Jedro

Laparoskopija je bil opravljena v skladu s tedanjo medicinsko doktrino in zdravnik ni kršil pojasnilne dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožnici solidarno plačati 33.383,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo proti prvostopenjski sodbi. Stališče obeh sodišč je, da diagnostična laparoskopija leta 1996 ni bila izvedena v nasprotju z medicinsko doktrino, tožnica pa je bila tudi pravočasno obveščena o poteku posega in rizikih. Zato ni podana odškodninska obveznost bolnišnice in tudi ne plačilna obveznost zavarovalnice v okviru zavarovanja odškodninske odgovornosti bolnišnice.

2. Tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča „zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka“. Revidentka poudarja, da je dokazno breme glede neobstoja krivde na strani toženke in bi zato morala bolnišnica dokazati, da je zdravnik v danih okoliščinah ravnal tako kot je treba. Do prvega naroka za glavno obravnavo toženki nista izpolnili svojega trditvenega in dokaznega bremena. O tem sodba sodišča druge stopnje kljub izrecnim pritožbenim razlogom sploh nima „navedb“ in je tako podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženka bi tudi morala razpolagati s pisnim soglasjem tožnice za operativni poseg. Napačno je stališče, da zaradi izključitve protipravnosti ravnanja zdravnika v zvezi s predrtjem tankega črevesja, ne more priti do odgovornosti zdravstvenega zavoda za nastalo hernijo požiralnika. Posledica je namreč nastala iz istega škodnega dogodka, za kar je sodno določeni izvedenec medicinske stroke, profesor dr. H. R. celo zaključil, da je zavod za to obliko bolezni odgovoren v smislu kavzalne odgovornosti.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženkama, ti pa nanjo nista odgovorili.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek je pravnomočno zavrnjen zato, ker sta sodišči ugotovili, da tožničina škoda ni nastala zaradi nedopustnega ravnanja zdravnika, zaposlenega pri prvi toženki. S tem v zvezi je toženka pravočasno predlagala zaslišanji dr. B. in dr. G., pri čemer so bile relevantne trditve (da je bil poseg opravljen v skladu s pravili stroke) podane že v odgovoru na tožbo. Zato niso podane (očitane) procesne kršitve.

6. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da relevantne določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ne predpisujejo pisnega soglasja pacienta k zdravniškemu posegu. Enako velja za zaključek, da je zdravnik v konkretnem primeru tožnici pravočasno (pravilno) pojasnil potek zdravniškega posega in rizike. Sporna laparoskopija je tudi predstavljala že tretji istovrstni medicinski poseg pri tožnici (predhodni sta bili opravljeni v letu 1984 in 1993).

7. Izvedensko mnenje profesorja dr. H. R., da je predrtje tankega črevesja ob laparoskopiji kavzalno povezano s kasnejšo hernijo požiralnika pomeni zgolj to, da je hernija požiralnika posledica poškodbe ob laparoskopiji. V primeru, ko ni podana protipravnost ravnanja zdravnika v zvezi s predrtjem tankega črevesja, tudi ne more biti podana protipravnost njegovega ravnanja v zvezi s kasnejšo posledico.

8. Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo glede ugotovitev, da je bila laparoskopija opravljena v skladu s tedanjo medicinsko doktrino in da zdravnik ni kršil pojasnilne dolžnosti.