Jedro

Dejstvo, da je po izteku ukrepa gradbenega inšpektorja, upravna enota v odločbi o plačilu nadomestila za degradacijo in uzurpacijo, kot zavezanca za plačilo določila B. d.d. (investitorja) in ne tožeče stranke, ne more biti razlog za obnovo inšpekcijskega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper je s sklepom št. 06122-2382/2008/96 z dne 20. 11. 2009 zavrnil predlog tožeče stranke za obnovo inšpekcijskega postopka v inšpekcijski zadevi: Objekt na parc. št. 5833/23, 5833/24, 5833/25, 5833/26, 5833/27, 5833/28 in 5983/2 k.o. A. Na pritožbo tožeče stranke je Ministrstvo za okolje in prostor z izpodbijano odločbo navedeni sklep gradbenega inšpektorja odpravilo in sklenilo, da se predlog inšpekcijskega zavezanca-tožeče stranke za obnovo inšpekcijskega postopka v zadevi gradnje objekta na zemljišču z že navedenimi parc. št. v k.o. A., zavrže. V obrazložitvi je navedlo, da iz dokumentacije zadeve izhaja, da je bila inšpekcijskemu zavezancu dne 10. 3. 2009 izdana odločba s katero mu je bilo naloženo, da mora v 30-tih dneh po vročitvi odločbe odstraniti parkirišče ograjeno s kovinsko ograjo. Ob predhodnem preizkusu je bilo ugotovljeno, da predlog ni dovoljen, saj ni podan obnovitveni razlog, obstoj novega dejstva, iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki ga tožeča stranka zatrjuje v predlogu za obnovo postopka. Obnova postopka namreč ni možna zato, ker so nova dejstva, nastopila po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba. Ni pa utemeljeno zatrjevanje tožeče stranke, da je v predmetni zadevi podan obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Vprašanje investitorstva nelegalnega objekta v predmetni zadevi ne predstavlja predhodnega vprašanja, ampak gre za dejstvo, ki je bilo ugotovljeno v inšpekcijskem postopku, v katerem je bilo nedvomno ugotovljeno, da je investitor objekta zavezanec. Odločba Upravne enote Koper, ki v svoji odločbi kot zavezanca za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo določa B. d.d. v zadevi ni relevantna, ta upravna odločba pa tudi ni stvar presoje v tem postopku. Predlog tožeče stranke je zato na podlagi določb drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku s sklepom zavrgla.

Tožeča stranka izpodbija odločbo Ministrstva za okolje in prostor iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da iz odločbe Upravne enote Koper z dne 19. 10. 2009 izhaja, da je bila investitor sporne gradnje družba B. d.d. in ne tožeča stranka, zato predstavlja nov dokaz, čigar možnost uporabe je nastala šele z njeno vročitvijo in bi lahko pripeljal do drugačne odločbe, v kolikor bi jo bilo moč uporabiti že v prejšnjem postopku. Navedena odločba je nesporen dokaz s katerim je mogoče ovreči ugotovitev inšpektorja, da je bila investitor spornega objekta tožeča stranka. Dejstvo, da je bila tožeča stranka neuspešna pri navajanju tega dejstva v inšpekcijskem postopku gre pripisati ravno pomanjkanju listinskih dokazov s katerimi bi lahko dokazala, da ni investitor. Vprašanje investitorstva je ključnega pomena za odločanje o zadevi, zaradi tega je podan pogoj iz 1. točke 260. člena ZUP in je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita. Napačno pa je tudi sklepanje tožene stranke, da okoliščina ali je tožeča stranka investitor sporne gradnje ne predstavlja predhodnega vprašanja. Navedena odločba Upravne enote Koper z dne 19. 10. 2009 predstavlja rešitev predhodnega vprašanja o investitorstvu s strani matičnega organa. V predmetni zadevi je gradbeni inšpektor zgolj na podlagi zmotne izjave direktorja tožeče stranke zaključil, da ima tožeča stranka položaj investitorja. Dejstvo, da je Upravna enota Koper kot pristojni organ za odločanje o tem vprašanju ugotovila, da je investitor sporne gradnje druga oseba tako ni mogoče prezreti. Glede na navedeno je podan obnovitveni razlog iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Če pa ta razlog ne obstaja je obnovo postopka zagotovo potrebno dovoliti na podlagi 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, saj bi odločba Upravne enote Koper, uporabljena kot nov dokaz nedvomno pripeljala do drugačne odločitve. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa druge stopnje spremeni tako, da dopusti obnovo postopka podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu druge stopnje v ponoven psotopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Tudi po mnenju sodišča ni podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) ki ga tožeča stranka zatrjuje v tožbi. Obnova postopka namreč ni možna zaradi novih dejstev in dokazov, ki so nastali po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba. Tožeča stranka je dejstvo, da ima le pravico do razpolaganja z zemljiščem, na katerem stoji sporni objekt in to, da ni investitor na tem zemljišču, neuspešno uveljavljala že v pritožbenem postopku in v upravnem sporu. To pa pomeni, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih obnove ni dovoljeno predlagati (drugi odstavek 261. člena ZUP).

Podan pa tudi ni obnovitveni razlog iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, ki določa da se postopek, ki je končan z odločbo zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače. Izpodbijana odločba je bila izdana v inšpekcijski gradbeni zadevi zaradi nelegalne gradnje, za katero ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Drugačna rešitev predhodnega vprašanja investitorja po pristojnem organu bi bila podana le, v kolikor bi v času izdaje izpodbijane odločbe tekel postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, ki bi po izdaji inšpekcijske odločbe predhodno vprašanje investitorstva v času izdaje inšpekcijskega ukrepa rešil drugače. Odločba Upravne enote Koper o plačilu nadomestila pa je bila izdana naknadno na podlagi prijave inšpektorja v drugem upravnem postopku in je ni mogoče šteti za odločbo pristojnega organa v smislu 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Kakor je ugotovil že upravni organ druge stopnje v izpodbijani odločbi, dejstvo, da je Upravna enota Koper v svoji odločbi kot zavezanca za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo določila B. d.d. v tej inšpekcijskih zadevi ni relevantno glede na to, da je bilo tekom dokaznega postopka nedvomno ugotovljeno, da je bil investitor objekta zavezanec. Upravni organ druge stopnje je tako ob uporabi prvega odstavka 252. člena ZUP predlog tožeče stranke pravilno zavrgel, upoštevaje določbe 267. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Vsaka stranka, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi svoje stroške tega postopka.