Jedro

ZPP v določbi 2. odst. 139. člena, v katerem je opredeljen način vročanja določa, da se fizičnim oseba vroča v stanovanju ali na delovnem mestu, tistega, ki naj se mu vroči pisanje, ali pa na sodišču, če je naslovnik tam. Glede na navedeno določbo je za vročitev odločilen kraj dejanskega bivanja naslovnika, saj je pojem "stanovanja" potrebno razumeti v dejanskem smislu. To pa pomeni, da če stranka, ki ji je treba določeno pisanje vročiti, na določenem naslovu sploh ne stanuje, ji na tem naslovu pač ni mogoče pisanja vročiti. Iz istih razlogov pa ji na takšnem naslovu ni mogoče opraviti nadomestne vročitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da mora prva tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 25.771.748,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je prva tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je navedla, da ji sodišče prve stopnje ni vročilo tožbe, zaradi česar ni imelo podlage za izdajo zamudne sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje, najprej vročalo tožbo prvi toženi stranki na naslov, ki ga je tožeča stranka navedla v tožbi, vendar neuspešno, saj je bila poštna pošiljka s tožbo vrnjena sodišču z oznako "neznan". Sodišče prve stopnje je nato samo opravilo poizvedbe pri registru prebivalstva in ugotovilo, da je ima prva tožena stranka prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Ul. A. Z. 4, L. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila tožba prvi toženi stranki vročena na ta naslov s fikcijo (5. odst. 142. člena ZPP) dne 21.9.2005. Pri tem se je oprlo na podatke iz obvestil vročevalca, iz katerih izhaja, da je obvestilo o prispeli pošiljki s tožbo pustil prvi toženi stranki v hišnem predalčniku na tem naslovu. Takšna vročitev bi bila pravilna, ob predpostavki, če bi prva tožena stranka, ki je fizična oseba dejansko stanovala v času vročanja tožbe na tem naslovu. ZPP namreč v določbi 2. odst. 139. člena, v katerem je opredeljen način vročanja določa, da se fizičnim oseba vroča v stanovanju ali na delovnem mestu, tistega, ki naj se mu vroči pisanje, ali pa na sodišču, če je naslovnik tam. Glede na navedeno določbo je za vročitev odločilen kraj dejanskega bivanja naslovnika, saj je pojem "stanovanja" potrebno razumeti v dejanskem smislu. To pa pomeni, da če stranka, ki ji je treba določeno pisanje vročiti, na določenem naslovu sploh ne stanuje, ji na tem naslovu pač ni mogoče pisanja vročiti. Iz istih razlogov pa ji na takšnem naslovu ni mogoče opraviti nadomestne vročitve.

Prva tožena stranka pa v pritožbi zatrjuje in dokazuje, da v času vročanja tožbe, ni stanovala na naslovu Ul. A. Z. 4, L. V pritožbi je navedla, da je svoje stanovanje na tem naslovu prodala v začetku leta 2005 in priložila prodajno pogodbo z dne 5.4.2005 (B14). Navedla je tudi še, da se je zaradi prodaje stanovanja sama preselila v najemniško stanovanje na naslovu C. 179/7, L. in priložila najemno pogodbo z dne 30.6.2005 (B15). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so pritožbene trditve prepričljive. Zato šteje, da je prva tožena stranka izkazala, da v času vročitve tožbe torej dne 21.9.2005 ni stanovala na naslovu Ul. A. Z. 4, L. To pa pomeni, da ji tožbe, na ta naslov ni bilo mogoče vročiti s fikcijo. Ker prva tožena stranka ni prejela tožbe, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo zamudne sodbe. Z njeno izdajo pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP).