdolženec zanikal storitev prekrškov. V dokaz, da pri vožnji ni drsel ter da ni vozil po nasprotnem voznem pasu, kot tudi, da je pil po vožnji, je predlagal poleg zaslišanja policistov tudi zaslišanje priče A.K.. Glede pitja po vožnji je v zagovoru predlagal tudi zaslišanje natakaric, ki so stregle v lokalu; teh po imenu ne pozna, ve pa, da je bila ena od njih J. ali S..

Sodišče prve stopnje predlogu za zaslišanje A.K. ni ugodilo, češ da to ni bilo nujno za ugotovitev dejanskega stanja, glede na ostale izvedene dokaze, do predloga za zaslišanje natakaric, ki so v lokalu stregle pa se ni opredelilo.

V skladu s prvim odstavkom 90. člena ZP-1 ima obdolženec pravico, da se zagovarja, predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva, sodišče pa ima po 68. členu ZP-1 dolžnost, da po resnici in popolnoma ugotovi vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora raziskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Vsebinsko presojo dokaznih predlogov usmerjajo merila, izoblikovana v ustavno-sodni praksi in v skladu z njimi mora sodišče ugoditi dokaznemu predlogu stranke, če je ta z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazala pravno relevantnost in obstoj dokaza in da bo ta v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. V dvomu je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen (1).

Glede na obrazložitev sodbe, so bila opažanja policistov edina podlaga za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil prekršek po 5. odstavku 37. člena ZPrCP (peljal po nasprotnem smernem vozišču), kot tudi, da je storil prekršek po 8. odstavku 45. člena ZPrCP (brez upravičenega razloga sunkovito zavrl, zaradi česar je pričelo vozilo bočno drseti po regionalni cesti). Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče, ki naj bi bila sopotnik v vozilu, ko naj bi bila očitana prekrška storjena in s katero obdolženi dokazuje, da prekrškov ni storil, po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje z vidika poštenega sojenja (2), na prej opisan način, ni moglo ustrezno oceniti dejanskega stanja, s tem pa tudi ne odgovornosti obdolženca. Za ugotovitev o odgovornosti obdolženca za prekršek po četrti točki 105. člena ZPrCP je prav tako ključnega pomena odgovor na vprašanje, ali je obdolženec po očitanih prekrških iz 2. in 3. točke izreka, pil alkoholne pijače, in če jih je, kakšna je bila koncentracija alkohola v organizmu obdolženca v času storjenih prekrškov iz 2. in 3. točke izreka. Če bi se izkazalo, da slednja nista dokazana pa tudi, ali so bili glede na okoliščine odreditve, izpolnjeni pogoji za odreditev preizkusa alkoholiziranosti.

Z zavrnitvijo predlaganih dokazov glede katerih je po presoji pritožbenega sodišča obdolženec izkazal pravno relevantnost, je prvostopenjsko sodišče kršilo obdolženčevo pravico do izvedbe razbremenilnih dokazov, kar bi lahko vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS). Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijano sodbo ob uporabi 8. odstavka 163. člena ZP-1 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokazni predlog zaslišanja priče S.S. glede pitja alkoholnih pijač v gostinskem lokalu ter A.K. glede vseh treh očitanih prekrškov in ter nato ponovno oceniti obdolženčev zagovor in izvedene dokaze glede vseh treh obdolžencu očitanih prekrškov, torej, če bo ugotovilo, da sta mu dokazana prekrška iz 2. in 3. točke izreka tudi glede koncentracije alkohola v obdolženčevem organizmu v času teh prekrškov ter sodbo obrazložiti, kot mu nalaga določba 139. člena ZP-1. op. št. 1: tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 113/2006 z dne 16. 11. 2006 op. št. 2: o tovrstnih kršitvah se je v vrsti odločitev izreklo tudi ESČP; npr. Flisar proti RS 3127/09 z dne 29.09.2011