Jedro

Med tem, ko je bilo vozilo zaseženo, se je sicer njegova vrednost zmanjšala. Vendar se je zaseg nadaljeval s carinskim nadzorstvom, temu pa je sledil odvzem in prodaja. Zmanjšanje vrednosti med zasegom se zato ni odrazilo v tožnikovi premoženjski sferi. Vozilo je namreč izgubil že z dnem, ko mu ga je policija zasegla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko (oziroma tožečo stranko po nasprotni tožbi - v nadaljevanju tožena stranka) zavezalo, da mora tožniku (oziroma tožencu po nasprotni tožbi - v nadaljevanju tožnik) plačati 1,063.010 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 765.000 SIT od 10.11.1996 dalje, od zneska 298.010 SIT pa od 25.3.1998. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek (glede 160.008,39 SIT) ter zahtevek iz nasprotne tožbe, da mora tožnik toženi stranki plačati 359.287,90 SIT z obrestmi od posameznih delov tega zneska. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 440.093 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2002. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 266.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 242.000 SIT od 5.12.2002, od zneska 24.500 SIT pa od 29.6.2002. Naložilo mu je tudi, da mora toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 56.100 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2004 dalje. Zavrnitev zahtevka je utemeljilo s stališčem, da ker odvzem vozila ni bil protipraven, tudi morebitna zmanjšana vrednost vozila zaradi nepravilnosti pri hrambi ne predstavlja škode.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da je odločilo o delu zahtevka, ki je bil že pravnomočno zavrnjen. Razen tega so razlogi izpodbijane sodbe protislovni, saj je sodišče zahtevek zavrnilo, češ da odvzem vozila ni bil protipraven, hkrati pa navedlo, da ni izkazano, da bi tožnik povzročil situacijo, v kateri bi morala tožena stranka ukrepati z odvzemom vozila (ker je bil postopek o prekršku s takim očitkom zoper tožnika pravnomočno ustavljen). S tem, ko je bilo ugotovljeno, da ni bilo razlogov za uvedbo postopka o prekršku, je odpadla tudi podlaga za odvzem vozila. Stališče pritožbenega sodišča, da odvzem ni bil protipraven, je zato v nasprotju s podatki spisa. Pritožbeno sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je ugotovilo, da tožnik ni povzročil situacije, zaradi katere mu je bilo treba odvzeti vozilo in ga oddati v hrambo, je pritrdilo sodbi sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju tožene stranke. Dokazano je namreč, da je zaradi nepravilnosti pri hrambi nastala škoda, za hrambo pa je odgovorna tožena stranka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Neutemeljen je revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče "odločalo preko spodbijanega dela sodbe", ter "da je odločalo tudi o delu zahtevka, ki je bil že pravnomočno zavrnjen". Iz izreka izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo prve stopnje v odločbi o tožbenem zahtevku iz tožbe spremenilo tako, da je zavrnilo (tudi) tisti del zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Neutemeljen je tudi očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe protislovni. Pritožbeno sodišče je sicer del sodbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, utemeljilo s stališčem, da "ni izkazano, da bi tožnik sam povzročil situacijo, v kateri je morala tožena stranka ukrepati, ker ni izkazano, da je on pripeljal vozilo v območje Republike Slovenije, postopek o prekršku s takim očitkom zoper tožnika je bil namreč pravnomočno ustavljen zaradi pomanjkanja dokazov". Vendar se ta del obrazložitve nanaša na del sodbe, ki ni predmet revizijskega izpodbijanja. Zato ti razlogi niso pomembni za razumevanje in za preizkus izpodbijanega dela sodbe. Ne glede na to tudi ne nasprotujejo stališču, da odvzem vozila ni bil protipraven. Pritožbeno sodišče je namreč pojasnilo, da je bilo to v skladu s carinskimi predpisi, vprašanje, kdo je bil za to odgovoren, oziroma, ali je tožnik pripeljal vozilo na območje Republike Slovenije (kar bi bilo pomembno za presojo, ali je storil prekršek), pa za izdajo odločbe carinskega organa o odvzemu (in nato o prodaji) vozila ni pomembno. Razlogi sodbe o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe zato ne izključujejo razlogov, na katerih temelji zavrnitev tožnikovega zahtevka, revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče "istočasno ugotovilo, da je odpadla vsaka zakonita podlaga tožene stranke za odvzem vozila", pa je neresnična.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je "Carinarnica ... dne 25.3.1998 izdala odločbo, s katero je ugotovila, da je osebno vozilo tožnika carinsko blago in da se postavi pod carinsko nadzorstvo, hkrati pa odločila, da mora M. Z. v osmih dneh od prejema odločbe zahtevati za vozilo carinsko rabo oziroma uporabo, sicer bo carinarnica vozilo odvzela". Sodišče je tudi ugotovilo, da je ta odločba dne 30.9.1999 postala pravnomočna ter da je bil tožnik še pred njeno izdajo osebno poučen, kako lahko uredi status vozila po Carinskem zakonu (Uradni list RS, št. 1-3/95 in nasl. - CZ). Ker pa zahteve za ureditev tega statusa ni vložil, je Carinarnica ... izdala odločbo, da se vozilo odvzame, po njeni pravnomočnosti pa vozilo na javni dražbi prodala. V tem ravnanju ni nič protipravnega in zato tudi ni odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je posledica samega odvzema vozila.

