Jedro

Za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je tožnik ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

Tožnik v tožbi niti ne izpodbija ugotovitve toženke, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja tožnika v smislu 4. člena Listine, ampak zatrjuje, da bi morala toženka zaradi zdravstvenih težav tožnika pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje.

Glede na to, da se šteje, da je tožnik prošnjo v Republiki Hrvaški umaknil, je Republika Hrvaška na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da ima tožnik pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4208/2023/11 (1221-12) z dne 19. 10. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 7. 9. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 26. 7. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 18. 7. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Republika Hrvaška je na zaprosilo toženke na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, sprejela odgovornost za sprejem tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III.

3. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru v bistvenem povedal, da ima zadržke proti vrnitvi v Republiko Hrvaško, saj ko ga je hrvaška policija prejela, so z njim grdo ravnali ter ga vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. V drugem poskusu mu je uspelo vstopiti v Republiko Hrvaško, hodil je 2 dni in prišel v glavno mesto Zagreb, kjer ga je na železniški postaji prijela hrvaška policija ter odpeljala na policijsko postajo. Tam se je nahajal cel dan na tleh v eni sobi, saj v sobi ni bilo možno sedeti. Ta dan je bil tudi brez hrane in pijače. Potem so ga odpeljali v kamp, kjer je bil približno dva dni, nato pa je zapustil kamp in odšel iz Zagreba z vlakom do Slovenije. Ko je prišel v kamp v bližini Zagreba, je tja prišel policist v uniformi, ki ga je slikal in mu odvzel prstne odtise ter mu dal papir in mu rekel naj gre. Z drugimi uradnimi osebami v času bivanja v Republiki Hrvaški ni imel stika. V kampu za prosilce so ga nastanili v sobo, kjer je bil dva dni nato pa je odšel naprej. V kampu je imel na voljo tri obroke na dan, zdravniške oskrbe pa ni potreboval, zato tudi ni spraševal po zdravniku. Ne spomni se, kdaj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, pri tem postopku pa tolmač ni bil prisoten. Nadalje je povedal, da hrvaški policisti niso nič govorili ali spraševali. Policist je namreč prišel, kazal z rokami naj prosilec da prstne odtise in to je bilo to.

4. Toženka je pojasnila, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnik tja predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja, in ne policijskega postopka, v katerem je bil prosilec v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan.

5. Toženka je poudarila, da je bistveno pri presoji konkretnega primera ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Toženka je ugotovila, da je bil tožnik po predhodnem postopku na policijski postaji napoten v azilni dom, kjer je imel na voljo obroke hrane in zdravstveno oskrbo, če bi jo potreboval. Ugotovila je, da je tožnik azilni dom po dveh dnevih prostovoljno zapustil in odšel v Slovenijo, in ni počakal na začetek uradnega postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Toženka je ugotovila, da je tožnik po odvzemu prstnih odtisov, dva dni bival v azilnem domu v Zagrebu in nato pot nadaljeval proti Republiki Sloveniji, in v Republiki Hrvaški razen s policisti, ni imel stika z nobeno drugo uradno osebo. Toženka je izpostavila tožnikovo izjavo, da z uradnimi osebami v azilnem domu ni imel stika. Toženka je ugotovila, da tožnikove trditve o grdem ravnanju policistov, temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec, in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa po oceni toženke ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Toženka je pojasnila, da bodo v primeru predaje, sprejele tožnika v Republiki Hrvaški uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite in ne policija, po prihodu pa bo nastanjen v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje.

6. Toženka je s povzemanjem sodb Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 195/2023 s 6. 9. 2023 poudarila, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin lil je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Toženka je povzela tožnikovo izjavo, da so v policijskem postopku grdo ravnali z njim, da so ga dvakrat pretepli po tem, ko je ilegalno prečkal bosansko-hrvaško mejo. Toženka je ugotovila, da se to ravnanje ne nanaša na postopek mednarodne zaščite ali postopek sprejema, saj iz izjav tožnika ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnikove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru glede razmer v Republiki Hrvaški, po oceni toženke ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tožnikove izjave, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti zato, ker so v policijskem postopku z njim kot tujcem grdo ravnali, po oceni toženke ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje v Republiki Hrvaški s tožnikom nečloveško ali poniževalno ravnali. Toženka je še poudarila, da bo tožnik vrnjen v postopku mednarodne zaščite na podlagi Uredbe Dublin III, zato ne bo ponovno obravnavan v policijskem postopku. Tožnika bodo ob predaji sprejele druge uradne osebe notranjega ministrstva in ne policisti, nastanjen pa bo v azilni dom.

