Jedro

Delovna razmerja zaposlenih pri toženi stranki - javnem zavodu na področju kulture – so smiselno urejena z zakonom, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev in se nanašajo na odločanje o pravicah in obveznostih ter odgovornostih iz delovnega razmerja, sistemizacijo, kadrovski načrt, ter premestitev zaradi delovnih potreb znotraj istega organa. To pomeni, da je potrebno glede dopustnosti sodnega varstva ob prenehanju delovnega razmerja vložiti pritožbo, kar je tožnik storil, in je potrebno spor obravnavati po vsebini.

Na podlagi dejstva, da je tožniku predčasno prenehal mandat direktorja tožene stranke, ni mogoče šteti, da mu je istočasno prenehala tudi pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena za celotno predvideno dobo trajanja mandata.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi: - izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka II/2 in točka III izreka), - izpodbijani sklep (točka I in točka III, pravilno: točka IV izreka) in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal razveljavitev ugotovitvenega sklepa tožene stranke, št. 1/2005-22.12 z dne 22.12.2005 (točka I. izreka); v nadaljevanju je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi navedenega ugotovitvenega sklepa, nato pa na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR) ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 12.10.2005 in naložilo toženi stranki izplačilo odškodnine v višini 205.039,00 SIT, v roku 8 dni od izdaje sodbe dalje do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožniku traja delovno razmerje pri toženi stranki kot delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, na reintegracijo in vpis delovne dobe v tožnikovo delovno knjižico ter na izplačilo plače in vseh ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III, pravilno: točka IV. izreka).

Zoper navedena sklep in sodbo se v zavrnilnem delu pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj spremeni izpodbijani sklep in sodbo tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločitev. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, v nasprotju s postavljenim tožbenim zahtevkom. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, bistveno so kršene določbe pravdnega postopka, saj je izrek sklepa in sodbe nerazumljiv. Pravilno je bilo sicer ugotovljeno, da tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala v skladu s predpisi in da zoper sklep sveta tožene stranke z dne 22.12.2005 ni neposrednega sodnega varstva. Glede na take ugotovitve bi moralo tožbenemu zahtevku tožnika ugoditi, če se je že postavilo na stališče, da je za rešitev predmetnega spora potrebno uporabiti določbe ZDR. Tožnik je opravljal funkcijo ravnatelja pri toženi stranki do 12.10.2005, nato pa je bil v bolniškem staležu. Tožena stranka mu je izplačevala plačo do 10.02.2006, kar pomeni, da ga je vsaj do tega datuma sama štela kot svojega delavca. Kljub temu je sodišče določilo datum prenehanja delovnega razmerja, ne da bi uporabilo ustrezne določbe ZDR o tem, kdaj preide delovno razmerje za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče se je pri odločitvi o datumu prenehanja delovnega razmerja oprlo na 118. člen ZDR, čeprav tožnik zahtevka v smislu te določbe ZDR ni postavil, pač pa zahtevek na ugotovitev, da ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Za odločanje v smislu 118. člena ZDR ni bilo podlage, pa tudi če bi bila, sodišče ne bi smelo datuma prenehanja delovnega razmerja določiti pred datumom, ki ga je v bistvu priznala sama tožena stranka, ko je tožnika kot svojega delavca odjavila iz zavarovanja dne 08.03.2006, plačo pa mu je izplačevala vključno do februarja 2006. Sodišče prve stopnje strank ni obvestilo o nameravani uporabi 118. člena ZDR, zato tožeča stranka ni imela možnosti, da se opredeli glede višine odškodnine v smislu 1. odstavka 118. člena ZDR in o tem predloži ustrezne dokaze. Po stališču pritožbe pa v tem sporu ni utemeljena uporaba določb ZDR. Tožnik je javni uslužbenec, ki je bil zaposlen kot ravnatelj javnega zavoda na področju kulture, zato veljajo zanj glede delovnega razmerja določbe 45. člena ZUJIK, in drugi del Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ne pa določbe ZDR. Sodišče prve stopnje je v tem delu svoje odločitve zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru se sklicuje na pravilno odločitev sodišča prve stopnje in predlaga pritožbenemu sodišču, naj pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8.,11., 12. in 14 točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev o zavrženju tožbe na razveljavitev ugotovitvenega sklepa (priloga A2) na določbe Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Slovensko narodno gledališče, Opera in balet Ljubljana (Ur. l. RS, št. 56/2003 - v nadaljevanju: Sklep), iz katerega je razvidno, da je tožena stranka javni zavod, ki deluje na področju kulture, nadalje na Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Ur. l. RS, št. 96/2002 - ZUJIK), na Zakon o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/1991), nadalje na določbe Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami - ZJU) in določbe ZDR. Po stališču prvostopnega sodišča je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, to je v javnem zavodu, kot ravnatelj in obenem kot javni uslužbenec na podlagi 1. odstavka 1. člena ZJU. Po določbi 5. člena ZJU ter 1. odstavka 45. člena ZUJIK je potrebno v obravnavanem sporu glede odločanja o delovnem razmerju tožnika uporabiti določbe ZDR. Glede na tako stališče bi tožena stranka morala tožnikovo pritožbo zoper ugotovitveni sklep (priloga A3) z dne 10.01.2006 obravnavati kot zahtevo v smislu 1. odstavka 204. člena ZDR. Ker tožena stranka tožnikove pritožbe ni obravnavala, je bila tožba vložena znotraj roka iz 2. odstavka 204. člena ZDR. Tožbo na razveljavitev navedenega ugotovitvenega sklepa pa je prvostopno sodišče zavrglo z utemeljitvijo, da tožnik nima neposrednega sodnega varstva za uveljavljanje takega tožbenega zahtevka. Štelo je namreč, da tožena stranka z izdajo ugotovitvenega sklepa ni ravnala nepravilno, vendar pa tožniku na podlagi ugotovitvenega sklepa ni mogla prenehati pogodba o zaposlitvi za določen čas. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi ureja 75. člen ZDR. Po stališču prvostopnega sodišča bi moral svet tožene stranke na podlagi ugotovitvenega sklepa izdati tožniku še odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pa ni bilo storjeno.

Pritožbeno sodišče se z opisanimi stališči in zaključki sodišča prve stopnje ne strinja. Pravilna je sicer ugotovitev, da je bil tožnik kot direktor tožene stranke, ki je javni zavod na področju kulture, javni uslužbenec v smislu 1. člena ZJU in da je bil glede sklepanja in odpovedi pogodbe o zaposlitvi pristojni organ svet zavoda, kot delodajalec (3. odstavek 50. člena ZUJIK). Vendar pa se sodišče prve stopnje v zvezi z odločanjem o pravicah in obveznostih ter odgovornostih iz delovnega razmerja zmotno sklicuje na uporabo določil ZDR. Po 2. odstavku 45. člena ZUJIK se namreč določila zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev in se nanašajo na odločanje o pravicah in obveznostih ter odgovornostih iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, sistemizacijo in kadrovski načrt, ter premestitev zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa, smiselno uporabljajo tudi za javne zavode na področju kulture, kolikor ta zakon ne določa drugače. To pomeni, da je potrebno za tožnika pri odločanju o pravicah iz delovnega razmerja uporabiti določbe drugega dela ZJU (členi 22 in naslednji), glede varstva pravic iz delovnega razmerja torej 24. člen ZJU. Po 3. točki 24. člena ZJU je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba zadrži izvršitev odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače. Kot je razvidno iz podatkov v spisu (priloga A3), je tožnik zoper sporni ugotovitveni sklep vložil pritožbo v smislu 3. točke 24. člena ZJU. O pritožbi tožena stranka ni odločala niti po izteku roka iz 25. člena ZJU. Zaradi tega bi moralo prvostopno sodišče po ugotovitvi, da je bila tožba vložena pravočasno, odločiti o tožbenem zahtevku na razveljavitev spornega ugotovitvenega sklepa po vsebini. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava presodilo, da so podani pogoji za zavrženje tožbe na razveljavitev ugotovitvenega sklepa, je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep o zavrženju tožbe (točka I izreka), v skladu s 354. členom ZPP, v zvezi z 3. točko 365. člena ZPP in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku se bo moralo prvostopno sodišče opredeliti najprej o tem, ali ne gre pri spornem ugotovitvenem sklepu glede na njegovo vsebino za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki in s tem za prenehanje delovnega razmerja. Iz izreka in iz obrazložitve spornega sklepa namreč izhaja, da je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi 06.07.2005, da se tožniku zaključi delovna knjižica z zadnjim dnem zaposlitve in da je tožnik najkasneje do 31.12.2005 dolžan predložiti še neizročeno dokumentacijo zavoda ter vsa delovna in osnovna sredstva, ki so last zavoda, skupaj s strokovno literaturo. Da gre dejansko za prenehanje delovnega razmerja, je že v odgovoru na tožbo navajala tožena stranka sama, ki je tožniku izplačevala plačo še do 10.02.2006, s tem, da je imel od predaje dolžnosti ravnatelja dne 12.10.2005 dalje položaj nerazporejenega delavca na delovnem mestu, 08.03.2006 pa ga je odjavila iz zavarovanja. Gre torej za situacijo in posledice, kot pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer bo potrebno v zvezi z vprašanjem uporabe delovnopravne zakonodaje uporabiti že citirano določbo 2. odstavka 44. člena ZUJIK in ustrezne določbe ZJU, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja javnega uslužbenca.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju tožbe, je moralo razveljaviti celotni zavrnilni del sodbe (točka II/2 in točka III izreka). Od odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka na razveljavitev ugotovitvenega sklepa je namreč odvisna presoja, ali in kdaj je tožniku na podlagi tega sklepa prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki ter odločitev o reparacijskem in reintegracijskem tožbenem zahtevku.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 118. člen ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi odločbe sodišča in tožniku prisodilo odškodnino, delovno razmerje pa zaključilo z dnem 12.10.2005. Za tako odločanje sodišče ni imelo pravne podlage, saj se določbe 118. člena ZDR uporabijo v primeru, ko sodišče ugotovi, da je (bila) odpoved delodajalca nezakonita. Sodišče prve stopnje je po eni strani ugotovilo, da tožnik ni prejel nikakršne odpovedi (pogodbe o zaposlitvi), saj pristojni organ, to je svet tožene stranke, odpovedi ni podal, iz vsebine spornega ugotovitvenega sklepa pa tudi ni ugotovilo, da gre za odpoved. Pri tem ni ustrezno pojasnilo, katero odločitev tožene stranke je štelo kot nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenega dokaznega postopka sicer izhaja, da je tožniku predčasno prenehal mandat direktorja tožene stranke, ki bi mu sicer potekel 12.06.2008 (pogodba o zaposlitvi - priloga A1). Vendar pa po stališču pritožbenega sodišča predčasni potek mandata še ne pomeni, da je tožniku s tem prenehalo tudi delovno razmerje za določen čas, sklenjeno na podlagi imenovanja, v skladu s 50. členom ZUJIK. Glede na povedano bo moralo prvostopno sodišče odločati o tem, ali je možna uporaba določb 118. člena ZDR tudi ko gre za javnega uslužbenca šele v primeru, če bo presodilo, da je bila tožniku nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da ni smelo posegati v ugodilni del odločitve sodišča prve stopnje, saj se tožena stranka zoper ta del sodbe ni pritožila in je postal pravnomočen.

Prvostopno sodišče je utemeljevalo zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, na reintegracijo in reparacijo z dejstvom, da je o prenehanju pogodbe o zaposlitvi odločilo po 118. členu ZDR. Zaradi delne razveljavitve sodbe v točki II/2 izreka bo moralo sodišče prve stopnje po vsebini odločiti tudi o tem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja in pri tem odgovoriti na vprašanje, ali je potrebno upoštevati določbe sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ali pa določbe 54. člena ZDR.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo v točki II/2 in v točki III izreka.

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe in sklepa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (točka III, pravilno: točka IV izreka). Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (4. odstavek 165. člena ZPP).

Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o tožbenem zahtevku, ne sme razveljaviti in vrniti zadeve v nov postopek, če je mogoče popraviti nepravilnost z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj pred sodiščem prve stopnje. Namen 30. člena ZDSS-1 je torej dopolnitev in preverjanje dokaznega materiala, ki je že bil izveden pred sodiščem druge stopnje, ne pa da se izvedba dokaznega postopka, ki je potrebna za rešitev spora, prenese na pritožbeno sodišče. To ne bi bilo smotrno, saj namen obravnavanja zadeve pred pritožbenim sodiščem ni prelaganje sojenja s sodišča prve stopnje na pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje predlaganih relevantnih dokazov v smeri ugotavljanja utemeljenosti tožbenega zahtevka ni izvajalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zato odločitev o razveljavitvi izpodbijane prvostopne sodbe ni v nasprotju s 1. odstavkom 30. člena ZDSS-1. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP.