Jedro

Pogodbeni stranki sta se ob prevzemu del sprli glede vrednosti del. Višina zneska na bančni garanciji naj bi bila ključni dokaz o dokončni vrednosti del. Zato je tožena stranka v višini 40.874,00 EUR ni želela sprejeti in tudi v pravdi pogojuje plačilo le z garancijo, ki naj se glasi na znesek 38.508,49 EUR.

Ker je tožena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler ji tožena stranka ne izroči nove garancije v višini kot je nižja od zneska v ponujeni garanciji, to pa je nesorazmerna zahteva, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo toženi stranki naložiti v smislu drugega odstavka 101. člena OZ plačilo takrat, ko ji bo tožeča stranka izročila garancijo v višini 38.508,49 EUR.

Ker se je v dokaznem postopku izkazalo, da je že ob podpisu Aneksa, ko je bila večina del tudi že končana, tožeča stranka vedela, da je povišanje pogodbene cene za 10%, prenizko, pa ga je podpisala brez pridržka, se neutemeljeno sklicuje na kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke, saj jih je ta dolžna izpolniti le tako kot se glasijo

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 52053/2015 z dne 6. 5. 2015 in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo za 24.427,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2015 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 38.508,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 dalje (II. točka izreka). Tožbenemu zahtevku tožeče stranke je ugodilo za 57.996,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2015 dalje do plačila in je v tem delu vzdržalo v veljavi 1. odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 48581/2015 z dne 23. 4. 2015, 3. odstavek izreka pa za 156,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka). Zahtevek za povrnitev 30,00 EUR izvršilnih stroškov pa je zavrnilo in v tem delu 3. odstavek izreka sklepa z dne 23. 4. 2015 razveljavilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 4.026,53 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili pravočasno obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je navedla, da jo izpodbija v I. in IV. točki izreka, posledično pa tudi v V. točki izreka, ker je pravdne stroške sodišče prve stopnje odmerilo tožeči stranki v prenizkem znesku. Uveljavljala je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka.

Tožena stranka je navedla, da vlaga pritožbo zoper II. III. in V. točko izreka sodbe. Uveljavljala je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni oziroma razveljavi v izpodbijanem delu in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov.

3. Obe pravdni stranki sta na pritožbi odgovorili s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo nasprotne stranke kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo vzpostavljeno poslovno sodelovanje med pravdnima strankama ob sklenitvi Pogodbe št. 001 za „Rekonstrukcijo in spremembo namembnosti stare telovadnice Osnovne šole X.“ (v nadaljevanju Pogodba), v kateri je bila tožena stranka označena kot investitor, tožeča stranka pa kot izvajalec. V sporu je obravnavalo dva računa (kot verodostojni listini, na podlagi katerih sta bila izdana dva sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine): številka15-040-000021 z dne 25. 3. 2015 (račun številka 1) v višini 24.427,89 EUR ter številka 15-040-000014 z dne 28. 23. 2015 (račun številka 2) v višini 57.996,22 EUR. Poleg tega je obravnavalo tudi pobotni ugovor tožene stranke, s katerim je uveljavljala nasprotno terjatev na podlagi pogodbene kazni zaradi zamude z izvršitvijo del v višini 38.508,50 EUR.

K računu številka 2

6. Glede računa številka 2 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da so bila dela, ki so bila s tem računom zaračunana, tudi dejansko opravljena in potrjena. Ker je bila tožena stranka dolžna v skladu s 5. členom Pogodbe tožeči stranki plačati izvedena dela v 30 dneh od prejetja potrjene situacije s strani vodje nadzora in ker je vodja nadzora potrdil dela zaračunana v računu številka 2, je sodišče prve stopnje zaključilo, da jih je bila tožena stranka dolžna plačati v 30 dneh od prejetja potrjene situacije. Od 31. 3. 2015 dalje pa je toženi stranki naložilo še plačilo zakonskih zamudnih obresti, ker je ugotovilo, da je bila tožena stranka od tega dne dalje s plačilom dolžnega zneska v zamudi. Ugotovilo je tudi, da so bila 23. 2. 2015 vsa pogodbena dela že prevzeta. Tožena stranka je v pritožbi izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila primopredaja opravljena že 23. 2. 2015, ne pa tudi drugih ugotovitev, na katere je sodišče prve stopnje oprlo oceno o utemeljenosti terjatve iz spornega računa.

7. Tožena stranka je računu številka 2 v višini 57.996,22 EUR nasprotovala iz razloga, ker ji tožena stranka ni izročila bančne garancije oziroma garancije zavarovalnice za odpravo napak v garancijski dobi, izjav in potrebnih certifikatov in navodil, kar v skladu z 12. členom Pogodbe pomeni, da prevzem objekta ni bil izvršen. Posledično je po stališču tožene stranke tožeča stranka še vedno v zamudi z izvedbo del. Zato ji je zaračunala pogodbeno kazen zaradi zamude, ki jo je uveljavljala v pobot v višini 38.508,50 EUR. Plačilu v višini 19.487,71 EUR, ki predstavlja razliko med 57.996,22 EUR in 38.508,50 EUR, pa je nasprotovala s trditvami, da terjatev v tej višini še ni zapadla v plačilo. Trdila je, da bi tožeči stranki znesek 19.487,71 EUR po drugem računu plačala takoj, ko bi ji tožeča stranka predložila bančno garancijo za odpravo napak v garancijski dobi v višini 38.508,49 EUR. Sodišče prve stopnje je oba ugovora kot neutemeljena zavrnilo.

8. V zvezi z ugovorom, da terjatev v višini 19.487,71 EUR ni zapadla, ker tožeča stranka toženi stranki po izvedbi del še ni izročila bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se pogodbeni stranki v 12. členu Pogodbe dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki izročila bančno garancijo v višini 10% obračunske vrednosti naročila z DDV. Ugotovilo je tudi, da je bila med pravdnima strankama sporna višina obračunske vrednosti naročila. Tožeča stranka je zatrjevala, da je znašala obračunska vrednost izvedenih del 408.740,91 EUR in da je izročila toženi stranki bančno garancijo v višini 10% tega zneska. Tožena stranka pa je zatrjevala, da znaša pogodbena vrednost del 385.084,94 EUR in da bi ji zato morala tožeča stranka izdati bančno garancijo v višini 10% od tega zneska, torej za 38.508,49 EUR. Trdila je še, da ji je tožeča stranka pokazala kopijo garancije za znesek 40.874,00 EUR, da to ni učinkovit dokument in da tudi sicer take garancije, ki je bila izdana za previsok znesek, tožena stranka niti ne bi mogla sprejeti, ker bi s tem lahko priznala tudi višjo vrednost del, za katero pa ni imela kritja v sklenjeni Pogodbi z aneksi.

9. Zmotno je stališče tožene stranke, da ne bi smela sprejeti bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi, če je bila ta izdana v višjem od dogovorjenega zneska. Lahko bi jo sprejela s pridržkom, da je ne bo v primeru napak vnovčila v višjem znesku od 38.508,49 EUR.

10. Pravice iz obligacijskih razmerij so omejene z enakimi pravicami drugih (7. člen OZ). Izvrševati jih je treba v skladu s temeljnimi načeli tega zakonika in z njihovim namenom. Udeleženci v obligacijskem razmerju se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev.

11. Pogodbeni stranki sta se očitno ob prevzemu del sprli glede vrednosti del. Višina zneska na bančni garanciji naj bi bila ključni dokaz o dokončni vrednosti del. Zato je tožena stranka v višini 40.874,00 EUR ni želela sprejeti in tudi v pravdi pogojuje plačilo zneska 19.487,71 EUR le z garancijo, ki naj se glasi na znesek 38.508,49 EUR. Vendar zavarovanje z garancijo v višini 40.874,00 EUR v konkretnem primeru ni bilo neustrezno zavarovanje. In ker je tožeča stranka očitno že pridobila garancijo (inštrument zavarovanja, katerega cena ni neznatne vrednosti), saj je tudi tožena stranka potrdila, da je videla kopijo te garancije, je sodišče lahko iz tega razloga sklepalo na zlorabo pravic, ki ji je odreklo sodno varstvo. Ker je tožena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler ji tožena stranka ne izroči nove garancije v višini kot je nižja od zneska v ponujeni garanciji, to pa je nesorazmerna zahteva, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo toženi stranki naložiti v smislu drugega odstavka 101. člena OZ plačilo takrat, ko ji bo tožeča stranka izročila garancijo v višini 38.508,49 EUR. Sodišče prve stopnje je zato (brez pogoja izročitve garancije) pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi plačila 19.487,71 EUR. Pri tem se je oprlo na izpoved priče A. A., da je vsa dela, ki jih je tožeča stranka obračunala z računom številka 2, odobril in jih potrdil ter da so bila do 23. 2. 2015 izvedena, razen nekih malenkosti, česar tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, da nadzornik A. ni imel pooblastila, da potrdi, da so dela izvedena v celoti in brez napak, ni uspela izpodbiti. Razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo tudi svoj zaključek, da je bila primopredaja opravljena že 23. 2. 2015, so prav tako pravilni, saj jih tožena stranka ni uspela izpodbiti s pavšalnimi očitki, da sodišče prve stopnje ni presodilo vseh dejstev. Pri tem se tožena stranka sklicuje na „grožnje“ tožeče stranke, da bo odstranila izvedena dela, kar je deloma tudi storila, zaradi česar je morala tožena stranka, da bi zavarovala položaj in onemogočila izvršitev grožnje, zamenjati ključavnice in enostransko prevzeti posest. Te trditve zgolj potrjujejo, da sta se pogodbeni stranki ob zaključku in prevzemu del sprli glede vrednosti del. Če tožeča stranka ni izpolnila pogodbe, bi morala tožena stranka od nje odstopiti; če pa so imela dela napake, bi jih morala tudi ustrezno uveljavljati. S stališčem, da objekt še vedno ni prevzet, da je tožena stranka (po štirih letih od končanja del) še vedno v zamudi, da garancijski rok še vedno ni začel teči, pa proti plačilu opravljenih del ne more uspeti.

12. Posledično pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka razlog neizročitve „ustrezne“ garancije in nerešen spor ob končanju del, neuspešno uporabila tudi za utemeljitev zamude z deli. Zato je odločitev o neutemeljeno uveljavljani pogodbeni kazni zaradi zamude materialno pravno pravilna. Zmotno je stališče pritožnice, da s tem sodišče podpira izsiljevanje s strani tožeče stranke na račun javnega subjekta, ker lahko ta plača le tisto kar je materialno pravno potrjeno. V obravnavanem primeru je bila namreč ravno zaradi spora glede nepotrditve del sprožena pravda, v kateri je odločilo sodišče, ki je po metodološkem napotku iz 8. člena ZPP ugotovilo za odločitev v sporu relevantna dejstva. Drugačne pritožbene trditve tožene stranke niso utemeljene.

K računu številka 1

13. Tožeča stranka je 25. 3. 2015 izdala račun števila 1 v višini 24.427,89 EUR (A13). Priloga računu je obračun del po VII. začasnih situacijah, od katerih naj ne bi bilo plačanih še 24.427,89 EUR. Tožena stranka je trdila, da teh del ni dolžna plačati, ker presegajo dogovorjeno ceno iz Pogodbe z aneksi, tožeča pa, da je račun potrdil vodja nadzora in da je dela zato dolžna plačati, ne glede na dejstvo, ali sta se pogodbeni stranki dogovorili, da jih bo tožena stranka plačala. Če pa jih ni naročila, je predlagala, naj sodišče zahtevku ugodi na odškodninski ali na obogatitveni podlagi.

14. Gre za elektroinštalacijska dela v vrednosti 18.620,15 EUR in še za dobavljena in vgrajena požarna vrata. Sodišče prve stopnje je zahtevek po tem računu zavrnilo. Najprej se je ukvarjalo z vprašanjem, na kateri podlagi je tožeča stranka zaračunala dela in požarna vrata, vtoževana z računom številka 1. Ker je tožeča stranka utemeljevala izdajo tega računa na podlagi Pogodbe, je pravilno trditveno in dokazno breme glede naročila dodatnih del, ki naj bi bila s Pogodbo tudi predvidena, prevalilo na tožečo stranko, ki pa mu ni zadostila.

15. Med pravdnima strankama je bila v osnovi sporna skupna pogodbena vrednost del. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka trdila, da znaša skupna vrednost del 408.740,91 EUR, tožena pa je vztrajala pri stališču, da znaša 385.832,17 EUR. Cena del je lahko določena od merske enote dogovorjenih del (cena na enoto) ali v skupnem znesku za celotni objekt (skupaj dogovorjena cena). V 4. členu Pogodbe je bila zapisana skupna pogodbena cena 350.766,52 EUR, nadalje, da so v pogodbeni ceni zajeti vsi predvideni in nepredvideni stroški izvedbe investicije ter, da izvajalec izrecno potrjuje, da mu je znana projektna dokumentacija in ostali pogoji, po katerih bo izvajal dela ter da se v naprej odpoveduje vsakršnemu zahtevku iz naslova nepredvidenih pogojev za delo, nepopolne in neustrezne dokumentacije ter se zavezuje, da bo tovrstne pomanjkljivosti ustrezno saniral na lastne stroške in na način, ki ga bo predhodno uskladil z naročnikom, ne da bi zaradi tega trpel rok gradnje, kvaliteta vgrajenega materiala ali izvedenih del, funkcionalnost posameznih delov ali objekta kot celote. Tožeča stranka neutemeljeno ne pripisuje posebnega pomena pogodbenim določilom o pogodbeni vrednosti del iz 4. člena Pogodbe. Tožena stranka se je s pogodbenimi določili v 4. členu Pogodbe ustrezno zavarovala proti zahtevam za povečanje pogodbene cene zaradi nepredvidenih stroškov izvedbe investicije. S tem si je tudi olajšala dokazovanje dogovora o višini skupne pogodbene cene.

16. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bila elektroinštalacijska dela tista dela, ki so bila poleg gradbenih del in drugih obrtniških del potrebna za izvedbo rekonstrukcije in spremembe namembnosti stare telovadnice Osnovne šole X., kar je bil predmet Pogodbe. V 1. členu Pogodbe je tožeča stranka kot izvajalec del toženi stranki kot naročniku zagotovila, da opravlja vse dejavnosti potrebne za izpolnjevanje prevzetih obveznosti; da je izvajalec seznanjen s pogoji na gradbišču in da potrjuje, da je pred podpisom te pogodbe pregledal vso projektno dokumentacijo PGD, PZI št. 003/2012 in da se z dokumentacijo strinja ter da je na njo dal ponudbo; tožena pa, da ji zagotavlja sredstva za izvedbo iz proračuna. Z Aneksom št. 1 in Aneksom št. 4 sta pogodbeni stranki ugotovili, da izvajalec v prvotni ponudbi ni nastopal s podizvajalci, naročnik pa je naknadno dal soglasje k predlogu izvajalca, da naj določena dela izvedejo predlagani podizvajalci, konkretno za elektroinštalacije v vrednosti del 24.400,00 EUR podizvajalec B. s. p. Nesporno je, da z Aneksom št. 4 pogodbena cena zaradi del v tej vrednosti ni bila spremenjena, spremenjena pa je bila z Aneksom št. 6. 17. Tožeča stranka vztraja, da bi moralo biti ugotovljeno skupno povečanje vrednosti pogodbe zaradi dodatnih del še za dodatnih 24.427,89 EUR. Kot ključno v pritožbi izpostavlja, da je bila tožeči stranki naročena izvedba del po novem projektu za elektroinštalacije, natančneje po projektu „Načrt električnih inštalacij in električne opreme, št.: 121428-EE, sprememba oktober 2014“ (v spis ga je vložila tožena stranka) ter, da je tožeča stranka elektroinštalacijska dela izvedla v skladu z novim projektom. Poleg tega v pritožbi zatrjuje, da izvedba določenih del iz novega projekta za elektroinštalacije, ki niso bila vsebovana v novem projektu, niso bila sporna in so bila po njihovi izvedbi tudi zajeta v Aneksu št. 6. Trdi, da je v Aneksu št. 6 vsebovan manjši del požarnega sistema iz novega projekta, na primer detektor/senzor požara, to je senzor, ki se namesti na strop, ne pa tudi požarna centrala, kamor senzor pošlje podatek o zaznanem požaru; brez požarne centrale pa je senzor nesmiselen, saj nima komu javiti požara. V zvezi s temi pritožbenimi trditvami tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da v sodbi ni odgovorilo na to nelogičnost. Sodišču prve stopnje tudi očita, da v sodbi uporablja pravni termin „dodatna dela“, pri čemer pa se ne izjasni, kaj v dani zadevi sploh šteje za dodatna dela. To vprašanje pa pritožnica postavlja za pomembno, ker račun 1, gledano primerjalno med prvotnim in novim projektom, vsebuje ne le dodatna dela, ampak tudi več del. 18. V zvezi s sklenjenimi aneksi k Pogodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se pogodbeni stranki dogovorili (v 21. členu Pogodbe), da lahko vsaka stranka predlaga spremembe in dopolnitve k pogodbi, ki pa so veljavne le, če so sklenjene v pisni obliki kot aneks k pogodbi. Konkretno glede sklenjenega Aneksa št. 6 (A9) pa je sodišče prve stopnje le ugotovilo, da je bila z njim vrednost pogodbenih del zvišana še za 20.146,30 EUR. Ni se ukvarjalo z obsegom dodatnih in več del, ki so zajeta v tem aneksu, potrditvah tožeče stranke pa bi se moralo. Tako stališče tožeče stranke bi bilo pravilno, če bi izkazala, da je pred sodiščem prve stopnje pravočasno in konkretno trdila, katera dodatna dela in več del je bilo navedenih v prilogah tega aneksa. Le v takem primeru bi lahko sodišče prve stopnje sploh primerjalo obseg del zajet v prilogah Aneksa št. 6, z obsegom del, ki je bil zaračunan z računom št. 1 in s poročilom nadzornega organa. Ker temu trditvenemu bremenu tožeča stranka ni zadostila, neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni odgovorilo na nelogičnosti pri opredelitvi obsega več in dodatnih del z Aneksom številka 6 (kakor je sicer zastavila vprašanje priči pooblaščenka tožeče stranke). Opredelilo pa se je do vprašanja, da pogodbeni stranki zavezujejo le tiste spremembe Pogodbe, ki so sklenjene v pisni obliki kot aneks k Pogodbi. In ker noben pisni dogovor o dodatnih elektro delih in o vgradnji požarnih vrat ni bil sklenjen v dogovorjeni pisni obliki, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niti v Pogodbi niti v sklenjenih pisnih aneksih k tej pogodbi tožeča stranka ni imela podlage za zaračunanje spornega zneska za dela kot dodatna dela ali več del k Pogodbi. Sicer pa se je tožeča stranka očitno strinjala z dogovorom zapisanim v Aneksu št. 6 in tudi z navedbo, da je do oblikovanja vrednosti cene za več in za dodatna dela, ki so se pokazala, prišlo po predhodno izvedenem postopku pogajanj in brez predhodne objave, saj sicer takega zapisa v Aneksu št. 6 ne bi podpisala. Toliko več ne, če je z deli, ki so bila zajeta v tem aneksu, začela že prej. Če je prišlo pri sklenitvi Aneksa št. 6 po izvedenem postopku pogajanj do soglasja, da bo tožena stranka dodatno izdala tožeči stranki še naročilnice (v vrednosti kot jo vtožuje tožeča stranka), ni videti razloga, da tega pogodbeni stranki nista zapisali v tem aneksu.

