Jedro

Stranske (denarne) kazni se namreč v pogojni obsodbi določijo na posebni način, ki je v tem, da se glavna in stranska kazen vedno določita skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni (preizkusna doba). Povedano drugače, iz izreka sodbe mora biti jasno razvidno, ali se stranska denarna kazen izvrši takoj, neodvisno od teka preizkusne dobe in morebitne izpolnitve posebnega pogoja, ali pa je njena izvršitev tako kot glavna kazen zgolj pogojna. Kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, zato bi po presoji pritožbenega sodišča morala biti navedena dejanja opredeljena kot eno kaznivo dejanje, saj med njima obstaja več povezovalnih okoliščin in je podana takšna homogenost njunih ravnanj, da bi delitev posameznih ravnanj pod točko I/1 in I/2 izreka izpodbijane sodbe nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih določb.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženega A. A. se izpodbijana sodba za obdolžena A. A. in B. B. po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo I K 59653/2022 z dne 7. 5. 2024 obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za krivega storitve po dveh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar jima je izreklo pogojno obsodbo (pravilno pogojni obsodbi). Obdolžencema je vsakemu za kaznivo dejanje pod točko I/1 izreka sodbe določilo kazen sedem mesecev zapora in stransko denarno kazen 20 dnevnih zneskov, pri čemer za obdolženega A. A. en dnevni znesek znaša 53,33 EUR, skupaj torej 1.066,66 EUR, za obdolženega B. B. pa en dnevni znesek znaša 30,00 EUR, skupaj torej 600,00 EUR. Za kaznivo dejanje pod točko I/2 izreka sodbe je vsakemu obdolžencu določilo kazen pet mesecev zapora in stransko denarno kazen 20 dnevnih zneskov, pri čemer za obdolženega A. A. en dnevni znesek znaša 53,33 EUR, skupaj torej 1.066,66 EUR, za obdolženca B. B. pa en dnevni znesek znaša 30,00 EUR, skupaj torej 600,00 EUR. Nato jima je skladno z določilom 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen enajst mesecev zapora in 40 dnevnih zneskov, pri čemer za obdolženega A. A. en dnevni znesek znaša 53,33 EUR, skupaj torej 2.133,20 EUR, za obdolženega B. B. pa en dnevni znesek znaša 30,00 EUR, skupaj torej 1.200,00 EUR. Nadalje je odločilo, da navedenega enotna kazen ne bo izrečena, v kolikor obdolženca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da obdolženca nerazdelno v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrneta oškodovanki C. C. na račun neplačanega regresa in odpravnine znesek 18.686,13 EUR. Pod točko II izreka sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da sta obdolženca denarno kazen dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe in se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za obdolženega A. A. za vsaka začeta dva dnevna zneska (106,66 €) denarne kazni, določil en dan zapora, za obdolženega B. B. pa se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska (60,00 €), določil en dan zapora, pri čemer pa zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Stranska kazen se po določilih 4. odstavka 58. člena KZ-1, izvrši. Pod točko V sodbe je prvostopenjsko sodišče odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v znesku 1.529,22 EUR, medtem ko ju je po četrtem odstavku 95. člena ZKP plačila sodne takse oprostilo. Prav tako sta po drugem odstavku 105. člena ZKP obdolženca dolžna nerazdelno plačati oškodovanki C. C. znesek 18.686,13 EUR, kot je to določeno s posebnim pogojem, v presežku glede zneska 3.717,87 EUR pa se oškodovanko napoti na pravdo.

2.Zoper tako sodbo se je po svoji zagovornici pritožil obdolženi A. A. zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega A. A. oprosti očitkov po obtožnem predlogu oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožbeno sodišče je pri uradnem preizkusu sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ugotovilo, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je izrek sodbe nerazumljiv, izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, razlogi sodišča prve stopnje so tudi nejasni, ugotovljena pa je bila tudi kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka je bilo zato potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti za oba obdolženca, in sicer za obdolženega A. A. ob reševanju njegove pritožbe, medtem ko je pritožbeno sodišče glede obdolženega B. B. ravnalo po uradni dolžnosti na podlagi določbe 387. člena ZKP. V skladu z citirano določbo mora pritožbeno sodišče, kadar odloči v korist enega obdolženca, enako ravnati tudi v korist soobdolžencev, ki se niso pritožili ali se niso pritožili v smeri, v kateri se je pritožil obdolženec, v korist katerega je odločilo pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba t. i. beneficium cohaesionis (t. i. privilegij pridruženja) upoštevna, ker gre za soobdolženca, ki jima je bila v istem postopku izdana ena sodba.

4.Ob preučitvi izreka izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je le-ta glede izvršitve stranske denarne kazni za oba obdolženca nerazumljiv in je tako podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz izreka sodbe pod točko III namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje obema obdolžencema v okviru izrečenih pogojnih obsodb določilo enotno kazen enajst mesecev zapora in 40 dnevnih zneskov, pri čemer je potrebno opozoriti, da je v izreku izostala navedba stranska denarna kazen. V nadaljevanju iz izreka izhaja, da celotna enotna kazen, torej tako kazen zapora kot tudi stranska denarna kazen 40 dnevnih zneskov, ne bo izrečena, v kolikor obdolženca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja in bosta tudi izpolnila posebni pogoj, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovanki nerazdelno povrneta znesek 18.686,13 EUR iz naslova neplačanega regresa in odpravnine. Nato je pod točko IV izreka izpodbijane sodbe odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati denarno kazen v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, pri čemer je na koncu točke navedeno, da se stranska denarna kazen po določilih četrtega odstavka 58. člena KZ-1 izvrši. Takšna formulacija izreka izpodbijane sodbe je glede izvršljivosti stranske denarne kazni nerazumljiva, saj je po eni strani razumeti, da se bo stranska denarna kazen izvršila le, kolikor obdolženca ne bosta izpolnila zahtevanih pogojev iz pogojnih obsodb, to je da v teku preizkusne dobe ne bosta izvršila novega kaznivega dejanja in da v postavljenem roku oškodovanki povrneta znesek 18.686,13 EUR iz naslova neplačanega regresa in odpravnine. Po drugi strani pa je iz izreka razbrati, da se stranska denarna kazen izvrši neodvisno od teka preizkusne dobe in izpolnitve posebnega pogoja. Sodišče skladno z drugim odstavkom 57. člena KZ-1 res določi storilcu kaznivega dejanja hkrati tako glavno kot tudi eno ali več stranskih kazni, kot je to v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo, vendar mora nato (takoj) skladno s četrtim odstavkom 58. člena KZ-1 določiti, da se vse ali posamezne stranske kazni tudi izvršijo, če presodi, da je to v danem upravičeno in smotrno. Stranske (denarne) kazni se namreč v pogojni obsodbi določijo na posebni način, ki je v tem, da se glavna in stranska kazen vedno določita skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni (preizkusna doba).1 Povedano drugače, iz izreka sodbe mora biti jasno razvidno, ali se stranska denarna kazen izvrši takoj, neodvisno od teka preizkusne dobe in morebitne izpolnitve posebnega pogoja, ali pa je njena izvršitev tako kot glavna kazen zgolj pogojna. Ker to v obravnavanem primeru ni popolnoma jasno, je izpodbijana sodba za oba obdolženca obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka.

5.Pritožbeno sodišče je nadalje ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP glede obdolženega B. B. ugotovilo, da izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.2 Sodišče prve stopnje je namreč v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je bila pravni osebi X d.o.o. in odgovorni osebi pravne osebe B. B. pravnomočno izrečena globa za prekršek, ker oškodovanki ni bila izplačana odpravnina ter s tem v zvezi pojasnilo, da kljub temu kaznivo dejanje pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe ne pomeni pravnomočno razsojene stvari. Čeprav se pritožbeno sodišče s temi razlogi strinja, pa ne more prezreti, da sodišče prve stopnje te okoliščine ni upoštevalo pri izreku kazenske sankcije. Prvostopenjsko sodišče se namreč sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi morala biti pravnomočna izrečena globa za prekršek obdolženemu B. B. všteta v njemu izrečeno kazensko sankcijo. Po tretjem odstavku 56. člena KZ-1 se mora storilcu, ki je spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, med drugim tudi globa, ki jo je plačal za prekršek, všteti v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrške. Izpodbijana sodba v tej smeri tako nima nobenih razlogov. Iz podatkov spisa celo izhaja, da sodišče prve stopnje niti ni raziskalo, ali je obdolženi B. B. to globo plačal, zaradi česar je tudi v tej smeri pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti in ob upoštevanju privilegija pridruženja po 387. členu ZKP ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka za obdolženega B. B., ki se zoper sodbo ni pritožil oziroma je bila njegova pritožba kot prepozna zavržena.