7. Toženka je tožnikove izjave, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ocenila za dublinski postopek kot nepomembne. Po Uredbi Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Toženka je še ugotovila, da tožnik ni izjavil niti predložil dokazov, da bi z njim kot prosilcem oziroma vlagateljem namere v Republiki Hrvaški, nečloveško ali ponižujoče ravnali. Toženka je ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj se postopek mednarodne zaščite zanj praktično niti še ni začel. Tožnik po oceni toženke ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga na podlagi Uredbe Dublin III Republika Slovenija ne more oziroma ga ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško.

8. Toženka je ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III.

9. Toženka je s sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 23/2021 z 9. 4. 2021 in I Up 245/2022 z 11. 1. 2023 ugotovila, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice, dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Toženka izpostavlja tudi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 640/2023-12 s 3. 5. 2023, I U 505/2023-13 z 11. 4. 2023, I U 477/2023-14 s 6. 4. 2023, ki so potrdile, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo. To pa potrjujejo tudi predaje prosilcev v Republiko Hrvaško, saj je Republika Hrvaška v letošnjem letu do 31. 3. 2023 sprejela že 170 oseb v dublinskih postopkih, in sicer največ iz Avstrije (51), Nemčije (47) in Belgije (28), kar jasno izhaja iz spletnih strani Ministrstva za notranje zadeve Hrvaške1 in javno dostopnih podatkov.

10. Toženka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Toženka se bo upoštevaje, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o njegovi predaji, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

11. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, neuporabo oz. nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zato predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

12. Tožnik s povzemanjem izpodbijanega sklepa toženki očita, da bi morala v državi sprejema glede na tožnikovo zdravstveno stanje aktivno preveriti, kako bo tožnik v Republiki Hrvaški obravnavan z vidika njegovih zdravstvenih težav. Pri tožniku se namreč pojavljajo strahovi, panični napadi, stresorji in podoživljanje le-teh v obliki vsiljenih spominov in nočnih mor, prisotna je znižana razpoloženjska lega, povečana anksioznost, napadi panike in posttravmatska stresna motnja.

13. Tožnik izpostavlja v sodbi Sodišča EU v zadevi C-578/16 proti Republiki Sloveniji zavzeto stališče, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik poudarja, da je SEU izpostavilo, da morajo države članice, ki jih zavezuje Direktiva o sprejemu, med katere spada Republika Hrvaška, prosilcem za azil tudi v okviru postopka na podlagi Uredbe Dublin III zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. V teh okoliščinah in v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za azil v državah članicah, ustrezno. Kljub temu pa po presoji SEU ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje. V tem okviru je treba ugotoviti, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pa bi pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena. Tožnik izpostavlja, da po presoji SEU to pomeni, da če prosilec za azil v okviru učinkovitega pravnega sredstva, ki mu je zagotovljeno s členom 27 Uredbe Dublin III, predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno z njenimi sodišči, teh elementov ne smejo zanemariti. Pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji, morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe. Glede tega je zlasti v primeru hude duševne bolezni primerno, da se ne upoštevajo samo posledice fizičnega prevoza zadevne osebe iz ene države članice v drugo, ampak da se upošteva celota znatnih in nepopravljivih posledic, ki bi izhajale iz predaje. V tem okviru morajo po presoji SEU organi zadevne države članice preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje zadevne osebe mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Dublinska uredba. Tožnik navaja, da bo s predložitvijo zdravstvene dokumentacije in z izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi dokazal, da ima psihične težave, zaradi katerih močno trpi. Zaradi tega bi morala toženka, upoštevajoč povzeto sodbo sodišča SEU, po mnenju tožnika pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje.

14. Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa do pravnomočnosti. V bistvenem navaja, da bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, ker je z izpodbijanim sklepom kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine, kar predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, učinkovitega sodnega varstva brez izdaje začasne odredbe pa ne bi imel. _Trditve toženke_

15. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen.

16. Toženka poudarja, da je bilo na podlagi podatkov iz Centralne evidence EURODAC ugotovljeno, da je bil tožnik v to evidenco s strani Republike Hrvaške vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito. Toženka pred odgovorom pristojnega organa Republike Hrvaške, da tožnika sprejme pod pogoji iz petega odstavka 20. člena Dublinske uredbe, namreč ni mogla vedeti, da je tožnik v Republiki Hrvaški podal namero za mednarodno zaščito in je pred podajo prošnje samovoljno zapustil ozemlje Republike Hrvaške. Toženka poudarja, da bo tožnik v Republiki Hrvaški ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, kar pa se ne bo štelo za ponovno, ampak prvo prošnjo in se bo o njej vsebinsko odločalo, poleg tega pa bo imel pravice prosilca za mednarodno zaščito.