19. V 20. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje navedlo tudi vse odločilne razloge za presojo, da tožeča stranka v konkretnem primeru ni bila upravičena do večjega od 10% dogovorjenega povečanja pogodbeno dogovorjene cene, ki mu pritožbeno sodišče glede na določila Pogodbe in aneksov v celoti pritrjuje. Povsem pavšalen je očitek sodišču prve stopnje, da je v dani situaciji v nasprotju z načelom poštenja naklonilo pretirano varstvo naročniku kot močnejši stranki v razmerju do izvajalca, zato nanj pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo.

20. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba nepreizkusljiva, ker je sodišče prve stopnje požarna vrata in lopute omenilo le v zvezi z izpovedjo direktorja tožeče stranke. Na podlagi sklenjene Pogodbe z naročnikom, je bil izvajalec dolžan dela po tej pogodbi opraviti po pravilih stroke (3. člen). Če mu nadzornik ni potrdil vgraditve neprimernih vrat, kar ponavlja tudi v pritožbi, to pomeni, da je nadzornik v okviru pooblastil v zvezi s sklenjeno Pogodbo izvajalcu naložil vgradnjo ustreznih jeklenih vrat. Naročnika bi bremenilo plačilo za njih v skladu s sklenjeno Pogodbo le primeru, ki je predviden v 3. členu: če izbere materiale različnih cenovnih razredov, ki niso vključeni v ponudbeni predračun. Za tak primer v konkretnem primeru ni šlo, saj pri požarnih vratih ni bilo vprašanje različne cene vrat pač pa ustreznosti vrat za zagotovitev protipožarne zaščite. Tožeča stranka ni trdila, da požarnih vrat ni zajela v ponudbeni predračun, niti da ni bila dolžna pri pripravi ponudbe v skladu s predpisi in standardi predvideti v telovadnici jeklenih protipožarnih vrat. Zato glede na njene trditve, da ji je nadzornik naložil vgraditev jeklenih vrat, sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pomanjkljivo obrazložitev odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo vrat in loput v višini, ki presega ugotovljeno pogodbeno vrednost del. 21. Sodišče prve stopnje je prav tako ugotovilo, da je tožeča stranka trdila, da se je s toženo stranko dogovorila, da naj opravi dodatna dela, ki jih bo posebej plačala, kar je tožena stranka zanikala, kolikor se ta zaveza nanaša na plačilo višje od 10% pogodbene vrednosti. V zvezi s temi relevantnimi dejstvi je sodišče izvedlo dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo, da tožena stranka ni neodvisno od Pogodbe tožeči stranki naročila še izvedbe določenih elektro del v še dodatni vrednosti 18.620,15 EUR, prav tako tudi ne vgradnje požarnih vrat z loputami. Glede dodatnih del je ugotovilo, da so se za določena dodatna dela sklepali aneksi k Pogodbi, s katerimi je bila dejansko pogodbena vrednost del povečana za 10%. Ugotovilo je, da je bila zahteva tožene stranke, da naj se cena del ne poveča več kot za 10% pogodbene vrednosti, jasna in da je bila tožeča stranka seznanjena z višino dovoljenega zneska, ki je toženi stranki na razpolago za plačilo del rekonstrukcije in obnove telovadnice, ki jih je izvajala tožeča stranka kot izbrani izvajalec v postopku javnega naročila. Kot pomembno je štelo dejstvo, da sta pogodbeni stranki za določena dodatna dela sklepali anekse, v katerih se je tožena stranka tudi zavezala ta dela plačati in da sta s tem tudi počrpali vsa sredstva, s katerimi je tožena stranka v naprej omejila vrednost investicije. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če so se aneksi sklepali za nazaj, tožeča stranka ni mogla pričakovati, da bo prejela dodatno plačilo še v višini 24.427,89 EUR. Do soglasja volj o sklenitvi posebne podjemne pogodbe za dodatna elektro instalacijska dela in požarna vrata z loputami (619. člen OZ) med tožečo stranko in toženo stranko tudi po oceni pritožbenega sodišča ni prišlo.

22. Dokazna ocena sodišča ni metodološko napačna in ji ni mogoče očitati ničesar, kar bi tožeči stranki pripomoglo k presoji, ki jo zasleduje s pritožbo. Sklicevanje tožeče stranke na judikate, v katerih ni šlo za identično dejansko stanje (I Cpg 1286/2015 in I Cpg 481/2014), zato za presojo utemeljenosti pritožbe ni bilo relevantno.

23. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke presojalo tudi na odškodninski podlagi in ga zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni uspela niti izkazati niti dokazati, da je tožena stranka ravnala protipravno, saj sploh ni konkretno navedla, v čem naj bi bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka trdila, da je tožena stranka ravnala protipravno s tem, da je od tožeče stranke zahtevala takojšnjo izvedbo del, na koncu pa aneksa ni želela skleniti, kar je povzeto tudi v 2. točki obrazložitve sodbe. Trdila je še, da v primeru, če ji tožena stranka ne bi obljubila, da bodo dodatna dela pokrita z aneksom, k izvedbi dodatnih del sploh ne bi pristopila. Iz 3. točke obrazložitve ravno tako izhaja, da je tudi tožena stranka na vse te očitke odgovorila, da je bilo tožeči stranki ves čas znano, da tožena stranka ne bo potrdila večjega obsega del od obsega, ki ustreza 10% povečanju pogodbene vrednosti, v posledici česar je bil tudi sklenjen Aneks št. 6, ki ga je tožeča stranka podpisala brez zapisa o kakšnem pridržku ali kakšni pripombi. Ker se je v dokaznem postopku izkazalo, da je že ob podpisu Aneksa št. 6, ko je bila večina del tudi že končana, tožeča stranka vedela, da je povišanje pogodbene cene za 10%, prenizko, pa ga je podpisala brez pridržka, se neutemeljeno sklicuje na kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke, saj jih je ta dolžna izpolniti le tako kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 282. člena OZ). To tudi izhaja iz tistega dela obrazložitve izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku. Glede zavez tožene stranke, da bo dela, ki jih je tožeča stranka zaračunala v spornem računu, naročila s posebno naročilnico in plačala, pa tega tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke ni določno potrdil, saj je izpovedal, da je bilo rečeno, da jim tožena stranka ne bo ostala dolžna, nadalje, da se je v praksi vedno delalo tako, da so se zadeve vedno z aneksi pokrivale za nazaj, da delo ne more stati en mesec, dokler pravne službe vsega skupaj ne premeljejo, da se je z Aneksom št. 6 pokril del dodatno naročenih del in da je bilo rečeno, da bo z aneksom tožeča stranka plačala del, ki ne presega 10% pogodbene vrednosti, ostalo pa bodo plačali kako drugače...obljubljeno je bilo, da jim bodo za dela, ki jih aneks ne pokriva, izdali naročilnico. Oseb, ki naj bi pri takih dogovorih sodelovale, ni navedel. Sicer pa je iz razlogov sodbe razvidno, da so župan tožene stranke, nadzornik del A. A. in C. C. ter D. D. zanikali, da bi kdo od njih obljubil toženi stranki izstavitev posebne naročilnice mimo sklenjenih aneksov. Na podlagi zaključka, da tožeča stranka take obljube plačila ni dokazala, je očitno, da je sodišče prve stopnje kot prepričljivejšo upoštevalo izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da dodatnih plačil iz tega posla toženi stranki ni obljubljal (ker bi s tem ravnal nezakonito), od izpovedi E. E., da je obljubo dal njegovim kolegom in izpovedi F. F., da je tudi župan rekel, da bodo dela gotovo plačana. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da zakoniti zastopnik tožeče stranke svoje izjave, da je bilo v praksi vedno tako, da so se zadeve z aneksi pokrivale za nazaj, ni pojasnil v smeri, ki bi omogočala zaključek, da gre za splošno nedopustno ravnanje, katerega predvidljiva posledica je možnost nastanka škode, na katerega uporabo se sklicuje pritožnica v pritožbi. Tožečo stranko so namreč k izvršitvi del zavezovale določbe sklenjene Pogodbe, s katero je prevzela v konkretnem primeru določene večje rizike (četrti odstavek 4. člena), na podlagi katerih toženi stranki sedaj neutemeljeno očita nedopustnost njenega ravnanja. Sklenjena podpisana pogodba ne predstavlja le dokazila, da je tožeča stranka dobila posel, pač pa dokazuje tudi soglasje volj obeh pogodbenih strank glede vseh dogovorjenih zavez.

24. Sodišče prve stopnje je še presodilo, da v konkretnem primeru tožena stranka z deli iz računa številka 1 tudi ni bila niti neupravičeno obogatena (22. točka). Tožeča stranka razlogom sodišča prve stopnje nasprotuje predvsem z očitkom, da so razlogi sami s sabo v nasprotju, ki pa mu pritožbeno sodišče ni sledilo. Ker je sama tožeča stranka v obravnavanem sporu utemeljevala svoj zahtevek tako na trditvah, da znaša pogodbena vrednost del 408.740,91 EUR in da so v spornem računu zaračunana dela, ki so bila vsa izvedena po Pogodbi, kot tudi na trditvah, da zaračunana dela v računu številka 1 niso bila zajeta v pogodbeno dogovorjenih delih, pač pa so bila naročena posebej, ali, da ima terjatev podlago v obljubah tožene stranke, na podlagi katerih bi se lahko zavedala, da bodo tožeči stranki povzročile dodatne stroške, kot tudi na trditvah, da je bila, če pogodba za zaračunana dela ni bila sklenjena, z njimi tožena stranka obogatena, je tudi sodišče prve stopnje moralo na vse te trditve odgovoriti. Iz razlogov sodbe pa izhaja presoja, da je imela tožeča stranka podlago za izvedbo del v pogodbi s toženo stranko, da pa pogodbena vrednost del ni bila dogovorjena v višini 408.740,91 EUR. Iz tega razloga pogoji za uporabo prvega odstavka 190. člena OZ niso podani.