To (vsaj teoretično) sicer ne pomeni, da bi bila oproščena tudi odgovornosti za škodo, ki bi bila posledica nepravilnosti pri hrambi vozila. Čeprav odvzem ni protipraven, ni izključeno, da bi škoda nastala tudi zaradi nepravilnosti pri hrambi, oziroma da bi bila zaradi teh nepravilnosti večja, kot če bi bilo odvzeto vozilo korektno hranjeno. Vendar je specifičnost tega primera, da je bilo tožnikovo vozilo z odločbo carinarnice z dne 19.10.1999 odvzeto in nato na javni dražbi prodano. To pomeni, da je škoda (zmanjšanje tožnikovega premoženja) nastala zaradi odvzema in prodaje vozila in ne zaradi nepravilnosti pri hrambi (in s tem povezane zmanjšane vrednosti vozila). Med tem, ko je bilo zaseženo, se je sicer njegova vrednost zmanjšala. Vendar se je zaseg nadaljeval s carinskim nadzorstvom, temu pa je sledil odvzem in prodaja. Zmanjšanje vrednosti med zasegom se zato ni odrazilo v tožnikovi premoženjski sferi. Vozilo je namreč izgubil že z dnem, ko mu ga je policija zasegla - torej 10.11.1996. Ta izguba pa ni bila protipravna. Sama uvedba določenega postopka, ki je predviden z zakonom, ne more biti protipraven poseg v človekovo pravico niti v primeru suma storitve kaznivega dejanja, kaj šele carinskega prekrška. Zato tudi zaseg in odvzem predmetov v zvezi s prekrškom sama po sebi nista protipravna, ker sta predvidena v 37. členu in 152. členu Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl.). Policija je bila vsekakor upravičena zaseči avtomobil, čigar številka karoserije ni bila originalna in je pripadala drugemu vozilu (zaradi česar je obstajala velika verjetnost, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem). Ker tožnik zahteve za ureditev statusa vozila kasneje ni vložil, čeprav je imel za to vse možnosti (pred izdajo odločbe z dne 25.3.1998 je bil s strani carinarnice osebno poučen, kako lahko uredi status vozila po CZ), je carinarnica izdala odločbo, da se vozilo odvzame in po pravnomočnosti te odločbe proda. Njegova škoda tako ni posledica protipravnega ravnanja organov tožene stranke.

Ker je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in ker niso podane očitane kršitve postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.).