Jedro

V obravnavanem primeru občina z Odlokom sporne pešpoti ni kategorizirala kot javne poti, tožnica pa tudi ni zatrjevala, da bi, ob izpolnjenjih merilih, občina opustila ustrezno kategorizacijo sporne pešpoti kot javne poti. Zato (upoštevaje tudi, da je do škodnega dogodka prišlo na nepremičnini, ki je delno v zasebni lasti) sporna pešpot ni javna pot v smislu ZJC.

Na splošno velja, da zakon, kadar želi lastniku naložiti konkretno dolžnost do uporabnikov, to tudi izrecno pove. Ker ZJC ne vsebuje določbe v smislu, da bi morala občina (prva toženka) uporabnikom zagotoviti varno uporabo katerekoli pešpoti, obveznosti vzdrževanja in zagotovitve varnosti na sporni pešpoti ni mogoče utemeljiti z ZJC.

Izrek

Reviziji se ugodi in se pravnomočna sodba (glede odločitve o odgovornosti prve toženke) spremni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki njene stroške prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 2.988,86 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je podana odškodninska odgovornost prve toženke (Občine ...) v višini 50%.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je prva toženka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 23/2011 dopustilo glede vprašanj, ali so pravilna stališča sodišča druge stopnje, da stopničasta tlakovana pot v gozdu, ki je v solasti občine in fizične osebe, ter ni javno dobro niti ni kategorizirana kot javna pot, predstavlja javno pot v smislu Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), da je prva toženka odgovorna za njeno vzdrževanje in da je delež odgovornosti prve toženke 50%. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je prva toženka proti drugostopenjski sodbi vložila pravočasno revizijo zaradi revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da določba 14. točke prvega odstavka 14. člena ZJC, na katero se opira pritožbeno sodišče, ne predstavlja materialnopravne podlage, po kateri se določeno pot opredeli kot javno pot, saj ZJC v navedenem členu le opredeljuje pojme, uporabljene v ZJC. Sporna pot po Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini ...(ki je sprejet na podlagi ZJC) ni javna pot. Navedeni Odlok je lokalni predpis in s tem materialnopravni vir za odločanje o tem, ali neka pot predstavlja javno pot ali ne. Javna pot je samo tista, ki jo kot takšno opredeljuje ustrezni občinski predpis. Pritožbeno sodišče je pravilno ugotovilo, da sporna pot ni javno dobro. Po drugem odstavku 2. člena ZJC imajo namreč javne ceste status javnega dobrega. Ker torej sporna nepremičnina nima statusa javnega dobrega, sporna pot ne more biti javna pot in prve toženke obveznost urejanja te poti kot obvezne lokalne javne službe ne zadane. Samo dejstvo, da je prva toženka (manjšinska) solastnica nepremičnine, po kateri poteka sporna pot, ne pomeni, da je slednja dolžna to pot vzdrževati. Podrejeno se zavzema za tožničino 80% soodgovornost k nastanku škode. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po dejanskih ugotovitvah v pravnomočni sodbi se je tožnica poškodovala, ko je na pešpoti ... stopila na razmajano stopnico – kamnito ploščo in padla. Do škodnega dogodka je prišlo na nepremičnini parc. št. 928/1, ki je v solasti prve toženke (občine) do 2/6 in nima statusa javnega dobrega, ampak je po zemljiškoknjižnih podatkih gozd. Revizijsko sporno je, ali je prva toženka odgovorna za tožnici nastalo škodo.

7. Javno dobro je ustavna kategorija, vendar se Ustava ni konkretneje izrekla o vprašanju lastninske pravice na javnem dobrem. V našem pravu je javno dobro lahko v lasti pravnih subjektov javnega ali zasebnega prava(1), vendar pa je pri nekaterih kategorijah javnega dobra javni interes tako močan, da zakon določa, da so lahko zgolj v lasti države ali lokalne skupnosti. Tako so vse javne ceste po 3. členu ZJC v lasti države ali občine. ZJC v 3. členu (tudi) Vladi nalaga, da določi merila za kategorizacijo javnih cest. Na tej podlagi je Vlada izdala Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cesti in z njo med drugim določila merila za razmejitev občinskih cest med lokalne ceste in javne poti, ki jih je občina pri sprejemanju Odlokov o kategorizaciji občinskih cest dolžna spoštovati.