25. Sodišče prve stopnje je zahtevek iz neupravičene obogatitve presojalo tudi na podlagi določbe 653. člena OZ, ki določa, da izvajalec gradbene pogodbe lahko izvede nepredvidena dela tudi brez poprejšnjega soglasja naročnika, če si ga zaradi njihove nujnosti ni mogel preskrbeti (prvi odstavek) in da ima za ta dela pravico do pravičnega plačila (četrti odstavek). Ker Pogodba izrecno izključuje upravičenje tožeče stranke za plačilo izvedenih del brez pisnega soglasja naročnika, je zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila niti na podlagi neupravičene obogatitve. Pri tem odsotnosti soglasja ni bilo dolžno presojati v luči nujnosti del, saj tožeča stranka ni trdila, da soglasja od tožene stranke zaradi nujnosti izvedbe del ni mogla preskrbeti. V tej smeri, da naj bi potrdil nujnost del, izvedenca niti ni predlagala, zato tudi ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi, v kolikor bi sodišče postavilo izvedenca gradbene in elektro stroke, ta lahko med drugim potrdil tudi nujnost teh del. Če pa je bila vgradnja požarnih vrat predpogoj za uspešen tehnični pregled, kar naj bi potrjevalo nujnost vgradnje (ni pa bila predmet spremenjenega PZI), potem ni jasno, zakaj jih ni izvajalec predvidel že v osnovni ponudbi. Zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da stroška požarnih vrat in njihove vgradnje ni prisodilo tožeči stranki iz naslova neupravičene obogatitve tožene stranke.

26. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da zavrnitve dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve sodbe povzelo dokaze, ki jih je izvedlo, med drugim, da je zaslišalo zakonite zastopnike pravdnih strank E. E. ter F. F. in G. G. ter priče H. H., A. A., D. D. in C. C. Navedlo je še, da je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, ker je lahko že na podlagi izvedenih dokazov odločilo o tožbenem zahtevku. V kolikor bi pritožbeno sodišče ocenilo, da gre za bistveno kršitev določb postopka in da jo je glede na njeno naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, bi moralo razpisati obravnavo. Zato je presojalo oceno sodišča prve stopnje, da so ostali dokazni predlogi nepotrebni.

27. Vseh predlaganih dokazov sodišče ni dolžno izvesti. Praviloma sicer mora obrazložiti razlog za zavrnitev predlaganega dokaza, vendar v primeru, če iz drugih razlogov sodbe izhaja, da določeno dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pomembno, ni potrebno še dodatno pojasnilo razloga za neizvedbo dokaza (213. člen ZPP). Tak pa je tudi konkretni primer. Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da bi sodišče moralo zaslišati kot pričo I. I., ki bi lahko potrdil, da so bila dela s strani tožeče stranke naročena, in J. J., ki jo je tožena stranka navedla kot elektro nazor v dokumentaciji za tehnični pregled; prav tako pa tudi imenovati izvedenca gradbene in elektro stroke, ki bi med drugim potrdil nujnost del po novem projektu. Tožečo in toženo stranko zavezujejo določila Pogodbe z aneksi. Tožeča stranka tega dejstva ni uspela ovreči, prav tako pa tudi ne izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka nase prevzela riziko neplačila dodatnih del v višini, ki presega 10% pogodbene vrednosti del. Tak dogovor ni prepovedan (3. člen OZ), potrjuje pa ga sklenitev Aneksa številka 6. Tožeča stranka njegove neveljavnosti ni uveljavljala. Sodišče prve stopnje glede na navedeno, drugačne odločitve v sporu ni moglo sprejeti. Iz razlogov sodbe tudi jasno izhaja stališče sodišča prve stopnje, da so bila dela naročena v okviru 10% povečanja pogodbene cene, s čimer sta soglašali obe pravdni stranki. Zato dokazovanje obsega opravljenih del, za konkretni primer ni bilo pomembno. Posledično tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo pred odločitvijo o tožbenem zahtevku izvesti tudi dokaze, prav tako pa je neutemeljen tudi očitek kršitve ustavne pravice pritožnika do obrazloženosti odločbe.

28. Procesne kršitve, ki jih tožeča stranka uveljavlja v zvezi z oviranjem sodišča pri zaslišanju prič, bi morala tožeča stranka uveljavljati že na naroku, na katerem je bil dokaz izveden (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Ker se ni, posledično tudi sodba sodišča prve stopnje o teh očitanih kršitvah ne vsebuje nobenih razlogov, ki bi jih lahko pritožbeno sodišče presojalo. Pritožnica sicer trdi, da se pod vprašanje postavlja objektivnost sojenja ter da sodba vzbuja dvom v nepristranskost sodišča ter posega v pravico tožeče stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem. Te trditve je sodišče presojalo v luči kršitve določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in jih zavrnilo, ker sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti. Drugi očitki pa so do te mere posplošeni, da na njih pritožbenemu sodišču tudi ni bilo treba dodatno odgovarjati.

