Jedro

Sodišče prve stopnje se je pri presoji ali je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, pri kateri je bila ugotovljena tudi lažja duševna prizadetost. Oškodovankine izpovedbe ni presojalo le samostojno, ampak v zvezi z ugotovitvami o oškodovanki, ki sta jih podali psihologinja in psihiatrinja s področja mladostniške problematike in pravilno ocenilo, da je oškodovanka lahko izpovedala le o stvareh glede na podrobnosti, ki jih je pripovedovala, ki so znane le žrtvi, ter da si glede na svoje osebne lastnosti spolnega napada nanjo niti ni sposobna izmisliti.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega S.R. in okrožne državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo obtoženega S. R. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 2. odstavku 183. člena Kazenskega zakonika. Po istem zakonskem določilu mu je izreklo kazen 4 (štiri) leta zapora ter vanjo vštelo čas prebit v priporu od 10.6.1998 do 11.2.1999. Oškodovanko E.K., zastopano po zakoniti zastopnici materi S. O., je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po določilu 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku pa je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in na 300.000,00 tolarjev odmerjeno povprečnino ter povrniti potrebne izdatke in nagrado zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti.

Zoper sodbo sta se pritožila obtoženec po svojem zagovorniku iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Obtoženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Okrožna državna tožilka pa predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremeni in izrečeno kazen zapora zviša. Pritožbi nista utemeljeni.

Neutemeljeno pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča v zvezi z obtoženčevim zagovorom. Sodišče prve stopnje je po skrbni in natančni analizi obtoženčevega zagovora in ostalih izvedenih dokazov z gotovostjo zaključilo, da obtoženčevemu zagovoru, v katerem dejanje zanika, ni mogoče slediti. Pravilno je opozorilo na razlike v obtoženčevem zagovoru in ga tudi iz tega razloga utemeljeno ocenilo kot neverodostojnega, zato navedbe pritožnika, da so se razlike v obtoženčevem zagovoru pojavile zaradi tega, ker se na svoj zagovor ni pripravil, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Prav tako ne sklicevanje pritožnika na ugotovitve izvedenca psihiatra G.M., da gre pri obdolžencu za popolnoma normalnega moškega z normalnimi spolnimi potrebami. Lastnosti storilca na spolnem področju pri tovrstnih kaznivih dejanjih ne predpostavljajo kakršnekoli deviantnosti na področju spolnega življenja ali motenosti na tem področju. Zato se tudi pritožnik neutemeljeno sklicuje na ugotovitev izvedenca psihiatra, da pri obtožencu ni najti znakov duševne ali osebnostne motenosti, kar velja tudi za njegovo zanimanje in navade na spolnem področju. Izvedensko mnenje izvedenca psihiatra potrjuje, da se je obtoženec zavedal svojega ravnanja in imel svoje ravnanje tudi v oblasti, zato tudi pritožnikove navedbe, da ni logično, da bi obdolženec pri dveh ženskah (ženi in priležnici) tešil spolne potrebe še pri oškodovanki na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne vplivajo.

Neutemeljeno pritožnik tudi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno na njeno izpovedbo oprlo in jo pravilno presodilo kot verodostojno. Oškodovankine izpovedbe ni presojalo le samostojno, ampak v povezavi z ugotovitvami o oškodovanki, ki sta jih podali psihologinja ..., mladostnike in starše V.R. in izvedenka psihiatrične stroke dr. M.Ž.T.. Oškodovankine navedbe so bile tako tudi pri strokovni obdelavi obeh strokovnjakinj s področja mladostniške problematike ocenjene kot verodostojne in resnične. Prav tako je sodišče prve stopnje tudi na podlagi izpovedbe pedagoginje iz osnovne šole V.G.R., kateri se je oškodovanka prvi zaupala in ji povedala o spolnih dejanjih z obtožencem, lahko zanesljivo prišlo do zaključka, da je oškodovankina izpovedba verodostojna in resnicoljubna. Pritožnikove navedbe, da se je pri oškodovanki pokazalo, da tudi rada fantazira, da ima bujno domišljijo in da halucinira, s katerimi želi izpodbiti njeno izpovedbo, na pravilne zaključke sodišča prve stopnje tako ne morejo vplivati. Tudi ravnanje oškodovanke po tem ko je V.G.R. povedala svoje dogodke in izkušnje z obtožencem, ko je bila nameščena v C..., je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno presodilo. Pravilno je po presoji navedb obeh navedenih strokovnjakinj ugotovilo, da je oškodovanka po namestitvi v zdravilišče doživela posttravmatski sindrom, čemur gre pripisati njeno doživljanje in obnašanje v S., ki ga sedaj poudarja pritožnik kot dokaz, da oškodovankini izpovedbi ni mogoče verjeti.