8. V obravnavanem primeru občina z Odlokom sporne pešpoti ni kategorizirala kot javne poti, tožnica pa tudi ni zatrjevala, da bi, ob izpolnjenjih merilih, občina opustila ustrezno kategorizacijo sporne pešpoti kot javne poti. Zato (upoštevaje tudi, da je do škodnega dogodka prišlo na nepremičnini, ki je delno v zasebni lasti) sporna pešpot ni javna pot v smislu ZJC. Ob tem velja še dodati, da zgolj dejstvo, da neko pešpot lahko uporablja vsak (splošna raba), še ne pomeni, da gre za javno dobro. Neka omejena oblika splošne rabe je namreč lahko dopustna tudi na nepremičninah, ki niso (nujno) javno dobro. Za takšen primer gre prav v obravnavani zadevi, saj se po gozdu lahko sprehaja vsakdo, čeprav gozdovi praviloma niso javno dobro, ampak so pretežno v zasebni lasti.

9. Materialnopravno zmotno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da je za tožničino škodo odškodninsko odgovorna prva toženka. Osnovno izhodišče deliktnega odškodninskega prava je, da škoda primarno bremeni oškodovanca. V obravnavani zadevi je zato ključno vprašanje, ali je kljub dejstvu, da sporna pešpot ni kategorizirana kot javna pot v smislu ZJC, obstajala dolžnost prve toženke zagotoviti varnost na sporni pešpoti. Na splošno velja, da zakon, kadar želi lastniku naložiti konkretno dolžnost do uporabnikov, to tudi izrecno pove. ZJC na primer izrecno določa, da morajo biti javne ceste grajene in vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjeni (primerjaj 5. člen ZJC). Vendar to velja le za javne ceste, ne pa za pešpoti, ki niso niti kategorizirane kot javne poti. Ker torej ZJC ne vsebuje določbe v smislu, da bi morala občina (prva toženka) uporabnikom zagotoviti varno uporabo katerekoli pešpoti, obveznosti vzdrževanja in zagotovitve varnosti na sporni pešpoti ni mogoče utemeljiti z ZJC. Zato prvi toženki ni mogoče očitati opustitve vzdrževanja sporne pešpoti.

10. Revizija je torej utemeljena, ker ni podana protipravna opustitev prve toženke kot eden izmed kumulativno zahtevanih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti iz 131. člena Obligacijskega zakonika. Revizijsko sodišče je zato sodbo pritožbenega sodišča ustrezno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) in tožbeni zahtevek (glede odločitve o odgovornosti prve toženke) zavrnilo.

11. Ker je bila revizija uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Prva toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela 100%. Revizijsko sodišče je upoštevalo odmero stroškov prvostopenjskega postopka, priznano s strani sodišča prve stopnje, in sedaj spremenjeni uspeh prve toženke v postopku. Ob upoštevanju te okoliščine mora tožnik prvi toženki povrniti 1.543,89 EUR prvostopenjskih stroškov. V pritožbenem postopku je prva toženka uspela 100%. V zvezi s pritožbo so ji priznani stroški za sestavo pritožbe v višini 1.000 točk, 2% materialni stroški in 20% DDV, kar znaša skupaj 549,00 EUR. Prva toženka je tudi z revizijo uspela 100%. V zvezi z revizijo so ji priznani stroški za sestavo predloga za dopustitev revizije v višini 400 točk(2) in revizije v višini 1.200 točk, 2% materialni stroški in 20% DDV, kar znaša skupaj 895,97 EUR. V izreku te odločbe navedeni znesek 2.988,86 EUR, ki ga mora tožnica povrniti prvi toženki, je vsota prvi toženki priznanih stroškov prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega postopka.

Op. št. (1): Zakona o vodah (ZV-1) dopušča zasebno lastnino javnega dobra.

Op. št. (2): Pri tem je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Ker pa ta tarifa plačila za sestavo predloga za dopustitev revizije ni predvidevala (storitev je namreč postala aktualna šele z novelo ZPP-D), je v skladu s šestim odstavkom 4. člena OT delo odvetnika ovrednotilo po 3. točki tar. št. 19, saj v njej ovrednoteno storitev po merilih iz 3. člena OT ocenjuje za podobno storitev.