Jedro

Dolžnost davčnega organa je bila, da v skladu s 143. členom ZDavP-2 in naslednjimi preveri, ali so podani pogoji za začetek davčne izvršbe in ali so v nadaljevanju na podlagi 155. člena ZDavP-2 podani razlogi za ustavitev davčne izvršbe. Na podlagi omenjenih zakonskih določb ni bilo niti razlogov, da se davčna izvršba ne bi začela, niti razlogov, da bi se ustavila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije najprej ugotovila, da na podlagi sklepa št. 144052936 z dne 18. 9. 2013, ki ga je izdal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, (v nadaljevanju ZPIZ) in ki je postal izvršljiv 23. 9. 2014, dolžnica dolguje 6.496,87 EUR s pripadki in stroški izdaje sklepa v nadaljnjem znesku 25,00 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnica pri banki A. d.d. 2. V obrazložitvi sklepa upravni organ navaja, da je ZPIZ na podlagi 146. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) naslovnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane v izreku izvršilnega naslova. Pojasnjuje, da na podlagi 156. člena ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ugotavlja še, da so podani pogoji za začetek davčne izvršbe po 143. členu ZDavP-2. V nadaljevanju se sklicuje še na njegov 166. in 93. člen.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 498-2-240/2015-3 z dne 23. 9. 2015 pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijani izrek sklepa o davčni izvršbi v njegovi prvi točki pri navedbi vrste in številke izvršilnega naslova spremenilo tako, da se glasi: "Odločba št. 14 4052936 1". Odločilo je še, da v preostalem delu ostaja izrek sklepa o davčni izvršbi nespremenjen in da se pritožba zavrne.

4. V obrazložitvi pojasnjuje, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izvršbo, saj obstoja veljavni izvršilni naslov, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti, ki je potrdilo po določbi 179. člena ZUP. Zato štejejo dejstva, ki so v tem potrdilu potrjena, za dokazana. Slabo premoženjsko stanje samo po sebi še ni razlog za to, da se zoper pritožnico ne bi vodil postopek davčne izvršbe. Je pa socialni položaj pritožnice v davčno izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2. Predmet tega pritožbenega postopka ni samo izvrševanje izpodbijanega sklepa, niti odločanje o oprostitvi stroškov davčne izvršbe, temveč zgolj preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.

5. Tožnica v tožbi navaja, da je prejemnica pokojnine iz Bosne in Hercegovine, koliko znaša njena pokojnina in da ta redno zamuja do 32 dni. Pojasnjuje, kdaj je posamezne zneske pokojnine dobila, koliko je znašala, oziroma kdaj je bila nakazana na njen račun. Pove, da tudi sama ne more vplivati na zamudo bosanske pokojnine, saj pristojni vse pokojnine iz Bosne v tujino pošljejo takrat, ko dobijo denar. Meni, da banka s svojimi postopki onemogoča, da pravočasno prejme 407,00 EUR mesečno. Gre za znesek, ki je v vsakem primeru pod pragom revščine.

6. Glede postopka v zvezi s preplačilom slovenske pokojnine pa pojasnjuje, da je vložila revizijo zoper odločbo, ki je v tem postopku izvršilni naslov, ki pa še ni bila rešena. Glede na vse povedano smiselno predlaga, naj se izpodbijani sklep o davčni izvršbi odpravi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih aktov. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom 51. člena istega zakona.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijanem sklepu in odločbi organa druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 11. Pri tem še navaja, da 156. člen ZDavP-2 določa, da davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona (torej tretjim delom, ki govori o davčni izvršbi) tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Dolžnost davčnega organa je torej bila, da v skladu s 143. členom in naslednjimi preveri ali so podani pogoji za začetek davčne izvršbe in ali so v nadaljevanju na podlagi 155. člena ZDavP-2 podani razlogi za ustavitev davčne izvršbe. Na podlagi omenjenih zakonskih določb, pa tudi po mnenju sodišča ni bilo niti razlogov, da se davčna izvršba ne bi začela, niti razlogov, da bi se ustavila. Kot pravilno opozarja že tožena stranka, vložitev revizije ne predstavlja ovire za izvršitev sklepa ZPIZ. Prav tako ne more na omenjeno vplivati poslovanje banke, kot ga v tožbi graja tožnica.

12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega ostavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.