Jedro

Delavec zaradi spremebe delovnih mest ne more uspešno uveljavljati razlike v plači med plačo po prej vrednotenem in novo vrednotenem delovnem mestu. V pristojnosti delodajalca je, da opredeli zahtevnost del in pogoje za zasedbo delovnih mest in da ta delovna mesta tudi ustrezno ovrednoti, ob upoštevanju izhodiščnih plač tarifnega razreda, v katerega se takšno delovno mesto razvrsti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 15.1.1992 o razporeditvi tožnika na delovno mesto skladiščno transportnega delavca KV, o razporeditvi v obrat milarne za čas od 10.3.1992 do 14.3.1992 z dne 9.3.1992 ter o razporeditvi v obrat čistil za čas od 16.3.1992 do 20.3.1999 z dne 13.3.1992, za izplačilo razlik v plači med delovnim mestom prevzemnika ter plačo, kot jo je tožnik prejemal od 1.10.1990 dalje na delovnih mestih po razporeditvi zaradi invalidnosti III. kategorije po sklepu SPIZ št. ..... z dne 7.9.1990, pri čemer naj bi mu tožena stranka to razliko plačavala tudi v bodoče, poleg tega pa je odločilo, da tožnik trpi stroške tožene stranke v višini 33.281,92 SIT. Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožnik smiselno iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da mu je tožena stranka odtujevala del dohodkov, da je v letu 1990 postal invalid III. kategorije invalidnosti in da ga je tožena stranka nezakonito razporejala po vseh obratih proizvodnje čistil, kjer ne bi smel delati. Zato se je moral s 36 leti starosti in 17 leti delovne dobe upokojiti. Iz izpiskov tožene stranke o dohodkih tožnika za leto 1991 in 1992 izhaja, da je dobil le plačo navadnega delavca. Tožnik je sodišče prve stopnje zaprosil, da pridobi izpisek dohodkov za delovno mesto prevzemnika, vendar tega izpiska ni dobil. Dne 18.7.2001 je tožnik podal še dopolnitev pritožbe, dne 12.9.2001 pa je pritožbeno sodišče prejelo tožnikovo vlogo z oznako "Popis gradiva (overjenega za predajo, ali poslanost delovnemu sodišču prve stopnje v sporu s firmo "..." Maribor, kakor tudi popis overjene predaje dokumentov v pritožbi na Višje delovno - socialnemu sodišču opr. št. Pd 1036/94" s 5 prilogami. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Na podlagi 1. odst. 7. čl. ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, pri čemer sme sodišče v skladu z 2. odst. 7. čl. ZPP ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Tudi v takem primeru pa sodišče svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Po 286. čl. ZPP morajo stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njihovih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njhovih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, na poznejših narokih pa to stranke lahko storijo le, če jih brez svoje krivde niso mogli navesti na prvem naroku. 3. odst. 499. čl. ZPP določa, da smejo stranke v primeru, če je bil pred uveljavitvijo zakona že opravljen prvi narok za glavno obravnavo, navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi zakona (ZPP je pričel veljati 14.7.1999). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe. Tako je na podlagi listinske dokumentacije, ki se nahaja v spisu, zaključiti, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika po razveljavitvi sklepa o razporeditvi delavca na delovno mesto z dne 15.1.1992 (B 5), s katerim je bil tožnik razporejen na delovno mesto skladiščno transportnega delavca KV v ..... prodaja. Iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in toženo stranko dne 20.1.1992 (B 6) namreč izhaja, da sta tožnik in tožena stranka sklenila delovno razmerje za nedoločen čas od 1.1.1992 dalje s polnim delovnim časom, pri čemer bo tožnik zaposlen na delovnem mestu skladiščno transportnega delavca KV. Pred tem je tožnik delal na delovnem mestu prevzemnika (B 10, B 11, B 12), vendar pa je iz ugovora z dne 21.10.1991 (A 7) razvidno, da se je po predhodnem mnenju invalidske komisije oz. izvedenca tožnikov zaposlitveni problem reševal z enomesečnim poskusnim delom na delih KV delavca - skladiščno transportni delavec. Iz sklepa SPIZ z dne 18.3.1992 (B 1) je nadalje razbrati, da je tožnik za delo "skladiščno transportnega delavca KV v ... prodaji" popolnoma zmožen, zato se je glede na mnenje invalidske komisije tožniku priznala pravica do zaposlitve na navedenem delu. Glede na to pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep o razporeditvi delavca na delovno mesto (B 5) ni bil nezakonit. Z ozirom na zgoraj navedene določbe ZPP je sodišče prve stopnje po ugotovitvi pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo del tožnikovega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev sklepov tožene stranke o začasni razpoerditvi z dne 9.3.1992 in 13.3.1992. Iz tožnikovih navedb namreč ni razvidno, v čem bi bila nezakonitost teh razporeditev, ki je trajala 2 krat po 4 dni zaradi nujnega opravljanja del z namenom preprečitve škode za podjetje, kot tudi pomanjkanja dela na dosedanjih delih (navedeno izhaja iz obrazložitve izpodbijanih sklepov), pri čemer je bilo v obeh sklepih določeno, da tožniku pripada v času teh razporeditev enaka plača, kot bi jo prejemal na svojem delovnem mestu oz. plača, ki je zanj ugodnejša. Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni navedel, iz kakšnih razlogov predlaga ugotovitev razveljavitve sklepov z dne 9.3.1992 in 16.3.1992, niti ni v postopku predlagal dokazov, iz katerih bi izhajala nezakonitost teh sklepov. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je neutemeljen zahtevek tožnika za izplačilo razlike v plači med plačo za delovno mesto prevzemnika in plačo, ki jo je prejemal tožnik po razporeditvah zaradi invalidnosti. Iz sklepa z dne 21.4.1992 (B 4) in 4.6.1992 (B 3) je razbrati, da je bilo tožniku na podlagi 47. čl. v spornem obdobju veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83) odmerjeno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu, pri čemer je bilo to nadomestilo enako med razliko plače, ki jo je tožnik kot zavarovanec prejel v koledarskem letu pred nastankom invalidnosti in plačo, ki jo je prejel na drugem ustreznem delu, pri čemer se plača, ki jo je tožnik kot zavarovanec prejel v koledarskem letu pred nastankom invalidnosti, uskladi na leto, za katero se nadomestilo odmerja, glede na porast plač v organizaciji, v kateri je bil ob nastanku invalidnosti v delovnem razmerju. S tem nadomestilom je zakonodajalec preprečil, da bi se položaj delavca, ki zaradi invalidnosti ni bil zmožen opravljati svojega dela, z opravljanjem drugega ustreznega dela, ki je bilo slabše plačano, poslabšal. Iz tožbenih navedb tožnika je razbrati, da naj bi prišlo do razlike v plači zaradi mikro - reorganizacije in novega prevrednotenja delovnih mest, tako da je bilo tožnikovo prejšnje delo slabše ovrednoteno. Tožena stranka je v zvezi s tem navajala, da je do spremembe sistemizacije prišlo z uveljavitvijo Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, s katero so se delovna opravila razporedila v ustrezne tarifne skupine. Delovno opravilo prevzemnik (kjer je delal tožnik pred invalidnostjo) je bilo uvrščeno v IV. tarifno skupino, tako da so tožnikove navedbe glede prikrajšanja pri plači po zatrjevanju tožene stranke neutemeljene. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi tožnik v zvezi s tožbenim zahtevkom glede razlik v plači predlagal izvedbo dokazov, iz katerih bi izhajala zatrjevana razlika v plači, prav tako pa v spisu ni zaslediti podatkov o tem, da bi tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje zahteval izpisek dohodka za prevzemnika, kot to zatrjuje v pritožbi. Glede na to ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju prikrajšan pri plači. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da delavec zaradi spremembe vrednotenja delovnih mest, ki je posledica spremenjene sistemizacije oz. reorganizacije in zaradi katere bi prišlo do morebitnega znižanja njegove plače, ne bi mogel uspešno uveljavljati razlike v plači med plačo po prej vrednotenem in novo vrednotenem delovnem mestu. V pristojnosti delodajalca je namreč, da opredeli zahtevnost del in pogoje za zasedbo delovnih mest in da ta delovna mesta tudi ustrezno ovrednoti, seveda ob upoštevanju izhodiščnih plač tarifnega razreda, v katerega se takšno delovno mesto razvrsti. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena trditev tožnika, da je bil v letu 1991 in 1992 plačan kot navadni delavec, nima opore v listinskih dokazih. Iz obračunskih listov za tožnika, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B 16) je namreč razbrati, da je znašala tožnikova bruto plača v tem obdobju več kot pa je bila določena izhodiščna plača za I. tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, do katere je bil upravičen delavec, katerega delovno mesto je bilo uvrščeno v I. tarifni razred. Ob primerjavi podatkov o obračunanih bruto plači za tožnika v navedenih obračunskih listih s podatki o izhodiščnih plačah po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, ki so bili objavljeni v publikaciji v naslovom "Zneski po kolektivnih pogodbah gospodarskih dejavnosti 1990 - 1999", ki ga je v februarju 2000 objavilo Združenje delodajalcev Slovenije, je zaključiti, da je bila tožniku v tem obdobju obračunana bruto plača, ki je presegala izhodiščno bruto plačo za III. tarifni razred po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Pritožbeno sodišče dopolnitve pritožbe tožnika, ki je bila vložena po izteku 8 dnevnega pritožbenega roka, katerega določa 4. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98) ni moglo upoštevati, saj je bila vložena prepozno. Iz enakega razloga sodišče tudi ni upoštevalo vloge tožnika z oznako "Popis gradiva (overjenega za predajo, ali poslanost) delovnemu sodišču prve stopnje v sporu s firmo "....." Maribor, kakor tudi popis overjene predaje dokumentov v pritožbi na višje deovno - socialnemu sodišču opr. št. Pd 1036/94." Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni bil podan, prav tako pa sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).