17. Toženka v zvezi z v tožbi izpostavljenimi zdravstvenimi težavami poudarja, da tožnik v postopku ni omenil kakršnihkoli zdravstvenih težav, čeprav je to možnost imel najmanj dvakrat, prvič dne 26. 7. 2023 ob podaji prošnje in drugič 20. 9. 2023 na razgovoru za določitev odgovorne države za obravnavanje prošnje prosilca. Toženka poudarja, da je tožnik lastnoročno ob podaji prošnje napisal, da nima zdravstvenih težav, na razgovoru za določitev odgovorne države za obravnavanje prošnje prosilca pa na vprašanje ali je imel v azilnem domu v Republiki Hrvaški zagotovljeno zdravstveno oskrbo, odgovoril, da ni potreboval zdravnika in da zato po zdravniku ni spraševal. Toženka še navaja, da tožnik niti do izdaje izpodbijanega sklepa toženki ni posredoval nobenega dokaza o zdravstvenem stanju, ki ga navaja v tožbi.

18. Toženka še poudarja, da ima Republika Hrvaška, tako kot Republika Slovenija, uveljavljen sistem mednarodne zaščite in urejene pogoje za sprejem prosilcev, kar vključuje tudi ustrezno zdravstveno oskrbo. Toženka je preučila sistem zdravstvenega varstva za prosilce za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški (B2). Iz Podatkovne zbirke informacij o azilu za leto 2023 (AIDA), ki ga izdaja Evropski svet beguncev izhaja, da so prosilci za mednarodno zaščito upravičeni do zdravstvenega varstva, ki vključuje nujno nego in nujno zdravljenje bolezni in hujših duševnih motenj, zdravstvena pomoč pa je tako na voljo v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito Zagreb in Kutina, poleg tega pa so prosilci napoteni tudi v lokalne bolnišnice. Rdeči križ Hrvaške na svoji spletni strani navaja, da v sprejemnih centrih v Zagrebu in Kutini za prosilce za mednarodno zaščito poleg vsakodnevnih aktivnosti nudijo tudi individualno in skupinsko psihosocialno podporo ter posebno skrb namenjajo potrebam ranljivih skupin. Tudi mednarodna humanitarna organizacija Zdravniki sveta (Medecins du monde) v glavnem sprejemnem centru v Zagrebu nudi široko paleto zdravstvene oskrbe, njihovo ekipo poleg splošnih zdravnikov in medicinskih sester, sestavljajo tudi psihologi. Spletna stran mesta Zagreb navaja, da so storitve psihološke pomoči na voljo v Društvu za psihološko pomoč otrokom, mladostnikom in odraslim, prosilcem za mednarodno zaščito in osebam s priznano mednarodno zaščito. Svetovalnica zagotavlja podporo, posreduje potrebne informacije o tem, kako se bolje soočiti s težkimi življenjskimi situacijami in krizami, kar prispeva k dolgoročni stabilnosti oseb v krizni situaciji in vključevanju v družbo. Svetovanje pa poteka v angleškem in arabskem jeziku s pomočjo prevajalca.

19. Tožnik ni niti navedel, da v Republiki Hrvaški ne bo imel ustrezne zdravstvene oskrbe niti ni med postopkom nikoli omenjal svojega "slabega" zdravstvenega stanja. Do trditev, da se pri tožniku pojavljajo strahovi, panični napadi, nočne more in laične ugotovitve ter da gre pri tožencu za posttravmatsko stresno motnjo, se toženka ne more opredeliti, saj tožnik tekom postopka tega nikoli ni omenil, prav tako ni dostavil nobenega dokaza o teh trditvah niti ni dokazov priložil tožbi.

20. Toženka ponavlja stališče, da Uredba Dublin III temelji na načelu, da je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito odgovorna tista država članica, ki je imela največjo vlogo pri vstopu prosilca v EU ali pri njegovem bivanju v njej. Prošnjo pa na podlagi prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III obravnava samo ena država članica. Tožnik je vstopil v evropski prostor v Republiki Hrvaški, tam je prvič izrazil namen, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, zato Republika Hrvaška nosi največjo težo in odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka ponavlja, da si tožnik ne more sam izbrati države, ki bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, tekom postopka pa tudi ni z ničemer dokazal, da v Republiki Hrvaški ne spoštujejo človekovih pravic ali da tam obstajajo kakršne koli sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in sprejema ter zdravstvenim varstvom prosilcev.

**K I. točki izreka**

21. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-4208/2023. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni zaslišalo tožnika, ker se ta vabilu na zaslišanje ni odzval. Sodišče je zavrnilo tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ker strokovno mnenje izvedenca, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni bilo potrebno.

Tožba ni utemeljena.

22. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

23. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

24. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)1, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

25. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv2, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil3 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,4 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje5. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.6

26. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem, še preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno, da je bil tožnik 18. 7. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

27. Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Up 173/2023 iz 23. 8. 2023 že zavzelo stališče, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji na Hrvaškem, za ugotovitev, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška na podlagi meril iz III. poglavja Uredbe Dublin III, zato niso relevantne tožnikove navedbe, da prošnje na Hrvaškem ni vložil. 28. Kot že pojasnjeno, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Tako so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

29. Domneva, da se države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejeta stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.7

30. Tožnik v tožbi niti ne izpodbija ugotovitve toženke, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja tožnika v smislu 4. člena Listine, ampak zatrjuje, da bi morala toženka zaradi zdravstvenih težav tožnika pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Tožnik namreč izpodbija odločitev toženke z zatrjevanjem slabega zdravstvenega stanja tožnika in posledično zahtevo, da bi toženka morala, upoštevajoč tudi sodbo SEU C 578/16, preveriti, ali bo zdravstveno stanje tožnika mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Uredba Dublin III.

31. Tožnik priznava, da v tožbi zatrjevanega zdravstvenega stanja v upravnem postopku ni zatrjeval in ga je prvič navedel v tožbi. Sodišče dodaja, da tožnik ne samo, da v upravnem postopku ni zatrjeval slabega zdravstvenega stanja, ampak je, na kar utemeljeno opozori toženka, v prošnji izrecno zanikal, da bi imel zdravstvene težave, na osebnem razgovoru za določitev odgovorne države za obravnavanje prošnje, pa na vprašanje, ali je imel v azilnem domu v Republiki Hrvaški zagotovljeno zdravstveno oskrbo, odgovoril, da zdravnika ni potreboval in zato po zdravniku ni spraševal. Utemeljeno opozori toženka tudi na to, da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokaza o zdravstvenem stanju, ki ga navaja v tožbi. Glede na zahtevo po ex nunc presoji v postopkih mednarodne zaščite, je sodišče upoštevalo v tožbi sicer prvič zatrjevano zdravstveno stanje, kar tožnik izrecno sicer priznava (vloga z dne 7. 11. 2023), da naj bi imel tožnik strahove, panične napade, stresorje in podoživljanje le-teh v obliki vsiljenih spominov in nočnih mor, znižano razpoloženjsko lego, povečano anksioznost, napade panike in posttravmatsko stresno motnjo, kot pravočasno. Tožnik v dokaz teh navedb predlaga svoje zaslišanje in izvedenca medicinske stroke. Tožnik se vabilu na zaslišanje ni odzval, izvedenca medicinske stroke pa sodišče ni postavilo zato, ker strokovnega znanja izvedenca ni potrebovalo. Sodišče je namreč upoštevalo, da je tožnik v upravnem postopku izrecno zanikal, da bi imel zdravstvene težave, zgolj navedba v tožbi, da ima zdravstvene težave, upoštevaje, da se vabilu na zaslišanje ni odzval, pa sodišča ne prepriča niti o tem, da naj bi tožnik sploh imel kakšne zdravstvene težave, zato vrsta in obseg zatrjevanih zdravstvenih težav, za kar je potrebno strokovno znanje, po presoji sodišča ni bilo predmet dokazovanja. Sodišče na podlagi obrazloženega ni štelo za dokazano, da bi imel tožnik v tožbi zatrjevane zdravstvene težave, zato ni utemeljen tožbeni očitek, da bi morala toženka zaradi zdravstvenih težav tožnika, ki niso dokazane, pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje.

32. Sodišče v zvezi z v tožbi izpostavljeno sodbo Sodišča EU v zadevi C-578/16 proti Republiki Sloveniji pojasnjuje, da sprejema v sodbi zavzeta stališča SEU tudi v delu, da bi morali organi odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe, zaradi česar morajo organi zadevne države članice preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Uredba Dublin III. Kot pa že pojasnjeno, sodišče tožnikovega v tožbi prvič zatrjevanega zdravstvenega stanja, glede na vse navedeno, ne šteje za dokazanega, posledično dolžnost toženke, da preveri ali bi bilo zdravstveno stanje tožnika mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Uredba Dublin III, v tem konkretnem primeru ne obstaja, ker zatrjevano zdravstveno stanje tožnika, ki bi naj zahtevalo posebno zdravljenje, ni dokazano.

33. Republika Hrvaška je sprejela obravnavo tožnika na podlagi petega odstavka 20. člen Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Glede na to, da se šteje, da je tožnik prošnjo v Republiki Hrvaški umaknil, je Republika Hrvaška na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da ima tožnik pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila. Odveč je pojasnilo, da se bo tožnik sam odločil ali bo vložil (ponovno) prošnjo v Republiki Hrvaški ali ne.

34. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

35. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

36. Toženka ne prereka navedb, da bi tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda in da bila kršena pravica do sodnega varstva. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

1 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 2 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 5 C-411/10 (88. točka). 6 Prav tam, 94. točka. 7 Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.