6.Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da so razlogi prvostopenjskega sodišča v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe nejasni. Prvostopenjsko sodišče je namreč v konkretni zadevi glede kaznivega dejanja pod točko I/1 navedlo, da sta obdolženca kaznivo dejanje izvrševala od 2. 7. 2010 pa do 2. 7. 2017, zaradi česar je v konkretnem primeru uporabilo novelo KZ-1E in v zvezi s tem pojasnilo, da je 2. 7. 2017 zadnji datum, ko bi moral biti oškodovanki izplačan regres za leto 2017. Vendar pa Zakon o delovnih razmerjih v 131. členu določa, da mora delodajalec regres izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, in ne 2. julija, zato so takšni razlogi sodišča prve stopnje glede dokončanja obdolžencema očitanega kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe nejasni.

7.Ob presoji pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo še, da je bil v škodo obdolženčev prekršen kazenski zakon, in sicer je podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Obdolžencema se namreč očitata dve kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, in sicer se kaznivo dejanje pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe nanaša na neizplačilo regresov v letih 2010 do 2017, dejanje pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe pa na neizplačilo odpravnine in sorazmernega dela regresa za letni dopust v letu 2020. Kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, zato bi po presoji pritožbenega sodišča morala biti navedena dejanja opredeljena kot eno kaznivo dejanje, saj med njima obstaja več povezovalnih okoliščin in je podana takšna homogenost njunih ravnanj, da bi delitev posameznih ravnanj pod točko I/1 in I/2 izreka izpodbijane sodbe nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih določb.3 Neizplačila regresov in odpravnine se namreč nanašajo na isto oškodovanko, dejanji sta bili storjeni v okviru iste družbe, obdolženca pa naj bi v obeh primerih kaznivo dejanje izvršila v istih oziroma primerljivih funkcijah, in sicer obdolženi B. B. v obeh primerih kot direktor družbe X d.o.o., obdolženi A. A. pa kaznivo dejanje pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe kot direktor družbe X d.o.o., pod točko I/2 pa kot njen dejanski poslovodja. Njuna ravnanja tako predstavljajo zaokroženo celoto, v kateri se prepleta enak način delovanja in v katerem dejstvo, da je oškodovanka v letih 2018 in 2019 izplačilo regresa prejela, ne predstavlja nobene ovire, da se ne bi očitana dejanja opredelila kot eno kaznivo dejanje.

8.Ker imajo ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP), pri čemer je izpodbijano sodbo za obdolženega B. B. razveljavilo na podlagi 387. člena ZKP, kot že pojasnjeno. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve in izrek izpodbijane sodbe oblikovalo tako, kot je obrazloženo v točki 4 obrazložitve tega sklepa. Prav tako bo moralo dokazni postopek ustrezno dopolnilo, da bo nedvoumno ugotovljeno, ali so pri obdolženemu B. B. podani pogoji za všteje izrečene globe v kazensko sankcijo, kar bo ustrezno obrazložilo. Prvostopenjsko sodišče bo poleg tega v ponovljenem postopku upoštevalo tudi stališče pritožbenega sodišča v zvezi ugotovljeno kršitvijo kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, kot je to pojasnjeno v točki 7 obrazložitve tega sklepa, pri čemer bo obrambo na navedeno stališče pritožbenega sodišča posebej opozorilo, upoštevajoč Direktivo 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1702/22-10 z dne 14. 3. 2024. Ob tem bo pravno kvalifikacijo dejanja ustrezno obrazložilo v skladu z napotki pritožbenega sodišča. Kritično bo presodilo tudi preostala pritožbena izvajanja zagovornice, saj se pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljenih kršitev z njimi posebej ni ukvarjalo. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj iz previdnosti izpostavlja pritožbene navedbe zagovornice, ki se nanašajo na premoženjskopravni zahtevek oškodovanke, saj zagovornica izpostavi, da bo oškodovanka škodo v obliki izgubljenega zaslužka dobila povrnjeno v stečaju in bi lahko v danem primeru prišlo do tega, da bi bila oškodovanka obogatena zaradi plačila v stečaju in nato še po kazenski sodbi, kar ni dopustno. Ni prezreti, da je oškodovanka svojo terjatev prijavila v stečajnem postopku, še preden je v konkretnem kazenskem postopku priglasila svoj premoženjskopravni zahtevek. Ker gre pri priglasitvi premoženjskopravnega zahtevka za adhezijski postopek, v katerem se odloča po pravilih civilnega prava, bo tako sodišče prve stopnje pri odločanju, ali bo oškodovanki v celoti ali deloma prisodilo premoženjskopravni zahtevek, upoštevalo tudi relevantne določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju,

8.Ker imajo ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP), pri čemer je izpodbijano sodbo za obdolženega B. B. razveljavilo na podlagi 387. člena ZKP, kot že pojasnjeno. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve in izrek izpodbijane sodbe oblikovalo tako, kot je obrazloženo v točki 4 obrazložitve tega sklepa. Prav tako bo moralo dokazni postopek ustrezno dopolnilo, da bo nedvoumno ugotovljeno, ali so pri obdolženemu B. B. podani pogoji za všteje izrečene globe v kazensko sankcijo, kar bo ustrezno obrazložilo. Prvostopenjsko sodišče bo poleg tega v ponovljenem postopku upoštevalo tudi stališče pritožbenega sodišča v zvezi ugotovljeno kršitvijo kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, kot je to pojasnjeno v točki 7 obrazložitve tega sklepa, pri čemer bo obrambo na navedeno stališče pritožbenega sodišča posebej opozorilo, upoštevajoč Direktivo 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1702/22-10 z dne 14. 3. 2024. Ob tem bo pravno kvalifikacijo dejanja ustrezno obrazložilo v skladu z napotki pritožbenega sodišča. Kritično bo presodilo tudi preostala pritožbena izvajanja zagovornice, saj se pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljenih kršitev z njimi posebej ni ukvarjalo. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj iz previdnosti izpostavlja pritožbene navedbe zagovornice, ki se nanašajo na premoženjskopravni zahtevek oškodovanke, saj zagovornica izpostavi, da bo oškodovanka škodo v obliki izgubljenega zaslužka dobila povrnjeno v stečaju in bi lahko v danem primeru prišlo do tega, da bi bila oškodovanka obogatena zaradi plačila v stečaju in nato še po kazenski sodbi, kar ni dopustno. Ni prezreti, da je oškodovanka svojo terjatev prijavila v stečajnem postopku, še preden je v konkretnem kazenskem postopku priglasila svoj premoženjskopravni zahtevek. Ker gre pri priglasitvi premoženjskopravnega zahtevka za adhezijski postopek, v katerem se odloča po pravilih civilnega prava, bo tako sodišče prve stopnje pri odločanju, ali bo oškodovanki v celoti ali deloma prisodilo premoženjskopravni zahtevek, upoštevalo tudi relevantne določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, svojo odločitev pa ustrezno obrazložilo.

svojo odločitev pa ustrezno obrazložilo.

9.Potem ko bo sodišče prve stopnje ponovno izvedlo vse materialnopravne relevantne dokaze, bo moralo o zadevi znova odločiti in vnovič presoditi, ali je obdolžencema očitano kaznivo dejanje z gotovostjo dokazano, tj. tako v objektivnem kot subjektivnem smislu, za kar bo moralo navesti jasne in tehtne razloge.

9.Potem ko bo sodišče prve stopnje ponovno izvedlo vse materialnopravne relevantne dokaze, bo moralo o zadevi znova odločiti in vnovič presoditi, ali je obdolžencema očitano kaznivo dejanje z gotovostjo dokazano, tj. tako v objektivnem kot subjektivnem smislu, za kar bo moralo navesti jasne in tehtne razloge.

-------------------------------

-------------------------------

1Prim.: sodba Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 46595/2019 z dne 6. 5. 2022.

2Uradni preizkus sodbe vedno obsega preizkus celotne sodbe.

1Prim.: sodba Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 46595/2019 z dne 6. 5. 2022. 2 Uradni preizkus sodbe vedno obsega preizkus celotne sodbe. 3 Prim.: sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 29941/2018 z dne 15. 10. 2020, I Ips 28411/2018 z dne 11. 2. 2021 in I Ips 4235/2018 z dne 1. 6. 2023. 4 Postopek stečaja zoper družbo X d.o.o. se je pričel dne 18. 2. 2021, oškodovanka pa je svoj premoženjskopravni zahtevek v obravnavani zadevi priglasila dne 17. 4. 2023 (list. št. 175). Prim.: sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 56533/2021 z dne 3. 10. 2024.

3Prim.: sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 29941/2018 z dne 15. 10. 2020, I Ips 28411/2018 z dne 11. 2. 2021, I Ips 4235/2018 z dne 1. 6. 2023.

Zveza:

4Postopek stečaja zoper družbo X d.o.o. se je pričel dne 18. 2. 2021, oškodovanka pa je svoj premoženjskopravni zahtevek v obravnavani zadevi priglasila dne 17. 4. 2023 (list. št. 175). Prim.: sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 56533/2021 z dne 3. 10. 2024.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/4, 383, 383/1, 387 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 56, 56/3, 196, 196/1

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/4, 383, 383/1, 387 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 56, 56/3, 196, 196/1

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.