Prav tako ni mogoče slediti pritožnikovim navedbam, da je oškodovanka sicer doživela spolno zlorabo kot jo opisuje, vendar pa ne z obtožencem in da je svojemu fantu S.I., ki jo je vztrajno zasliševal s kom je imela prvi spolni odnos pač morala navesti neko ime oziroma si ga izmisliti ter tako določiti obtoženca. Tudi tu sodišče prve stopnje pravilno po oceni navedb psihiatrinje zaključuje, da si oškodovanka ni bila sposobna izmisliti, da je spolno zlorabo doživela s kom drugim, ne pa z obtožencem.

Neutemeljeno pritožnik tudi navaja, da sta si mnenji psihologije V. R. in psihiatrinje M.Ž.T. v nasprotju predvsem glede oškodovankine spolne razgledanosti in oškodovankinega intelektualnega nivoja, zaradi česar bi po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje moralo angažirati tretjega izvedenca. Predlog za angažiranje tretjega izvedenca v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bil podan.

Razlike na katere opozarja pritožnik, pa tudi niso takšne, da bi omajale verodostojnost navedb psihologinje in psihiatrinje pri njunih ugotovitvah in prepričljivih navedbah, ki jih tudi sodišče prve stopnje pravilno sprejema, da so oškodovankine navedbe verodostojne in resnične. Tako tudi ni pomembno, kar uveljavlja pritožnik, da se oškodovanka ni zaupala svoji najboljši prijateljici N.S., in da N. S. na glavni obravnavi ni bila zaslišana, česar pa na glavni obravnavi pritožnik ni predlagal. Prav tako pritožnikove navedbe, da naj bi oškodovanka obtoženca lažno prijavila, ker naj bi ugotovila, da se njena želja po trajnejšem razmerju z obtožencem ne bo uresničila.

Oškodovankina izpovedba je na strokovni ravni zanesljivo in z gotovostjo preverjena in je sodišče prve stopnje, tako po oceni vseh izvedenih dokazov tako oškodovankine izpovedbe, kot tudi z zaslišanjem strokovnjakinj pravilno ugotovilo, da je obtoženec storilec obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo.

Neutemeljeno pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku češ, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, o uporabi sile pri prvem spolnem odnosu obtoženca z oškodovanko. Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo obrazložilo uporabo sile, s katero je obtoženec pri prvem spolnem odnosu strl oškodovankin odpor, na straneh 6 in 9 izpodbijane sodbe in ima tako sodba tudi o tem zakonskem znaku kaznivega dejanja, za katerega je bil obtoženi spoznan za krivega vse razloge o odločilnih dejstvih.

V okviru pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika (uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, 386. člen Zakona o kazenskem postopku) in na podlagi pritožbe okrožne državne tožilke, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo v odločbi o kazenski sankciji. Okrožna državna tožilka v pritožbi terja zvišanje izrečene kazni, pri čemer ocenjuje, da so bile vse obteževalne okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje v premajhni meri poudarjene. Pri presoji pritožbenih navedb okrožne državne tožilke, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, okoliščine, ki vplivajo na to ali naj bo kazen večja ali manjša, pravilno upoštevalo in ovrednotilo. Tako je pravilno presodilo okoliščine kaznivega dejanja, njegovo trajanje, osebne lastnosti oškodovanke in posledice, ki jih je obtoženčevo ravnanje pri oškodovanki zapustilo, kar vse je bilo po mnenju pritožnice v premajhni meri upoštevano. Tako se pri presoji izrečene kazni obtožencu pokaže, da je le ta sorazmerna s težo kaznivega dejanja, njegovimi okoliščinami, posledicami za oškodovanko in da je sodišče prve stopnje izreklo pravično kazen, zato tudi ni utemeljeno zvišanje kazni, za kar se zavzema pritožnica.

Razlogi, s katerimi pritožnika izpodbijata sodbo, niso podani.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in jih prepričljivo obrazložilo. Ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, prav tako pa tudi ne katere od drugih kršitev zakona, na katere mora paziti sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti. Izreklo pa je tudi primerno kazen. Sodišče druge stopnje je zato obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženec pa mora, ker s pritožbo ni uspel, po določilu 1. odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku, plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo povprečnino, odmerjeno ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer in trajanja ter zamotanosti tega postopka.