Pravdni stroški

29. Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških utemeljilo na določbah 154. in 155. člena ZPP. Tožeči stranki je priznalo odmerjene stroške glede na njen 70,36% uspeh. Tožeča stranka je v pritožbi izrecno izpodbijala odločitev o nepriznanju izvršilnih stroškov v višini 30,00 EUR (IV. točka izreka), prav tako pa je sodišču prve stopnje očitala, da ni upoštevalo vseh vlog ter da ni odločilo še o njenem predlogu za priznanje separatnih stroškov v zvezi pristopa na narok 14. 6. 2017. 30. V obravnavanem sporu, ki se je začel na podlagi ugovorov dolžnika v izvršilnem postopku, je sodišče prve stopnje imelo podlago za odločitev tako o 1. kot o 3. točki izreka dveh sklepov o izvršbi, izdanih na podlagi verodostojnih listin. Sklep o izvršbi VL 52053/2015 z dne 6. 5. 2015 je razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklep o izvršbi VL 48581/2015 z dne 23. 4. 2015 pa je vzdržalo v veljavi v celoti v 1. točki izreka sklepa, v 3. točki izreka pa le za 156,00 EUR izvršilnih stroškov, v preostalem delu ga je razveljavilo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da pri odmeri stroškov sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta bila vložena dva predloga za izvršbo. Zavrnitev zahteve za priznanje 30,00 EUR stroškov je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da znašajo stroški sestave predloga za izvršbo 200 točk po OT, povečano za 22% DDV in sodna taksa za predlog 44,00 EUR, v presežku v višini 30,00 EUR priglašenih stroškov pa jih ni priznalo. Neutemeljena pa je pritožba o tem, da je tožeča stranka upravičena tudi do stroškov v višini 30,00 EUR za odprtje spisa, pregled dokumentacije ter vpogleda v AJPES, saj ji je sodišče priznalo nagrado za odvetnika v skladu z Odvetniško tarifo, v katero so ti stroški zajeti, če gre za stroške odvetnika. Nastanka stroškov komu drugemu, pa tako kot izhaja tudi iz obrazložitve sodbe, pa tožeča stranka ni izkazala in jih je zato neutemeljeno zahtevala.

31. Zgolj s pritožbenimi trditvami, da sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da sta bili vloženi tudi „dve dopolnitvi tožbe oziroma I. pripravljalni vlogi in dve II. pripravljalni vlogi, saj sta se najprej vodila dva postopka“, pritožnica ni uspela omajati pravilnosti odmere pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve natančno navedlo, katere stroške je tožeči stranki priznalo do združitve postopkov in katere po združitvi postopkov in v kakšni višini ter na kakšni podlagi. Če bi želela doseči preizkus višine odmerjenih stroškov, bi morala trditi, koliko ji od priglašenih stroškov sodišče prve stopnje ni priznalo. Ker pa po oceni pritožbenega sodišča sprožitev dveh postopkov niti ni bila potrebna, tudi do priznanja dvojnih stroškov tožeča stranka ne bi bila upravičena, saj pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

32. Iz 31. točke obrazložitve na vrhu 13. strani izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo 3000 točk po OT za narok za glavno obravnavo 14. 6. 2017 in 20 točk za odsotnost iz pisarne. Tožeča stranka pa opozarja, da je navedene stroške priglasila kot separatne stroške, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navesti, zakaj teh stroškov ni upoštevalo kot separatnih stroškov. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Res je, da je tožeča stranka stroške pristopa na narok priglasila kot separatne stroške, sodišče prve stopnje pa ji jih kot takih (ki naj bi jih povzročila nasprotna stranka v skladu z določbo prvega odstavka 156. člena ZPP) očitno ni priznalo. Iz zapisnika v spisu je razvidno, da je tožeča stranka priglasila separatne stroške za prihod na narok 14. 6. 2017, ne da bi navedla zakaj. Zakaj naj bi ji šli, tudi iz zapisnika ni razvidno. Tožeča stranka je namreč zahtevala priznanje stroškov prihoda na narok kot separatnih stroškov (za katere je poslala naknadno sodišču še specifikacijo), potem, ko je v spis vložila dodatne dokaze, ki jih je sodišče vročilo pooblaščencu tožene stranke in še preden je sodišče odločilo, da bo razpisalo nov prvi narok za glavno obravnavo, da omogoči toženi stranki, da v roku 20 dni odgovori na navedbe in dokaze tožeče stranke. Ob takem stanju podatkov spisa ni najti obstoja nobenega elementa za zahtevo na podlagi 156. člena ZPP. Zato je v konkretnem primeru zadostovalo že priznanje teh stroškov. S tem, da sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni navedlo, da navedeni stroški nimajo narave separatnih stroškov, pa tožeči stranki ni bila kršena pravica do obrazložitve odločitve o stroških.

Sklepno

33. S tem se izkaže, da pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem tudi ni storilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeni pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

34. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).